»Zaprti smo,« ji reče Dora pri kavi. »Zadrti?« zavpije Marija. »Ne, zaprti.« »A na stranišče ne morete?« vpraša Marija. »Ne, vrata so zaprta.« »Seveda so zaprta, saj je hladno. Štefka, mi greš po jagodni jogurt?« »Saj smo ti povedale, da so vrata zaprta.« »Odpri jih, a ne?« se začudi Marija. »Vrata so zaprli,« ji potrpežljivo pojasni Nada. »A brata? Tvojega brata?«

Marija ima slušni aparat, a ga vedno nekam odloži. Vse strežnice ga iščejo. Pod odejo, pod blazino, med kupom časopisov na nočni omarici, med razmetanimi oblačili na postelji. Kadar ga nosi, ne ve, da so se baterije izpraznile in da aparat ne deluje več. Ona je prepričana, da dobro sliši, le zakaj bi se vznemirjala zaradi menjave baterij. Ko pride sin, se razjezi, zakaj ni povedala, da aparat ne dela, in ji zamenja baterije. Kdo jo bo zdaj opozoril, da je treba menjati baterije?

Strmele so v zaprta vrata. Doslej so se vsak dan neprestano odpirala. Prišli so obiski, odhajali in vračali so se vsi, ki so šli na sprehod, tudi Štefka, ki jih je vsako jutro vprašala, kaj potrebujejo iz trgovine. Pripeljalo je reševalno vozilo in reševalca sta posteljo zapeljala do dvigala. Vračala sta se z nekom in vedno so le bežno ošinile posteljo, ni bilo pomembno, koga bosta odpeljala. Da se bile le one vse. Če je katera manjkala, so jo poklicale po telefonu. Dan morajo začeti s skupno kavo.

Vrata so se odpirala tudi zato, ker je Janko ves čas hodil kadit. Verižni kadilec je bil. Ugasnil je cigareto, malo je postal ob recepciji, poklepetal in šel ven prižgat novo. Vse je imel pod nadzorom, nihče ni mogel neopažen mimo njega. Vedel je, kolikokrat se vrata odprejo in kako pomembno je, da imajo ljudje občutek, da niso v kletki.

V kletki? Marja, ki obiskuje Zariko, pravi: »V tej kletki pa že ne bi bila,« one pa se ji čudijo. Marja živi sama, jutranjo kavo pije sama, sama gleda novice in z nikomer ne more izmenjati mnenj o vsem, kar se dogaja. Ali ni njeno stanovanje kletka? Dom pa je čebelnjak, vse vrvi in brenči, vrata se stalno odpirajo, zaposleni, obiskovalci in stanovalci hodijo sem in tja. Tistih nepokretnih ne vidijo, dementni so nekje v drugem nadstropju, vedo, da je blizu še neki drug svet, a one so si ustvarile svojega, Dora mu pravi »kokošnjak«. »Tudi Vanja noče v dom,« pogosto reče Marja. »Kaj noče?!« se razjezi Dora. »Ne pustijo ji. Saj vsi živijo od njene penzije. Pa še pospravlja in kuha jim!«

Nada počasi pije kavo, le redko se vmeša v pogovor. Na kaj pomisli, ko sliši, da so vrata zaprta? Na svojo frizerko. Vsakih štirinajst dni je prišla in poskrbela, da je imela Nada oprane in urejene lase. Rada je bila urejena, ni ji bilo vseeno, kako zgleda. Še ve, kako je bilo, ko ni bilo denarja niti za obleke niti za frizuro. Iz Bosne so prišli in treba je bilo izšolati otroke. Otroci so bili vedno na prvem mestu. Uspelo jim je, imajo izobrazbo, delo, vsak svoje življenje, to je tisto, kar šteje.

Spominja se dne, ko je prvič stopila skozi vrata doma. Spominja se Daretovega širokega nasmeha, pozdrava socialne delavke, ki ji je pokazala sveže prebeljeno sobo, Dore, ki je takoj stopila k njej in ji rekla: »Dobrodošli v kokošnjaku. Veliko nas je, zagotovo boste našli koga, s katerim boste lahko poklepetali.« Že naslednji dan jo je tikala in jo je povabila v kavni krog.

Takrat je zagledala znano postavo. Opazovala jo je. Zagotovo je ona, ni mogoče, da ne bi bila. Ko je bila Anja v osmem razredu in je bila njena Tanja Anjina sošolka, se je na prvem roditeljskem sestanku usedla poleg nje. Takrat so bili novi v mestu, nikogar ni poznala. Vljudno se ji je predstavila: »Nada.« Gospa poleg nje je zamomljala: »Nadja,« spregledala je roko, ki jo je Nada molila proti njej. Pomaknila se je povsem na rob šolske klopi. Bila je visoka, lepo urejena, naličena. Nada se je počutila še manjšo, še bolj nebogljeno. Nikoli ne bo pozabila tistega občutka v šolski klopi.

Zdaj ni nameravala do Nadje. Čeprav je vedela, da ne more biti dvoma, kdo je, je ne bo ogovorila. Ne, ne bo stopila k njej. Le črko več je imela v imenu, le nekaj centimetrov višja je bila, a vedela je, da je previsoka za kavni krog, kavo je vedno pila sama. Nada je slišala, da je imela njena Tanja težave z drogo, žal ji je bilo. Opazovala je gube, ki so se globoko vrezale v Nadjin obraz. Od skrbi ali zgolj od ličil in izpostavljanja soncu?

Kavo so popile in vsaka s svojimi mislimi odšle v svojo sobo. Naslednje jutro je šla Nada najprej do vrat. So res zaklenjena ali so bile to le sanje? Ni edina, ki strmi v vrata, ki se ne odpirajo več. Dare jih opazuje izza šanka. Na njihovih obrazih se mešajo presenečenje, strah, žalost, jeza, nemoč … »Kaj vse smo že preživele, tudi to bomo,« pogumno pravi Dora.

Naslednje jutro spet stopijo pred vrata, kot da ne verjamejo, da se ne bodo samodejno odprla. Na vratih pa vesel smejko in velik napis Hrast zaradi nevihte požene globlje korenine. George Herbert.

»To je Daretova pisava, poznam jo, saj mi je zadnjikrat pomagal napisati naslov na paket,« pravi Dora. »So njene korenine zdaj res tu,« spreleti Nado. Dare jim veselo pomežikne. »Moje drage dame, vse bo še dobro. Malo smo vas zaklenili, da ne bi preveč letale za fanti.«

Zarika zardi. Spomni se, da ji je bil všeč gospod, ki je hodil v sosednji bife. Takrat ni pila kave v domu, sama je hodila v bife in upala, da jo bo gospod ogovoril. Res jo je, povabil jo je na tortico v bližnjo slaščičarno. Lepo je bilo klepetati z njim. Vdovec je bil in stanoval je v bližini. Potem je videla, da pride vsak dan v dom po kosilo. Gledala je, da je bila takrat pri šanku. Ko je šel Dare s posodico v kuhinjo, sta spregovorila nekaj besed. Cveto mu je bilo ime, tako kot enemu izmed fantov, ki so nekoč hodili k njej v vas. Povabil jo je, da ga lahko enkrat obišče, in res ga je nameravala. A ko je to povedala hčerki, je ta naredila tak obraz, da jo je vse minilo. »Mama, kaj ti pa je? Saj nisi stara dvajset let!« Zamislila se je, res ni stara dvajset let. In odtlej je kavo spet pila v domu, takrat ko je Cveto prišel po kosilo, pa je ni bilo v preddverju. Kje bo Cveto zdaj dobil kosilo? Vrata so zaprta, ona pa bi ga rada še kdaj videla.

Kot bi Dare bral njene misli, je bil naslednji dan na vratih napis: Vsa človeška modrost je zajeta v besedah – čakaj in upaj. Alexandre Dumas.

»Kako dolgo bo treba še čakati? Kdaj bo konec?« zavzdihne Nada naslednje jutro. »Konec je, ko na vratih zazvoni zvonec in virus prežene v lonec,« pravi Ada. »Konec? O kakšnem koncu govorite? Saj smo še vse žive!« zavpije Marija. Zasmejijo se in vse naenkrat pogledajo vrata, tam pa je že nov napis: Težave so potrkale na vrata, vendar so zaslišale smeh in pobegnile. Benjamin Franklin.