Vsi so jo poznali kot nepopustljivo sodnico, nihče pa ni videl njenih modric

Slike iz življenja sodnice

Sodnica sem. Kot strog doprsni kip mrkega obraza kraljujem nad sodno dvorano. Sodelavci pravijo, da sem načelna. Obtoženci in njihovi odvetniki pravijo, da sem pasja. Sedim na svojem tronu in delim pravico. Nepristranska sem in stroga. Na pravni fakulteti sem bila najboljša študentka svojega letnika, ponujalo se mi je mesto asistentke, a jaz sem želela »deliti pravico«, kot je temu rekel moj ponosni oče.

»Moja hčerka deli pravico,« je vedno dejal in njegov vselej neprizanesljivo resni obraz se je vsakič malce razjasnil.

Zahtevna sem do sebe in drugih, tega so me naučili starši. Nepopustljiva sem kot bojni pes. Vselej iščem resnico, divje kopljem, dokler se ne prigrebem do nje kot gusar, ki išče nekoč davno zakopani plen. Tudi danes me čaka težaven primer. »Vsi so težavni,« zagodrnja kolegica, ki se težkim bremenom najraje izogne. Jaz težka bremena sprejemam kot vdana tovorna žival. S sveta ne morem pometati vseh zlikovcev in prevarantov, lahko pa skrbim vsaj za red in pravico v svoji sodni dvorani, to je košček sveta, ki ga obvladujem, kjer sem delilka pravice jaz. Tu vedno obveljajo moja pravila.

Danes je pred menoj resnično težak primer. Na zatožni klopi sedi moški, ki je umoril svojo ženo. Trdi, da jo je ljubil. Da jo je zadavil v samoobrambi. Ko odpiram spis, me skeli cela roka. Ko se sklonim k svoji usnjeni torbi, me zaboli v križu.

»To je bilo zavržno dejanje, ki mu ni opravičila,« vedno rečem na koncu. V moji sodni dvorani opravičil ni.

V pisarni sežem po torbici in iz nje privlečem protibolečinske tablete, svoje večne, zveste spremljevalke. Težko je, če te vedno bolijo rebra, lopatice, če imaš občutek, da bodo udarci stanjšali kožo in bo na plan pokukala nalomljena kost. Ko hodim, z nogo rahlo podrsavam po tleh. Bolečine so vsak dan hujše, kot da skozi vsa leta zakona nobena ne bi popustila. Zavržno dejanje. Tako temu rečem, kadar pred mano stoji zanikrnež, ki pretepa ženo. Ko to počne moj Alen, temu rečem »nesreča«, »spodrsljaj«, »odpustljiva napaka«. Zalučal me je po tleh, da sem se komaj pobrala in sem že mislila, da bom morala spet na urgenco. Tam ni slabo, a me vedno sumničavo gledajo, ko razlagam, da sem se zaletela v omarico, da sem zdrsnila po stopnicah, da sem si kaj storila po lastni nerodnosti, to in ono. Neka medicinska sestra je še posebej trdovratno iskala moj pogled, ko me je zasliševala o modricah okrog vratu. Ko sem že odhajala, mi je v dlan stisnila prospekt s telefonsko številko za pomoč žrtvam nasilja. »Srečno,« je šepnila in končno spustila pogled. Prospekt sem vrgla v smeti.

Med kolegi sem znana po tem, da še posebej rada trpinčim domače nasilnike. Zaradi tega me marsikdo potreplja po ramenu, a ne opazi, kako ob tem trznem, saj je na mojem telesu obupno veliko mest, ki bolijo, če se jih pritakneš. Med njimi je moje srce. Diha in se krči in širi in obupano trpi vse, kar se mu dogaja … Ljubezen in bolečina sta povezani kot meso sadeža in trda pečka v njegovem jedru, težko ju je ločiti, težko je razločiti, kje se ena začne in druga neha. Težko tudi ločim, kje se neha on, kje se začnem jaz. Je to, kar se mi dogaja, pravično? Si to zaslužim? V sodni dvorani si vedno prizadevam za tisto stabilno oddaljeno drevo v gozdu, ki se imenuje pravica, doma pa mi pod nogami na lepem zmanjka tal, dokler me moški, ki ga ljubim z vsem srcem, ne trešči obnje. Takrat jih spet najdem v vsej njihovi trdoti in surovosti.

Po obravnavi divje iščem telefon. Oklepam se ga kot sestradanec poslednjega koščka kruha. Petnajst neodgovorjenih klicev. V žilah mi zaledeni kri. Biti mora besen, da me je tolikokrat klical.

»Kje si?!!« se zadere, ko dvigne slušalko.

»Obravnavo sem imela, saj sem ti povedala.«

»Kurba poscana! Da se mi oglasiš na telefon, če te kličem! Brigajo me tvoje obravnave in tvoja jajca, samo važiš se z njimi, pička umazana!«

»Takoj bom –«

»Točno tako! Pa še kako boš! Takoj, ko prideš domov, pizda ti materina! Jaz sem lačen, ti se pa kurbaš naokoli!«

»Nisem –«

»Tiho! Da mi ne pisneš, govno eno! Privleči se domov, jebote!«

Na vrata potrka. V pisarno vstopi kolegica in se mi na široko nasmeji: »Odlično si to izpeljala, svaka ti čast, noben med nami ne bi bolje opravil. Bravo! Imaš čas za kosilo? Da proslaviva?«

Počasi odkimam, v kotičkih oči se mi nabirajo solze. Zdaj zdaj bodo izdajalsko pritekle na plan, zato kolegici obrnem hrbet in se delam, da se sklanjam k predalniku ob svojih nogah. Domov moram.

Sodnica sem in pravico delim kot drevesne veje sladke sadeže.