Zvezdana Novaković, glasbena umetnica: Vem, da sem samoroginja

Jutri, v torek zvečer bo v Cankarjevem domu zazvenelo Polnočno sonce, novi album Zvezdane Novaković ZveN. Projekt, ki je nastajal skoraj desetletje, je glasbeni odsev naravnega arktičnega fenomena, ko sonce vztrajno sije čez nočno nebo. Glasba nas vabi, da se soočimo s svojimi notranjimi labirinti, obenem pa nam ponuja upanje, da bomo našli mir in svetlobo tudi v najbolj skritih sobanah človeške duše. Na odru se bo Zvezdani, avtorici projekta, pridružil godalni kvartet, ki ga sestavljajo Ana Mezgec in Mojca Batič (violina), Barbara Grahor Vovk (viola) in Zala Vidic (violončelo).

Idejo albuma Polnočno sonce ste začeli kovati že pred desetimi leti, ko ste začeli bolj redno meditirati in s tem postajali vse bolj povezani s sabo. Vaša ustvarjalna pot je pot samoraziskovanja. Kako ste se z meditacijo razkrivali še bolj in kaj ste odkrili? Ste se dotaknili česa, za kar ste prej mislili, da je že razrešeno, že raziskano?

Verjetno se tukaj ne razlikujem od kogarkoli drugega, ki z meditacijo poskuša nekako urediti svoj um, umiriti dih in življenje. Pred desetimi leti sem bila na neki prelomnici življenja, izgubljala sem tla pod nogami, doživljala sem veliko tesnobe in osamljenosti. Veliko sem bila zdoma in veliko sem delala, gostovala, igrala v gledaliških predstavah, pisala glasbo za gledališča, nastopala na koncertih. Še prav posebej se spomnim gostovanja v Novi Gorici. Bil je november, tema, bila sem sama. Z igralci sodelavci se nismo najbolj ujeli, sicer krasni ljudje, ampak včasih pač ne steče. Izgubljala sem se, negotova, kaj sploh želim od življenja, od kod ta tesnoba.

Pa sem začela raziskovati. Odločena, da se bom izvlekla, sem spoznala, da je čas, da začnem lepše skrbeti zase. Meditacija, sprehodi, zdrava prehrana, pogovori z zlato prijateljico Ivano, ki je v tisti največji stis­ki padla z neba in me podprla z mehko blazino razumevanja in posluha. V prvih letih nisem spoznala prav veliko, želela sem samo ubežati tesnobi in osamljenosti, zdržati sama v vsem. Zelo počasi sem pri­šla do točke, da sem s pomočjo diha ustavila solze, v trenutku, ko prav zares niso bile primerne.

Človeški um je lahko tako nepredvidljiv in dandanes mi je jasno, da sem lahko ta trenutek povsem mirna, potem pa me za vogalom lahko neka situacija, odziv nekoga, kritika, prepir popolnoma sesujejo. Zdaj se poskusim vprašati, kaj čutim v tem trenutku. Uh, še me čaka delo, da uvidim samospoznanje.

Eno vem o svojem ZveNu in to je, da nisem površinska. Grem globoko in brez strahu. Foto: Ksenija Mikor

Na novega leta dan praznujete rojstni dan. Tudi vaša slovenska babica ga ima na ta dan. Vaša srbska pa na srbsko novo leto, mar ne? Povejte mi več o njiju, kako sta vas oblikovali in kakšna je danes moč pomembnih prednic? Sprašujem predvsem zato, ker je včasih treba iti daleč nazaj, se mi zdi, da lahko res neobremenjeno stopimo naprej.

Povezava z babicama se mi zdi predvsem zanimiva, ker sta bili obe izjemni ljudski pevki, in tudi sama še zmeraj čutim največjo srečo prav v izvajanju in raziskovanju ljudskih pesmi, kot da se je name prenesel neki genski zapis, ki na moji ustvarjalni poti sveti v prihodnost in nas hkrati povezuje ter mi daje identiteto. V kako drugačnem in grozljivem svetu sta morali živeti. Obe sta preživeli vojno, ki je pustila globoke rane v obeh družinah.

Prav tukaj čistim to vez prednic, ki se jim poklan­jam, a sem pripravljena pretrgati vez tragedij, ki jih nosimo. Pojem njihove pesmi, da opozorim, kdo sem, kdo smo, iz kakšnih zgodb delujemo danes. Vse to je skrito v ljudski pesmi. Ljudje so pesem ustvarili brez znanja not in glasbene teorije, preprosto so zapeli svoja čustva in kaj je lahko bolj zdravilnega?

PREBERITE ŠE -> Mitja Kodarin: svoboda glasbe, odgovornost gasilca

Študij vas je vodil od jazzovskega petja v Gradcu in glasbene pedagogike v Mariboru do poglobljenega dela z ljudskim petjem slovanskih in balkanskih tradicij v Plovdivu ter kompozicije in nordijskih vokalnih praks v Göteborgu. V teh letih ste se gibali med zelo različnimi okolji: jazzovsko improvizacijo, pedagoškim delom, balkanskim in slovanskim ljudskim petjem ter severnjaško kompozicijsko mislijo. Kaj se je v tem času dejansko spremenilo v vašem odnosu do glasu? Kateri vplivi so vas razširili in katerim ste se morali zavestno upreti, da ste lahko izoblikovali svoj lastni zven?

Za vse, kaj sem se naučila, sem potrebovala potem kar nekaj let, da sem pozabila. Naj razložim. Zelo rada se izobražujem, ampak šola ponavadi sledi kurikulumu, preprosto je treba izpolniti učni načrt. Nikoli nisem blestela v tem, ne morem se podpisati, da sem zaprisežena jazzovska, ljudska, klasična pevka. Dokler nisem začela ustvarjati svojih idej in pesmi, sploh nisem bila v ničemer dobra. Pač, ne gre mi poustvarjanje, ampak zelo dobro mi gre ustvarjanje.

To priložnost sem prvič dobila na Švedskem, kjer sem doživela izjemno veliko svobode in zaupanja v šolskem sistemu. Oziroma imela sem vso svobodo tega sveta, prvič v življenju, in to je bilo na začetku srhljivo, saj sem seveda morala v zelo kratkem času odkriti, kaj sploh želim povedati, kakšno je to moje seme zvena, kaj je moj glas in izraz in kaj je moja pot. Pa so se začele rojevati moje čisto prve avtorske pesmi, tako glasba kot besedila.

Cmok v grlu večina ljudi pozna kot trenutek, ko nečesa ne zmoremo izreči, ko se glas zatrese, dih ni več sproščen in nas je strah ali nam zmanjka samozavesti. Ko je grlo odprto in pretočno, to običajno pomeni ravno nasprotno. Vi pa z glasom in grlom delate zavestno in poglobljeno, tudi z grlenim petjem. Kako ste se z leti naučili prepoznavati te razlike v telesu? In ali se vam zdi, da petje človeku pomaga tudi pri tem, da si bolj upa povedati tisto, kar bi sicer obstalo v grlu?

Ja, glas je prvi pokazatelj notranjega stanja. Ne moremo mu ubežati, treba se je soočiti. Imam kar nekaj učencev za solo in 90 odstotkov jih pride k meni zato, da bi se lotili svojega strahu. In ko prestrašeni in skriti glasovi zazvenijo, kot še nikoli prej niso, kot ti ljudje prvič v življenju odprejo svoj glas, oh, kakšna sreča jih prevzame. Ne morem trditi, da samo petje lahko pomaga v psiholoških zagatah, ampak zagotovo lahko pritrdim, da z usmerjenimi dihalnimi in pevskimi vajami natreniramo mišice, ki ojačajo vokal, kar pomeni, da je tvoj glas glasnejši, jasnejši, ostrejši. To pa pomeni, da si bolj jasen in slišan.

PREBERITE ŠE -> Italijanska mesta blizu Slovenije, ki jih je vredno obiskati (ideje za enodnevne izlete)

Všeč mi je, da svojemu izrazu rečete ZveN. Ga je bilo težko najti? Hočem reči, najbrž si vsak od nas želi v določenem obdobju življenja biti nekaj posebnega, to je del odraščanja, a nas potem življenje žal po svoje, pogosto uniformirano, izbrusi. Kako ste vi iskali in našli svoj ZveN in ali je bilo na tej poti kaj preprek? Je bil kdo, ki vam je rekel, da tako ne gre, da se to ne prodaja ...?

Ugotovila sem, da svojega ZveNa ne iščem jaz, ampak on najde mene. Hočem reči, da tudi če bi se zelo trudila, da bi zvenela kot nekdo, ali se obnašala kot neki umet­nik, mi ne gre. Vem, da sem samoroginja, in se niti ne trudim ugajati. Kot je Alma Karlin napisala: »Ničesar nisem imela, samo svoje ustvarjanje. Nezavedno, nagonsko sem zanj žrtvovala vse, danes to počnem zavestno.« V tem obdobju življenja, ko vidim, kako so si moji vrstniki ustvarili dom in družino, moja edina družina pa so moje pesmi, no, in moj zelo strpni parter, se definitivno podpišem pod Almino izjavo. Moram pa vseeno reči, da se zadnje čase na svoji ustvarjalni poti vse bolj zabavam, igram, eksperimentiram.

Vem, da ne bom zadovoljila velikih množic, ampak vem tudi, da bo tistih nekaj ljudi (tistih, ki jih ponavadi tudi sama globoko spoštujem) moj ZveN ganil, jim dal nekaj, kar v tistem trenutku potrebujejo, in za to je vredno ustvarjati. Eno vem o svojem ZveNu in to je, da nisem površinska. Grem globoko in brez strahu. Ne oziram se na dejstva, da se kaj ne prodaja. Veste, to, da si znan, ni povsem odvisno od kakovosti glasbe. Predvsem je od tvoje organiziranosti, sposobnosti spraviti zadevo naprej, od tega, koliko denarja si vložil, kdo bo od tvojega dela imel korist, kdo bo jamčil zate. Pomembno je tudi, kako si videti, žal, ampak oprostite, tudi sama sem rada zapeljana na odru. Meni so kostum in šminka in vsa performativna pojava strašno pomembni in se jih zavedam in nanje tudi veliko dam. Ampak vse v mejah dostojanstva.

»Izjemni boji se odvijajo v umetniški samoti, vedno večje je ignoriranje najbližjih, prijateljev, sodelavcev.« To ste konec preteklega leta povedali za Večer. Kakšni boji so to? Kakšno je to ignoriranje?

Danes se zavedam, da je moja pot samotarska. Mi smo otoki samote, samorogi, ki smo svoje življenje posvetili svojim talentom, idejam in ustvarjalnosti. Na svobodi pa ni samo svež zrak, neskončno nebo in lepi razgledi, je tudi nevihta, čista tema, zima, osama, razočaranja, tveganja.

Zdaj, ko sem se že malo več naučila o človekovi naravi, mi ni več tako hudo. Učim se, da je edina prava pot trmasto verjeti v svojo delo in ustvarjalnost in ne iskati potrditve zunaj sebe.

Meni so kostum in šminka in vsa performativna pojava strašno pomembni in se jih zavedam in nanje tudi veliko dam. Foto: Jože Balas

Čeprav ste oseba, ki prisega na naravno, ljudsko, »staroselsko«, pristno, niste človek, ki bi živel v temni čumnati brez interneta in elektronskih naprav. Tehnologija nas je v marsičem osvobodila in tudi glasbenikom danes ponuja neizmerne možnosti ustvarjanja, še včeraj nepredstavljive. A težko se je ogniti občutku, da nas bo vse »požrla«. Kaj vi menite? Napovedovanje prihodnosti je skoraj vedno neuspešno in nikoli ni svet črno-bel, pa vendar, imate kakšne »strahove«?

Žal že danes internet in z njim povezana umetna inteligenca zelo radikalno pronicata v moje življenje. Da ne govorim, da me za kak projekt z lahkoto zamenja kakšna AI-pevka oziroma se danes lahko posnamem, pa samo spremenim parametre, da bi zvenela kot moški, otrok, vesoljec … Pavarotti. V glavnem, intelektualno delo oziroma specifična znanja, v katera smo vložili vse življenje, so danes zlahka zamenljivi z AI, ki nas pač povozi. Da ne gledam samo negativno, stvari se bodo razvile v neko novo umetnost. Vsi se pač moramo z nadzvočno hitrostjo prilagajati novim stanjem. Verjetno bo prihodnost zelo zvočna, saj smo že preobremenjeni z vizualnimi dražljaji.

Kako bi na kratko na svoj koncert povabili nekoga, ki vaše glasbe ne pozna, a vi veste, da se mu obeta večer, ki ga ne bo obžaloval?

Izkušnja ZveN je iskrena, globoka in ne površinska. Če si nekdo želi tako vstopiti v novo leto, je več kot dobrodošel.