Devetinšestdesetletna arhitektka je tam predavala predmeta prenova in konservatorstvo, izbirni predmet celovito varstvo stavbne dediščine in vodila usmerjen seminar s poudarkom na razvojni prenovi in obnovi arhitekturne dediščine. Od upokojitve leta 2016 na fakulteti ne predava več, a je od takrat izdala vrsto knjig, predava, vodi seminarje, prenove, je po pogodbi zaposlena na višji šoli – oblikovanje materialov, kjer predava dva predmeta s področja razvojne prenove nepremične kulturne dediščine.

Leta 2014 ste postali prva redna profesorica na fakulteti za arhitekturo. Za vas je bilo to že kar pozno. Zakaj šele takrat?

Če bi mi takrat, ko sem diplomirala na fakulteti za arhitekturo, kdo rekel, da se bom tja vrnila kot profesorica, bi mu rekla, da sanja. Bil pa je to neverjeten splet samih naključij. Kot arhitektka sem najprej delala v projektivnem biroju, tega so v krizi zaprli in odšla sem na zavod za družbeno planiranje. Tu sem začela pisati strokovne članke na temo urejanja prostora, mest in naselij. V času osamosvojitve je bil del zavoda vključen v novonastalo ministrstvo za okolje in prostor. Prvi minister Miha Jazbinšek me je poklical in mi povedal, da je moja nova naloga proučevanje raznolikosti stavbarstva na slovenskem podeželju. Svetoval mi je, naj poiščem pomoč pri etnologih, nikakor pa na Zoisovi 12 … 

Že kot študentka na fakulteti sem ugotovila, da mi bo težko, ker sem ženska. V drugem letniku nas je učil statiko ugleden in res dober profesor Svetko Lapajne, ki je bil tudi selektor na fakulteti. Nekega dne pride v predavalnico in pravi, kolegi, tole pa ne kaže preveč dobro, poglejte, koliko je ženskih obrazov, kdo nam bo pa kuhal in pekel piškote. 

Na fakulteti za arhitekturo?

Da, šla sem k etnologom, a mi nihče ni bil pripravljen pomagati. Šlo je namreč za eno od raziskav ministrstva, potrebnih za bodoče urejanje prostora. Na fakulteti za arhitekturo je mojo prošnjo za pomoč sprejel profesor dr. Peter Fister, pod pogojem, da pri raziskavi aktivno sodelujem. In sem. V dveh letih smo pripravili analizo v slovenskih kulturnih krajinah značilne arhitekture in regionalizacijo. Rezultat sta bili dve monografiji. Navdušena sem bila nad tem delom, prečesala sem slovenski prostor, do takrat sploh nisem vedela, koliko arhitekturnih inovacij in posebnosti je skritih po slovenskih vaseh in trgih. Potem me je profesor dr. Peter Fister povabil na fakulteto na njegovo katedro. Seveda sem z navdušenjem privolila. Nisem niti veliko razmišljala, sem pa šla z dobrega položaja v državni upravi, bila sem svetovalka vlade za poselitev, na položaj asistentke na fakulteti. 

Res strm padec. Katerega leta je bilo to?

Leta 2000. Za asistentko, za začetek pedagoškega dela, sem bila pravzaprav že kar stara. Mi je bilo pa delo zelo zanimivo. Ker pa sem samo nadomeščala nekoga, ki je bil bolan, sem po njegovi vrnitvi pristala na zavodu za zaposlovanje. Ko sem stala v vrsti na zavodu, sem se šele dobro zavedela svojega novega položaja. Od svetovalke vlade med brezposelne. Čez dva meseca je zazvonil telefon, na drugi strani je bil tedanji dekan prof. dr. Fedja Košir. Neki asistent je na hitro dal odpoved in dekan me je povabil, da se prijavim na ta položaj. Po treh letih sem habilitirala, potem sem postala izredna profesorica in nato redna. Prva ženska na fakulteti, leta 2014. Pri imenovanjih nisem imela nobene podpore, vsakokrat iskanje dlake v jajcu. Najhuje mi je bilo v postopku za imenovanje izredne profesorice. Bilo je zelo kruto in ne vem, ali bi danes storila enako, kot sem takrat. 



Vam niso odobrili izredne profesure?

Ne, zavrnili so me na univerzi, češ da ne izpolnjujem pogojev, ker moje delo ni mednarodno odmevno. S podporo odvetnika sem se pritožila. Mislim, da sem imela tedaj najobsežnejši cobiss na fakulteti za arhitekturo. Rektorica univerze je bila prof. dr. Andreja Kocjančič, ki je bila malo bolj naklonjena ženskam in je odločila, naj komisija o moji vlogi odloča še enkrat. Predsednik komisije je bil, mislim, matematik, mojo vlogo je ocenjeval zunanji ocenjevalec. Odnesla sem mu vse svoje gradivo, bil je presenečen, da je tako obsežno, optimistično me je odslovil. A je bilo potem na seji senata njegovo mnenje negativno. V bran me je vzel prof. dr. Stane Bernik, pokojni umetnostni zgodovinar in kritik, ki ga sicer osebno nisem poznala. Povedal je, da izpolnjujem vse pogoje za imenovanje, pripravil je cel elaborat in po javnem glasovanju – samo dva člana senata sta bila proti – sem postala izredna profesorica.

Kako ste si razlagali ta odnos do žensk?

Arhitektura je izrazito moški poklic. Kakor koli pogledamo, še danes živimo v moškem svetu. Včasih se zgodi izjema. Na fakulteti sem se ukvarjala s področjem prenove, ki ni bilo zaželeno, in včasih sem bila morda preveč kritična do izdelkov kolegov. Seveda sem za nove stvari, kopiranje starega je plagiat, prenova mora biti inovativna, sveža, upoštevati mora tehnološki razvoj in spremembe, ki jih je prinesla kultura bivanja, nisem pa za uničevanje dediščine in nisem za to, da so prenove preveč modne in globalne in da se ne posvetiš prostoru in hiši, ki jo prenavljaš. Da ne prebereš vrednosti, pustiš zidove, vse drugo porušiš. Najbrž je šlo tudi za osebne zamere. Že kot študentka na fakulteti sem ugotovila, da mi bo težko, ker sem ženska. V drugem letniku nas je učil statiko ugleden in res dober profesor Svetko Lapajne, ki je bil tudi selektor na fakulteti. Če si naredil njegov izpit, si naredil tudi fakulteto. Nekega dne pride v predavalnico in pravi, kolegi, tole pa ne kaže preveč dobro, poglejte, koliko je ženskih obrazov, kdo nam bo pa kuhal in pekel piškote. 

Arhitekt je moški poklic, še vedno je, kar se pozna tudi pri napredovanjih. Sama sem bila druga izredna profesorica na fakulteti, prva je bila Olga Rusanova, in prva redna profesorica. Za menoj, po upokojitvi, sta ta naziv dosegli še dve kolegici ali tri.  

Ne morem verjeti!

Mi smo se sicer zasmejali, češ, domislica, a v resnici je bila njegova žena zelo dobra gospodinja. Arhitekt je moški poklic, še vedno je, kar se pozna tudi pri napredovanjih. Sama sem bila druga izredna profesorica na fakulteti, prva je bila Olga Rusanova, in prva redna profesorica. Za menoj, po upokojitvi, sta ta naziv dosegli še dve kolegici ali tri. 

Katera je bila prva arhitektka v Sloveniji?

Gizela Šukljetova, ki je diplomirala pri Plečniku, njena sestra je bila igralka. Po diplomi je delala in se dodatno izobraževala v Franciji, ko se je vrnila, kljub zelo dobri izobrazbi, ali pa ravno zato, ni mogla na arhitekturo, Plečnik je ni povabil. Kot prostovoljka je sicer nekaj časa delala pri njem, in ko je obupala, se je zaposlila na srednji šoli za oblikovanje. 



Znano je, da veliki slovenski arhitekti od Plečnika naprej niso marali žensk, morda so se jih tudi bali.

Tak odnos je ukoreninjen od nekdaj, in to ne samo v arhitekturi. Ko sem pripravljala monografiji o domovih znanih Slovencev, sem se zelo trudila izpostaviti ženske. Malo jih je, njihove zgodbe pa zelo značilne. Prva doktorica na ljubljanski univerzi Ana Majer Kansky je imela težave že v družini, njena mati je bila zelo proti temu, da bi šla študirat, k sreči je imela očetovo podporo. Pa Ivana Kobilca. Iz strahu, da je ne bi prepoznali kot žensko, se pod svoja izjemna dela ni podpisovala s polnim imenom. Marja Borštnik, vodilna slovenska literarna zgodovinarka, je zapisala, da so ji največjo oviro za znanstveno pot vrgle rojenice že v zibel, saj se je rodila kot – ženska. In to je bilo že v 20. stoletju. Še vedno živimo v moški družbi. 

Kaj je za vas pomenilo delati v okolju, ki vam ni naklonjeno ne po spolu in ne po vsebini predmeta, ki ga predavate?

Kljub vsemu je bilo okoli mene veliko kolegov, predvsem starejših, ki so mi bili naklonjeni in so razumeli moje delo. Ti so imeli tudi drugačen odnos do dediščine.

Morajo arhitekti spoštovati prostor, upoštevati naročnika, okolje, v katerem gradijo, ali si pač postavljajo spomenike? Kje je meja med narcisizmom in egoizmom ter odgovornostjo za poseg v prostor, kulturno krajino?

Arhitekturni kritiki, predvsem umetnostni zgodovinarji, pravijo, da je to stvar tankočutnosti in da tega ne moreš ne predpisati in tudi ne vzgojiti, je nekaj, kar nosiš v sebi. Kar nekaj takih arhitektov predvsem starejše generacije sem poznala.  

Recimo?

Boris Kobe. Če se v Ljubljani peljete čez Karlovški most na Dolenjsko, se peljete pod obodom čez cesto, ki je tak, kot da je tam od nekdaj. Vlasto Kopač z gradnjo razdrobljenega hotela namesto velikega na Veliki planini leta 1960. Pa Anton Bitenc, prenova Blejskega gradu. Včasih je bila prenova usmerjena izključno v sakralno arhitekturo in gradove. Stara mestna jedra so bila zapuščena, ker so se zidale velike stanovanjske soseske. Življenje v starih mestnih jedrih je postala vrednost šele danes. Kako se v takih razmerah znajti kot arhitekt? Najboljši sodnik za kakovost je čas, danes težko rečemo, katera arhitektura bo preživela in katera ne. 

Sprašujem se, ali kdo od načrtovalcev sploh še upošteva kanone urbanizma. Pohlep je neskončen. Razočarana sem tudi nad številnimi kolegi arhitekti. Pa saj več kot toliko denarja sploh ne moreš porabiti, naše življenje je kratko, prostor pa večen in enkraten. Ko ga enkrat uničiš, je konec. 

No, na eni strani imaš željo arhitektov, da si postavljajo spomenike, na drugi strani pa nekoga, ki postavlja pravila. V ruralnem okolju vendar ne gradiš stometrskih stolpnic in v stanovanjskem naselju ne kmečkih družinskih hiš in tako delaš nasilje v prostoru. Kdo določa pravila igre?

Naj bi jih prostorski planerji in urbanisti. Obstajajo prostorski plani, v katerih so usklajeni interesi lokalnih skupnosti, prepleteni s strokovnim znanjem urbanizma, arhitekture, krajinske arhitekture. Mislim, da se ti prostorski plani danes sploh ne upoštevajo ali pa skoraj ne. Nekdo pride z idejo stolpnice ali stanovanjske soseske in postopek je obraten, kot bi moral biti. Išče se način, kako prostorski plan prilagoditi tej ideji, ker za njo stoji kapital. 



Kje pa je njihova etična drža? Naročilo lahko tudi odklonijo.

Ko sem nekemu arhitektu rekla prav to, mi je odvrnil, če ne bom tega naredil jaz, bo pač nekdo drug. Ni etične drže. Primer je cesta čez Tivoli v Ljubljani. Ker so bili ljubljanski arhitekti skupaj z društvom proti in so bojkotirali natečaj, so jo projektirali Mariborčani.

Kakšna je slovenska arhitekturna krajina?

Nekdanje prostoru pripadajoče arhitekturne značilnosti so izginile, nadomestile so jih nove globalne arhitekture. Nove hiše so enake od Kopra do Maribora, od Jesenic do Novega mesta. Le nekaj arhitekturnih oaz z ohranjenimi značilnostmi prostoru pripadajoče arhitekture je še ostalo. 

Občutek za krajino, prostor, prenovo, se ga lahko priučimo s študijem, pridobimo z izobrazbo?

Je preplet vsega. Biti moraš izobražen, imeti občutek in biti tudi kreativen. Podobno ko gledaš ljudi, kako so oblečeni. Nekateri imajo občutek za postavo, leta, obdobje, drugi ne. Poglejmo prenovo Plečnikovega stadiona. O kakšni subtilnosti, tankočutnosti do obstoječega, priznano vrednega in lepega bi težko govorili. Z načrtovano prenovo pa ne bo izgubil vse svoje vrednosti le spomenik, ampak bo močno degradiran tudi prostor. Obremenitev okolja zaradi novih poslovnih in stanovanjskih in ne vem še kakšnih prostorov bo velika, prepričana sem, da prostor tega ne prenese, degradacija kulture bivanja bo tu več kot očitna. In sprašujem se, ali kdo od načrtovalcev sploh še upošteva kanone urbanizma. Pohlep je neskončen. Razočarana sem tudi nad številnimi kolegi arhitekti. Pa saj več kot toliko denarja sploh ne moreš porabiti, naše življenje je kratko, prostor pa večen in enkraten. Ko ga enkrat uničiš, je konec. Tega ne razumem. 

Imamo zakonodajo in mednarodne smernice, register nepremične kulturne dediščine in s pravnimi odloki zavarovano nepremično kulturno dediščino lokalnega in državnega pomena, praksa kaže, da vse zapisane in sprejete uzance uresničujemo raznoliko in neenotno, zato tudi veliko dediščine izginja. Z velikim zamahom. 

Kaj moramo ohraniti zanamcem? Katera merila moramo upoštevati?

Predvsem umetnostni zgodovinarji so se s tem, kaj ohraniti in kako, veliko ukvarjali. Imamo zakonodajo in mednarodne smernice, register nepremične kulturne dediščine in s pravnimi odloki zavarovano nepremično kulturno dediščino lokalnega in državnega pomena, praksa kaže, da vse zapisane in sprejete uzance uresničujemo raznoliko in neenotno, zato tudi veliko dediščine izginja. Z velikim zamahom.

Bosta koronavirus in dejstvo, da smo bili veliko časa prisiljeni bivati doma, v stanovanjih brez teras in balkonov, spremenila bivalne in urbanistične standarde?

Dvomim.