To je knjiga leta 2024 (avtorica iskreno o tem, kaj vse je doživljala ob nastajanju)

Ob izteku leta je potekal izbor za najboljšo knjigo leta 2024. Veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma (SKS) je letos prejela knjiga Irene Cerar Svetišča narave, ki je izšla pri založbi UMco.
Kot so zapisali ob utemeljitvi nagrade, se avtorica v knjigi poda na sedem tednov dolgo potovanje in opazuje različne slovenske habitate, med njimi gozd, gore, jame, mokrišča, reke, morsko obalo in kulturno krajino. Poleg njihove naravne entitete jih opazuje kot del kulturne dediščine, ki je prepletena z zgodovino, mitologijo in duhovnostjo posameznih krajev.
Nominirane knjige je izbirala komisija, zmagovalno pa bralci. Nominiranih je bilo deset knjig. Na drugo mesto se je uvrstila knjiga Lisička sestrička avtorice Anje Štefan, na tretje pa strip Bobri avtorja Tadeja Goloba.
Zato nimamo potrebe, da bi naravo varovali
V našem intervjuju za Onoplus je Cerarjeva povedala, da se nam v Sloveniji narava zdi samoumevna, a jo v resnici slabo poznamo.
»Če je ne poznamo in nimamo niti osebnih izkušenj, potem z njo nismo čustveno povezani, zato tudi nimamo potrebe, da bi jo varovali. Časi so taki, da bi morali vsi postati varuhi narave, ne samo profesionalci, da bi se naše okolje ohranilo in bi se procesi upočasnili. To zavedanje bi moralo prihajati od znotraj, iz nas samih, ne da bi nam ga vsiljevali od zunaj. Za to pa je potrebno tudi nekaj razumevanja, znanja; samo silna, romantizirana čustva niso dovolj,« pravi Irena Cerar, ki je bila nekoč urednica revije National Geographic Junior.
Pri nastajanju knjige se je srečevala tudi z ljudmi, ki so kreirali njeno zgodbo. Pri iskanju sogovornikov pa je, kot pravi, iskala takšne, ki se jim svetijo oči, medtem ko pripovedujejo o svojih strasteh. »Na pot so mi prihajali sami imenitni in modri ljudje, od njih sem se veliko naučila, močno so obogatili mene osebno in knjigo.«
Doma je bil kaos
Med raziskovanjem Slovenije in njenih naravnih zakladov pa je prišla še do enega izjemnega spoznanja. Iz lastne izkušnje je Irena Cerar prišla do zaključka, zakaj so takšne terenske knjige, kot je njena, v večini izpod peres moških avtorjev. Tik pred zaključkom njene sedemtedenske ekspedicije se je za kratek čas vrnila domov, kjer so domači doživljali kaos.
»Doma so bili res v objektivnih težavah; z njihovega vidika sem jaz samo pohajala okrog in se imela lepo, medtem ko so se oni borili s tegobami vsakdanjika. Razjezilo me je, saj sem bila v sklepnem delu svojega terenskega projekta; manjkalo mi je še čisto malo, da uresničim načrt, ki bi bil brez zaključka nepopoln,« nam je zaupala Cerarjeva.
Kot je ugotovila ob pogovorih s prijateljicami, si ženske bistveno težje vzamemo odmik od doma kot moški in se to v družbi tudi bistveno slabše tolerira.
»Bolj ali manj viden pritisk iz okolja je še vedno močan, tradicionalen, da ne rečem patriarhalen. Če gre moški za več mesecev hodit, recimo v Ameriko, je to nekaj normalnega, morda ga celo občudujemo, če pa gre ženska (ki je mati) za nekaj tednov od doma, se že sprašujemo, ali se ne bo doma vse podrlo, je sploh dovolj dobra mati in ali se ji morda zaradi menopavze ni rahlo zmešalo. Meni se to zdi vsaj žalostno in dvolično, divja ženska v meni pa pri tem ne želi več sodelovati,« nam je zaupala v intervjuju, ki si ga lahko v celoti preberete NA TEJ POVEZAVI. V njem je spregovorila tudi, kako jo je knjiga spremenila.
Preberite še:
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.