Florence Williams

V Ameriki nekateri otroci še niso videli zvezd

Da je bivanje v objemu zelenja blagodejno tako za telo kot dušo, ni seveda nobeno oglušujoče razodetje. A velika večina nas bo gotovo presenečena, če se bo pustila podučiti, kako zelo blagodejno je za nas gibanje ali vsaj poležavanje v nedrih narave. Prav takemu poduku je namenjena uspešnica The Nature Fix (Narava zdravi in pozdravi) izpod peresa Florence Williams, ameriške novinarke in raziskovalke. V njej je avtorica čudovito berljivo nanizala zadnje izsledke moderne znanosti o tem, da je bivanje v naravi nič manj kot ena najosnovnejših potreb prav vsakega od nas.

Marsikdo opaža, da je naš stik z naravo kot večnim napajalnikom naše življenjske sile čedalje bolj okrnjen. Marsikje pravzaprav že povsem pretrgan. Prav posebej prelomno je bilo glede tega leto 2008, ko je homo sapiens tudi uradno postal urbana vrsta, saj od takrat več Zemljanov biva v mestih kot na podeželju. In cena, ki jo za to plačuje celotna civilizacija, je z vsakim letom hujša. »Brez skrbi, ne bom vam ukazala, da zabrišite svoj pametni telefon čez slap!« je v svoji imenitni knjigi strnila svoj namen Florence Williams: »A pomembno je na glas povedati, kako korenito so se spremenila naša življenja, ker se zapiramo med štiri stene in grbimo pred računalniškimi zasloni kakor obsedeni!« Knjiga je pred kratkim izšla tudi v slovenskem jeziku.

Obsežna analiza je pokazala, da je v blokih, ki so gledali na največ zelenih površin, za 56 odstotkov manj nasilnega kriminala kot v stavbah s pogledom na gol beton. 

Povod za nastanek vaše imenitne knjige je bila selitev iz idiličnega koloradskega gorskega mesteca v samo ameriško prestolnico. Dogodek ste popisali kot skrajno srhljivo izkušnjo.
Po selitvi v Washington je bilo, kot bi mi v možganih eksplodirala bomba stresa. Naj povem, da nisem nekakšna neizživeta gorska vila, saj sem odrasla v New Yorku, zato mi je všeč marsikaj, kar ponujajo velemesta. A ko sem se trajno preselila v hrup, smog, sivino in vročino prestolnice, sem zelo kmalu postala povsem zmedena, preobremenjena in poklapana. Ena prvih reči, ki sem jih opazila v Washingtonu, je bila, da ni zunaj nobenih otrok. Preprosto jih ni bilo: mesto je bilo prazno kot površina Lune! Povsod smog, promet in strupeni hlapi, vsakih šestdeset sekund pa te nizko nad glavo preleti letalo.


Takrat ste prvič slišali za pojem »nature deficit disorder«, torej »motnja zaradi primanjkljaja narave«, ki ga medicinska stroka sicer še ne priznava. A vam se je z vsakim dnem bolj zdelo, da trpite prav zaradi njega.
Na srečo sem precej kmalu dobila dve obširni delovni nalogi, eno od revije National Geographic. To je bil začetek mojega dolgega zelenega potovanja po preseku narave in sodobne znanosti. 


Morda najbolj dragocen del knjige je tisti, ki popisuje vse raziskave, ki jasno pričajo o vplivu narave na človekov celostni blagor.
Najbrž mislite na poglavje o zapornikih? Že raziskava iz leta 1981 je pokazala, da so zaporniki v Michiganu, katerih jetniške celice so gledale na griče in drevesa, obolevali manj od tistih, ki so morali strmeti v betonsko dvorišče. Kasneje pa so znanstveniki ugotovili, da je med tistimi, ki so redno gledali videoposnetke narave, občutno manj nasilnih izbruhov.

No, pa ne samo pri zapornikih! Tu so recimo tudi izsledki raziskav po raznih getih. Recimo v brutalnem stanovanjskem naselju Robert Taylor v Chicagu.
Tam so tako pogovori s stanovalci kot obsežna analiza policijskih poročil pokazali osupljivo povezavo med količino zelenja in številom napadov, ubojev, ukradenih vozil, vlomov in požigov. V blokih, ki so gledali na največ zelenih površin, je bilo za 56 odstotkov manj nasilnega kriminala kot v stavbah s pogledom na gol beton.

Otroški možgani se najhitreje in najbolj učinkovito razvijajo v naravi. 

56 odstotkov! Ne bi verjel, če ne bi prebral!
Velik del je seveda mogoče pripisati temu, da bolj prikupna dvorišča privabijo stanovalce na prosto, kjer so lahko spoznajo, zbližajo in nekoliko popazijo drug na drugega. Nizozemska raziskava v 10.000 gospodinjstvih je pri ljudeh s podobnimi dohodki ugotovila, da so se tisti, ki so živeli v okolju z več zelenja, počutili manj osamljene. A ne gre samo za to. Na koncu koncev je tu tudi študija, ki je pokazala, da so bili ljudje v pisarnah s sobnimi rastlinami, ko so jih zaprosili, naj podarijo pet dolarjev, radodarnejši od tistih v sobi brez rastlin.

Fascinantni niz izsledkov teh študij lahko skleneva z bolnišničnimi …

Teh je sploh ogromno. Osredotočiva se na eno samo. Raziskovalec Roger Ulrich je prečesal dvanajst let obsegajoče izvide bolnikov, ki so prestali operacijo žolčnika. Ugotovil je, da so bolniki z razgledom na zelenje po operaciji prebili manj dni v bolnišnici, potrebovali manj zdravil proti bolečinam, bolničarke pa so jih v svojih zapiskih opisale kot dobrovoljnejše. Ta raziskava je bila zelo odmevna. Moj zobozdravnik ima zaradi nje recimo že dolgo slike narave na stropu. Sama lahko pričam, da je to izjemno blagodejno.

Iz poglavja v poglavje postaja bralcu bolj jasno, kako udobno za človeški živčni sistem je naravno okolje.
Seveda, saj je menda ja logično! V evolucijskem smislu so naši možgani 99,9 odstotka vsega časa preživeli v naravi. Danes so fizično skoraj popolnoma enaki kot možgani ljudi v praskupnosti in zdaj so se ti naši povsem starodavni možgani tako rekoč čez noč znašli v hipermodernem svetu. Industrijsko družbo imamo šele dvesto let, digitalno pa zadnjih nekaj deset.



Kar je v evolucijskem smislu manj kot pomežik.
Tako je. Naši možgani niso imeli priložnosti, da se vsaj za silo prilagodijo. No, v resnici se ves čas mrzlično skušajo prilagajati ekstremnemu novemu okolju. Cena, ki jo za to plačujemo, pa so tesnoba, izgorelost in cela paleta fizičnih okvar.

Pozoren bralec lahko iz vašega pisanja kaj hitro razbere, da je urbani moderni svet pravzaprav nič manj kot mučilnica za naš živčni sistem.
In zato moramo biti toliko bolj preudarni glede tega, kako preživljati prosti čas, da vsaj malo ublažimo ta nenehni napad na svoje telo in dušo. Mislim, da ne uporabljam premočnih besed. V Ameriki dejansko obstajajo predeli, kjer otroci sploh še niso v živo videli zvezd. Pomislite: vse več naših otrok ni še nikoli videlo Rimske ceste – razen morda na slikah!

Da niso prav nikoli videli zvezd? Hm, tu vseeno upam, da malo pretiravate.
Ko bi vsaj! Center Denverja, kjer sem se pred kratkim mudila, je recimo tako onesnažen, da se preprosto nikoli ne vidi zvezd.

Nobeno naključje ni, da ima Mark Zuckerberg strašno rad pohodniške sestanke. Na sedežu podjetja ima urejene posebne pohodne steze. 

Ampak preživljanje časa v naravi je vendar še posebno pomembno za otroke in njihov razvijajoči se organizem!
Seveda, otroški možgani se najhitreje in najbolj učinkovito razvijajo v naravi. Tam imajo najboljše možnosti za raziskovanje in pustolovščine, ki so porok za najboljši razvoj. Mi pa jih za osem ur ali več na dan zapiramo v učilnice in jim točno zapovemo, kaj morajo narisati z voščenko. Nič čudnega, da so tako nemirni in zdolgočaseni!

In bolni.
Drži. Samo en zgovoren podatek: v predelih vzhodne Azije, kjer je epidemija ždenja v zaprtih prostorih najhujša, delež kratkovidnosti pri najstnikih presega 90 odstotkov. Znanstveniki so to nekoč pripisovali zabubljenosti v knjige, a je v resnici tesno povezano s tem, da otroci kakor gole miši živijo odrezani od dnevne svetlobe. Sonce namreč oskrbuje dopaminske receptorje v naši mrežnici, ti pa potem nadzorujejo obliko razvijajočega se očesa.

A zdi se, da otroci nimajo preveč radi narave. Vsaj moderni zahodni otroci.
Tu se motite. Če jih postavite v naravo, se bodo večinoma imeli zelo luštno. Če peljemo dojenčka na vrt, bomo kaj kmalu videli, kako se bo njegovo razpoloženje popravilo. Tudi kasneje je treba malčkom samo dati priložnost, pa bodo z veseljem metali kamne in plezali po drevesih. Po mojih opažanjih želijo preživeti več časa na prostem. Problem so v resnici njihovi preobremenjeni zadirčni starši, ki se jim ne ljubi spraviti ven.


Hm, ampak vsaj kar se tiče današnjih najstnikov, vlada splošno prepričanje, da jih je skoraj nemogoče spraviti v naravo.
Drži, najstništvo je posebna razvojna faza, ko postane mlad organizem povsem obseden z vrstniki in predvsem s svojim statusom med njimi. Tudi to ima precej jasen evolucijski smisel. Rezultat je, da jih v modernih časih narava takrat za nekaj let izgubi. A če smo vanje v otroštvu vcepili ljubezen do nje, se ponavadi že pred dvajsetim vrnejo.

Tudi sama ste mama. Kako ste to ljubezen vcepili svojima otrokoma?
Oh, saj nam je pravzaprav sploh ni treba vcepiti! Samo aktivno je ne smemo zatirati. Ljubezen do naravnega okolja je v otroke v resnici že genetsko vprogramirana. Le spustiti jih moramo ven, pa se bo sama od sebe okrepila. Še posebno radi so zunaj, če imajo lahko s sabo prijateljčke. In če je starš prinesel dovolj prigrizkov. (smeh) Ko smo enkrat tam, jim predvsem ne smemo preveč dihati za ovratnik. Naj le mirno plezajo po drevesih! Naj se kar umažejo, temu bomo menda ja kos. Naj poberejo, kar hočejo, in naj kaj tudi mirno zalučajo proč. Pa saj za vse to pri otroštvu sploh gre!

Še eno sporočilo vaše knjige je, da bivanje v naravi neposredno krepi tudi našo ustvarjalnost. Med branjem me je prešinila misel, da bi morali vsi res ambiciozni ljudje nujno hoditi v naravo, pravzaprav kot del svojega delovnika.
Prav res. In mnogi to že počnejo. Poznam kar nekaj pisateljev, ki se odpravljajo med pisanjem knjige načrtno polnit v naravo. Nobeno naključje ni, da ima Mark Zuckerberg strašno rad pohodniške sestanke. Na sedežu podjetja ima urejene posebne pohodne steze.

Zvočno onesnaženje postaja eno najbolj izrazitih onesnaženj na našem planetu, pa ga sploh ne jemljemo resno.  

Kako se zdaj počutite v Washingtonu? Ste se po nekaj letih življenja v prestolnici kaj spravili z njo?
Ha, malce sem se seveda že prilagodila, vendar še vedno ne gre prav za nobeno veliko ljubezensko zgodbo. Zelo pomaga, da sem se naučila s pridom uporabljati oaze narave v urbanem okolju. Kupila sem si tudi psa, saj me prisili, da grem čim večkrat ven.

Hrvaški psiholog Vladimir Rudan je rekel: »Vsak dan je treba vsaj trikrat peljati psa ven – še posebno če nimamo psa!«
Ha ha ha, očitno je zelo pameten mož.

Kaj pa letala, ki vam vsakih šestdeset sekund bobnijo nad glavo? Še vedno žugate s pestjo proti njim?
Moram priznati, da še vedno. Ta letala … Sosedje so mi ob preselitvi zagotovili, da jih kmalu sploh ne bom več slišala. A to se ni zgodilo. V resnici se mi prav malo meša od njih. Zelo je pomagalo, da sem si za zaščito omislila masivne slušalke, kakršne uporabljajo gradbeni delavci.


O, tudi jaz jih imam! In sicer že nekje od petnajstega leta.
Potem najbrž točno veste, kako se počutim. Ravni od človeka povzročenega hrupa se vsakih trideset let podvojijo. Cestni promet v ZDA se je recimo med letoma 1970 in 2007 potrojil. Leta 2012 je Zvezna letalska administracija napovedala nepojmljivo potrojitev letalskega prometa v naslednjih dvajsetih letih. Zvočno onesnaženje postaja eno najbolj izrazitih onesnaženj na našem planetu, pa ga sploh ne jemljemo resno.

Ampak kako to? Zdi se, da večine ljudi hrup sploh ne moti tako zelo.
Mislim, da v resnici škodi vsem. Raziskave jasno kažejo, da redna izpostavljenost hrupu zelo načne zdravje. Raziskovalci so recimo spremljali sto otrok, preden se je odprlo mednarodno letališče v Münchnu in po tem. Osemnajst mesecev po začetku poletov sta se stresna hormona adrenalin in noradrenalin v otrocih skoraj podvojila, njihov sistolični krvni tlak pa se je dvignil za pet točk. Opravljena je bila tudi vrsta študij, ki so pokazale, da ljudje, ki živijo blizu letališča, potrebujejo občutno več zdravil za tesnobo in depresijo ter da imajo precej povišano tveganje za marsikaj, tudi za bolezni srca in ožilja.

Opravljena je bila tudi vrsta študij, ki so pokazale, da ljudje, ki živijo blizu letališča, potrebujejo občutno več zdravil za tesnobo in depresijo ter da imajo precej povišano tveganje za marsikaj, tudi za bolezni srca in ožilja. 

Če nas hrup na zavestni ravni ne moti, je naše telo vseeno pod stresom?
Če zvokov ne zaznavaš več, to ne pomeni, da se tvoji možgani ne odzivajo nanje. To je z evolucijskega stališča spet povsem logično. Speča žival mora še vedno ohraniti zmožnost, da se odzove na nevarnost. In evolucija gotovo ni načrtovala, da bi moral naš živčni sistem vsakih šestdeset sekund predelati zvok bližnjega reaktivca.

Vsi ti blagodejni učinki bivanja v naravi, ki jih popisujete v knjigi ... Med drugim ste bralcu postregli s hitrim orisom tega, kako so raziskave o njih potekale že pred desetletji, a so potem nekako zamrle. Kako to?
Takšne študije so dolgo veljale za »neeksaktno znanost«. Delno zato, ker so temeljile na kvalitativnem merjenju, ki v svetu znanosti, zaverovane v genetiko in moderno kemijo, ni ravno cenjeno. Delno pa vsekakor tudi zato, ker so zdravstvene raziskave že pred časom postale tako odvisne od subvencij farmacevtskih družb, te pa si od sobnih rastlin in razgleda na griče ne bi skovale kaj prida dobička.

In zato »motnje zaradi pomanjkanja narave« še vedno ni na uradnem seznamu duševnih in telesnih obolenj.
Bo držalo, a rada rečem, da se mi zdi to kvečjemu pozitivno. Zakaj? Ker bi motnjo, če bi postala del uradnega kanona uradne medicine, najbrž zdravili s tabletami.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE