Vse življenje sem bila žena in mati. Šele na smrtni postelji sem bila samo jaz

Zadnji dotik

V sobi je dišalo po razkužilu in sivki. Nenavaden vonj. Kot da bi hoteli umiranje omehčati z nečim domačim. Vendar razkužilo vedno zmaga, zaleze se v rjuhe, v kožo, v vse.

Skozi priprto okno je prihajala svetloba. Zrak se ni premaknil že ves dan. Samo visel je med stenami, utrujen, kot da tudi on čaka, da se nekaj konča.

Slišala sem ga, še preden je sedel. Njegovi koraki so imeli znan zven.

»A si ti?« sem vprašala, čeprav sem vedela.

»Sem,« je rekel.

Ta njegov sem. Tako kratek, tako zanesljiv, kot da je to dovolj za vse, kar je med ljudmi treba povedati.

»Sanjala sem, da sva doma,« sem rekla. »Na vrtu. Pod jablano.«

To drevo. Kolikokrat ga je hotel posekati. Ker dela senco. Ker jemlje svetlobo solati. Ker je od njega preveč listja. Moški imajo radi stvarne razloge. Nikoli mu nisem znala dopovedati, da nekaterih stvari ne pustiš zato, ker koristijo, ampak zato, ker so zrasle s tabo.

»A veš,« je rekel čez čas, »še zdaj čutim tisti dan, ko sva se spoznala. Na atletskem stadionu. Mislil sem, da čakaš nekoga. Pa si samo gledala dež.«

Skoraj bi se nasmehnila.

Nikoli ni vedel, da sem takrat res čakala. Ne človeka. Sebe. Tisto, ki sem bila, še preden sem postala žena, mama, gospodinja, tolažnica, tista, ki si zapomni, kdo ne mara cimeta in kdo ponoči škripa z zobmi. Na dežju sem stala zato, ker mi ni bilo treba nikamor. Da lahko samo sem. Mokra, sama, brez naloge.

Bilo je drugače. A ne toliko, kot sem si mislila.

Doma so rekli, da imam srečo, da sploh lahko hodim v šolo. Da ni za razvajanje. Da se je treba držati tistega, kar je uporabno. Ekonomija je bila uporabna. Risanje ni bilo. Barve ne prinesejo kruha, so rekli. In sem jih pospravila. Listi so ostali prazni.

Ko sem končala srednjo šolo, ni bilo vprašanja, kaj bo naprej. Šla sem delat. Nekdo je moral. Brat in sestra sta bila pametnejša, so rekli. In sta šla študirat. Jaz sem bila pridna – za delo. Po službi sem pomivala tla, brisala prah in likala srajce, ki jih nisem nikoli nosila. Roke so mi dišale po čistilih, ne po barvah.

Včasih sem zvečer odprla star zvezek in na hitro narisala kakšen obraz, vejo, rob skodelice, kot da kradem trenutek nečesa, kar mi ne pripada. Potem sem ga zaprla. Naslednji dan je bil spet enak prejšnjemu.

Morda sem se zato tako hitro poročila. Ne zaradi njega. Ne čisto. Ampak zaradi vrat. Zaradi občutka, da obstaja izhod. Da obstaja življenje, v katerem ne bom samo tista, ki briše za drugimi. Da bom imela nekaj svojega. Končno.

V službi so vsi kadili. Ves čas. Dim je visel nad mizami kot megla, ki je ni nihče več opazil. Sedela sem med njimi, poslušala številke, izpolnjevala obrazce, in dih je bil vedno malo težji, kot bi moral biti. Nikoli nisem rekla ničesar.

Po službi je bila hiša. Vedno je bilo treba kaj narediti. Zidovi, streha, cevi, okna. Stara hiša, ki se je ves čas samo popravljala in nikoli zares postala nova. Vikendi so dišali po malti, prahu in znoju. Včasih sva si morala izposoditi denar, da sva sploh lahko nadaljevala. Vedno v upanju, da bo potem lažje. Da bo enkrat mir. Ta enkrat se ni nikoli zgodil.

Otroci so rasli. Trije. Vanje sem hotela dati nekaj, česar sama nisem imela — možnost izbire. In so jo vzeli. Šli so naprej, dlje, kot sem jaz kadarkoli lahko. To me je veselilo in malo tudi žalostilo.

Naučili so se, kako vzeti. Oglasili so se, ko so kaj potrebovali. Ko sem zbolela, je bilo časa za obiske vedno manj. Morda sem jih tega naučila jaz.

Nikoli nisem zares pomislila nase. Ne zato, ker ne bi hotela. Ampak ker je vedno prišlo nekaj drugega prej.

Potovanja sem si predstavljala kot slike. Jug, kjer je svetloba mehkejša. Sever, kjer je zrak oster in čist. Mesta, ki jih nisem nikoli videla, a sem jih znala opisati, kot da sem bila tam. Rekla sva si, da bova šla, ko bo čas. Ko bova imela mir. Ko bo hiša končana, ko bodo otroci na svojem, ko ne bo več dolgov in razpokanih zidov.

Potem pa je mir vedno prišel samo za trenutek.

Morje pa je bilo resnično. Enkrat na leto. Sindikalne hiške, enake, pobeljene, s polkni, ki so škripala v vetru. Tam sem bila najbližje sebi. Šla sem v vodo, dlje, kot bi bilo treba. Plavala sem, dokler ni obala postala samo črta, ljudje pa pikice. Vem, da ga je skrbelo, ko me je gledal s kopnega. Videl je samo majhno piko, ki je šla vedno dlje. Mene pa tam ni bilo strah. Tam ni bilo nikogar, ki bi kaj potreboval od mene. Tam sem bila samo telo v vodi, dih, gibanje.

Vedno sem se vrnila.

Ko je zdaj govoril o otrocih, sem poslušala bolj njegovo tišino med besedami kot besede same. Eden ne more priti. Drugi ima delo. Tretji se ne počuti dobro. Vsak človek si življenje uredi tako, da lažje prenese tisto, česar ne zmore. Nisem jim zamerila. Zdaj imajo, kar sva jim dala. Njega to boli bolj kot mene.

»Veš,« je rekel tiho, »jaz nisem bil nikoli dober v dotikih.«

To sem vedela že dolgo pred njim.

Hotel je popraviti stvari. Vedno. Pipo, radio, ključavnico, razpoloženje, molk. Če sem jokala, me ni znal objeti, dokler ni najprej vprašal, kaj je narobe. Kot da mora imeti vsaka žalost navodila za uporabo. In vendar sem ostala, ker sem bila vzgojena, da ostanem. Morda zato, ker sem vedela, da je tudi to ljubezen. Morda pa samo zato, ker je življenje, ko enkrat steče, podobno vodi v ceveh: ne vpraša, ali gre v pravo smer.

»Zdaj ne popravljaj,« sem rekla. »Samo bodi.«

Zunaj se je svetloba nekoliko spremenila. Kot da se dan počasi umika, ne da bi to kdo posebej opazil. Vedno me je presenečalo, kako neopazno se stvari končajo.

Slišala sem uro. Čas tukaj ni imel več naloge.

Hotela sem mu reči, da je v redu. Da mu ne zamerim. Da sem bila rada z njim. A besede so ostale nekje, kjer jih telo ni več znalo izgovoriti. Zato sem jih pustila.

Zdaj, ko ležim tukaj, čutim, kako se stvari umikajo druga za drugo. Kot valovi, ki se vračajo. Ostane nekaj. Tiha resnica, ki je bila ves čas tu, pa zanjo nikoli ni bilo časa.

Če ne misliš nase, nihče drug ne bo.

Njegovi prsti so se rahlo premaknili na moji roki. Koža pod njegovimi prsti je bila že skoraj tuja. Rjuha ni več delovala hrapavo. Kot da bi me hotel še enkrat prijeti, bolj gotovo kot prej. Šele zdaj se je učil.

Njegov glas je prišel od daleč: »Zdaj lahko greš.«

Za trenutek se mi je zdelo čudno, da mi to reče on. Kot da mi daje dovoljenje za nekaj, kar mi pripada. A ni me več motilo. Nič me ni več motilo. V meni se je nekaj razrahljalo. Telo je postalo lahkotnejše. Dih je bil plitev, a miren.

In potem. Prvič brez napora, brez pričakovanja, brez naslednjega opravila – sem bila samo jaz.

Ne žena.

Ne mati.

Ne tista, ki ostane.

Samo jaz.

In bilo je dovolj.