Pogled ji obstane na odprtem oknu. Kot magnet jo začne vleči k sebi. Obstane pred njim in pogleda navzdol. Nek glas ji prišepetava, naj skoči, da bo že konec tega trpljenja. Ravno ko je začela upati in se ji je kazalo boljše življenje, se ji je to zgodilo. Pogleda roko, ki ji kot odlomljena vejica visi na ovratni ruti. Čaka na nedoločljiv čas, da jo bodo lahko operirali, saj je poškodba zastarana in roka preveč zatečena. Zasliši glas zdravnika, da je lahko ob roko, če bi prišlo do gangrene. »Kakšna bo njena prihodnost? Stara je komaj 14 let!«

Odtrga se od okna. V sobo se vrne ena od njenih sostanovalk. Prižge luč in med njima steče pogovor. Ne razkrije ji svojih mračnih misli. Ko se v sobo vrnejo vse, se odpravijo spat. Ne more zaspati. Pred njenimi očmi se odvijejo dogodki tistega dne.

Odpravlja se v šolo. Mora na avtobus. Zunaj je zelo mrzlo. Oče ji reče, naj ostane doma, saj se je v tistem tednu že večkrat zgodilo, da je imel avtobus zamudo, enkrat ga celo ni bilo in je po dolgem čakanju prišla domov vsa premražena. Ne, ne bo ostala doma, pišejo tiho vajo in mora v šolo. Pa tudi rada hodi v šolo! Toplo se obleče, mama ji da še dodatna oblačila, da je ne bo zeblo. Avtobus pripelje z zamudo. V šoli s tiho vajo dobro opravi in je zadovoljna. Na urniku je še glasbena vzgoja, a med odmorom pride razrednik povedat, da glasba odpade in bo namesto nje telovadba. Zdrzne se, telovadbe se boji, boji se tovariša učitelja, saj ji vedno reče kaj ponižujočega, ker ji ne gre. Tovariš je sicer v bolniški, ker ima roko v mavcu, a je prišel v šolo, da zaključi ocene, ker se bliža polletje. Spomni se, da se nima česa bati, saj ima zdravniško opravičilo, da do nadaljnjega ne sme telovaditi zaradi prejšnjega padca pri skoku čez kozo in udarca v trtico. To mu pove, a tovariš ji reče, da mora skočiti, saj jo mora oceniti. Določi, katera bo lovila učenke pri skoku, sam pa z levo roko vpisuje ocene. Nihče ni v telovadni opremi, ampak telovadijo kar tako, kot so oblečeni. Ona ima na sebi veliko spodnjega perila zaradi mraza in je zelo neokretna. Ne upa se postaviti tovarišu po robu, skoči … pade, a on ji reče, naj skoči še enkrat, ker je bilo to za enko. Odločno steče po blazini do koze, jo že skoraj preskoči, a se z eno nogo zatakne za kozo in pade z glavo navzdol. Čuti še, da jo sošolka zagrabi za roko in pade nanjo. Močno jo zaboli in za trenutek izgubi zavest. Ko se spet zave sebe in prostora, jo vse boli, najbolj pa desna roka. Hišnik in tovariš jo odpeljeta v zdravstveni dom, od tam pa na polikliniko v Ljubljano. Tam sta nekaj časa z njo, potem gresta v lokal in ji zagotovita, da bosta kmalu prišla nazaj. Nihče ne obvesti njenih staršev. Precej časa je sama, zelo jo boli in lačna je. Gleda druge, ki vstopajo v ordinacijo. Nihče je nič ne vpraša ali je ogovori. Ko se njena spremljevalca vrneta, ji prineseta sendvič in z veseljem ga poje, saj je ura šest popoldne. Ob pol sedmih je na vrsti. Ker nima zdravstvene izkaznice, čaka do zadnjega. Zdravnik jih okrega, zakaj niso povedali, da ima hudo poškodbo, ker bi jo takoj operirali. Jo bodo sedaj! A ona je ravnokar pojedla sendvič in je ne morejo. Pristane na bolnišničnem oddelku.

Čez osem dni jo res operirajo. Ko zopet odpre oči, sedi zdravnik ob njej na postelji. Gleda jo zaskrbljeno, z upanjem v očeh. Pove ji, da so ji rešili roko in naj poskuša premakniti zadnje tri prste. Trzne z vsakim posebej in v njegovih očeh zažari veselje. Zavzdihne, objame jo in izreče najlepši stavek na svetu: »Nisem ti prerezal živcev, vse bo še v redu. Počivaj, že jutri pa začneva razgibavanje.«

Njegov objem, njegovo veselje jo napolnita s posebno močjo, energijo in upanjem. Ko pride mama na obisk, ji veselo pripoveduje o zdravnikovem objemu in skorajšnjem okrevanju.

Po mesecu in pol jo z delno gibljivo roko odpustijo iz bolnišnice. Ko se z mamo peljeta v avtobusu proti domu, želi prebrati odpustni list. Mama ji ga nekaj časa noče dati, a ker vztraja, ji ga da. Ko prebere, da je to težka poškodba s trajno posledico, da ima v komolcu vijake in da bo potrebna še ena operacija, ji postane slabo. Šele takrat se zave, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, da mnogih sanj ne bo mogla uresničiti, njene želje in pričakovanja so negotovi.

Pa vendar je že čez nekaj mesecev pred njo odločitev, kam sedaj, po končani osnovni šoli?

V Ljubljano, na gimnazijo, poskusno.

V noči pred odhodom v Ljubljano je vznemirjena in slabo spi. Skoraj vso noč se ubada z vprašanjem: Kako bom zmogla?! V isti sapi si odgovarja in se tolaži: Pa saj so rekli, da grem samo poskusit, če bo šlo. So pa tudi že napovedovali, da verjetno ne bo šlo. Roka je skoraj negibljiva, v njej ni moči. S takšno obremenilno popotnico se bom jutri podala v tuj svet, stran od doma – študirat. Rada bi postala učiteljica. Neulovljive sanje?

Vstane ob pol dveh zjutraj. Zajtrkuje belo kavo s kruhom in nato se z mamo podata na pot. Pred njima je skoraj devet kilometrov hoje do avtobusa, ki pelje ob pol petih v Ljubljano. Zunaj močno dežuje. Morata v temno noč. Obe je strah, cesta teče med gozdovi in nikjer ni žive duše. Ona nese šolsko torbo in dežnik v levi roki, mama nese potovalko. Veter nosi dež postrani in ju moči od zadaj. Dežnik bolj malo pomaga. Čevlje ima takoj premočene. Tako hodita pol ure in sta premočeni od glave do peta. Molčita vsaka v svojih mislih. Takrat zaslišita za seboj hrup avtomobila. Ustrašita se in se hkrati razveselita. Mogoče se bosta lahko peljali! Avto se ustavi in prepoznata moškega iz sosednje vasi. Je šofer avtobusa in se pelje v službo v Ljubljano. Sam angel varuh jima ga je poslal! Prisedeta in odpelje ju v Ljubljano na glavno avtobusno postajo.

Najprej se ogledata od vrha do tal. Čevlji so mokri, blatni in beli od peska. Zavijeta v prvo stranišče in si tam s papirjem zbrišeta noge in čevlje. Uredita se, kolikor se lahko.

Ob osmih je v učilnici. Posluša učiteljico z zanimanjem, a ne z navdušenjem. Ima občutek, da ne sodi tja. Je utrujena in zaspana. Sedi v klopi v napol posušenih cunjah in mokrih čevljih. Počuti se bedno, nelagodno. Zebe jo v noge. Nekaj stvari si zapiše z levo roko. Komaj čaka, da bo konec pouka.

Mama jo čaka pred šolo. Gresta proti njenemu novemu domu v Dom Anice Černejeve. Tam bo stanovala čez teden, ob vikendih pa se bo vračala domov. Najprej gresta v pisarno, kjer ju sprejmejo, jima povedo pravila življenja v internatu, dajo posteljnino in jo peljejo v sobo, v kateri bo stanovala. Mama ji pomaga postlati posteljo.

Ko mama odide, se počuti zelo samo. Ne razmišlja o novi šoli, o novih doživetjih, ampak o tem, kako ji bo uspelo premagovati vse težave. Ali bo morala vse življenje koga prositi za pomoč … Če bi takrat poslušala očeta, naj ne gre v šolo, če …, če …

Sama sebi obljubi, da ji bo uspelo, že zato ker so ji napovedali, da ji ne bo. Mora ji in bo!