Kako tih postane svet, ko se dan in večer prevesita v noč in si končno »varen« pred tem, da bi te kdorkoli potreboval. Perilo je zloženo, posoda pospravljena, žaluzije spuščene, otroci spijo. Toda bolj kot je tih zunanji svet, glasnejši postaja notranji svet. Če si vzameš čas za refleksijo in premislek o iztekajočem se dnevu ter si zamisliš, kako bi želel, da je videti jutrišnji dan, se spustiš v dialog s samim seboj. Obenem si svoj šef (ki ocenjuje opravljeno delo, določa prioritete in nove naloge), hkrati pa si tudi svoj »samozaposleni« (ki mora izvajati s strani šefa delegirane naloge). 

Ko se zasačiš, da ti je samoumevno, da se za druge ljudi, ki niso del tvoje ožje družine, pogajaš in boriš bolj strastno, kot se pogajaš in boriš sam zase, se zdrzni. Ne gre za vprašanje narcisizma, temveč za priznavanje lastne vrednosti in to ne glede na vse tvoje napake ter nepopolnosti. 

Enako, kot v zunanjem so tudi v notranjem svetu kruti in brezobzirni šefi, ki nalagajo neizvedljive naloge, in zaposleni, ki neizvedljivih nalog pač ne zmorejo opraviti. Takšni šefi imajo o svojih zaposlenih slabo mnenje, zaposleni pa postajajo vse bolj apatični in sčasoma ne opravijo niti toliko, kolikor bi sicer zmogli. Obstajajo pa tudi drugačni šefi in zaposleni. Šefi, ki delegirajo dobro premišljene in izvedljive naloge, ter zaposleni, ki takšne naloge opravijo in so posledično zadovoljni, samozavestni ter opogumljeni za prevzemanje novih, večjih in bolj odgovornih nalog. 


Za razliko od zunanjega sveta imaš v notranjem svetu ti sam odločilen vpliv na to, kakšen bo tvoj šef – okrutni brezobzirnež, ki nikdar ni zadovoljen (zato boš posledično kot njegov zaposleni tudi ti nezadovoljen sam s seboj, nesamozavesten in vse bolj apatičen pri izvajanju nalog), ali pa bo tvoj šef nekdo, ki mu je mar zate, ti želi dobro in želi, da se razvijaš. Takšen šef ti ne bo nalagal neizvedljivih nalog, a tudi ne bo ves čas prijazen s teboj. Ko narediš kaj dobrega, bo tvoje delo opaženo in pohvaljeno. Ko narediš napako, bosta skupaj resno in konstruktivno premislila, kaj je potrebno spremeniti, da se napaka ne ponovi. Ko boš lenaril in ne boš izpolnjeval nalog, ti bo jasno povedal, da je to nesprejemljivo.

Za razliko od zunanjega sveta imaš v notranjem svetu šefa 24/7. Tvoj čas mora organizirati tako, da ga je dovolj ne le za delo, temveč tudi za spanje, družino, prijatelje in hobije, nekaj malega pa tudi za gledanje fotografij pasjih ali človeških mladičev oseb, ki jih ne poznaš, a si se v dveh korakih brezciljnega tavanja po Facebooku pač znašel na njihovem profilu. 

Foto: GoodStudio/Shutterstock

Notranji šef, ki te ves čas le priganja in je nenehno nezadovoljen s teboj, je slab šef. Ker za razliko od zunanjega sveta v notranjem svetu ne moreš dati odpovedi, je toliko pomembnejše, da ustvariš takšnega notranjega šefa, ki mu je mar zate in za tvoj razvoj. Takšnega, ki te ne bo teroriziral, a te tudi ne bo oropal izzivov. Ravno obratno, težavam in izzivom te bo namenoma izpostavljal, a le v takšni meri, kot je zate še obvladljiva. In mera, ki jo boš kot še znosno obvladal, bo vedno večja in večja, ti pa vse močnejši in odpornejši. Ideja, da bi moral biti do sebe ves čas prijazen, je patetična in enako škodljiva kot ideja, da bi moral biti do sebe brezobzirno okruten. 


Ko se zasačiš, da ti je samoumevno, da se za druge ljudi, ki niso del tvoje ožje družine, pogajaš in boriš bolj strastno, kot se pogajaš in boriš sam zase, se zdrzni. Ne gre za vprašanje narcisizma, temveč za priznavanje lastne vrednosti in to ne glede na vse tvoje napake ter nepopolnosti. Strašljivo je izkustvo, ko vidiš, kaj vse so lastniki hišnih ljubljenčkov pripravljeni narediti za svoje kosmate prijatelje, niso pa pripravljeni enake skrbnosti nameniti sami sebi. Če imaš hišnega ljubljenčka rajši kot samega sebe, je to definitivno znak za alarm, da do sebe nimaš poštenega odnosa in da si še bolj kot pasje/mačjeljubec okrutno brezobziren do samega sebe.

Ker samo ti poznaš vse svoje čudne in sramotne navade, zlobne misli in neodgovorna ravnanja, imaš veliko razlogov, da imaš o sebi slabo mnenje. Najbolje poznaš tudi vse svoje šibkosti in strahove, zato imaš tudi veliko razlogov, da si resno zaskrbljen glede svoje prihodnosti. Če si morda še anksiozen (in torej nagnjen k negativnim čustvom in čustveni nestabilnosti) ali introvertiran (in torej nagnjen k odsotnosti pozitivnih čustev), imaš še dodatne, osebnostne spodbude, da o sebi nimaš dobrega mnenja. 

Ne gre torej za to, da bi se moral imeti rad in da bi ti moralo biti mar zase zgolj zato, da se boš ti bolje počutil. Gre tudi za to, da moraš pred samim seboj obvarovati ne le sebe, temveč tudi druge. In to storiš najbolje tako, da si prizadevaš svetiti čim svetleje. 

Ampak v človeški naravi je, da delamo napake, smo nepopolni in pogosto odvisni tudi od odločitev in ravnanj drugih. Če to sprejmeš, ne gre več za vprašanje »kaj je šlo narobe z menoj in mojim življenjem, da se mi dogaja to, kar se mi dogaja?«, temveč gre za drugačno perspektivo. Gre za »eksistencialni problem« in za perspektivo, da življenje pač ni potica, temveč je težko, včasih zelo težko. Čeprav ne za vse enako, a težko je za vse. V takšnem življenju vsi – in ne le ti! – delamo napake in včasih tudi kaj slabega. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. To ni opravičilo, a tudi ne razlog, da bi se brezčutno obsojal do konca življenja ali se smilil samemu sebi.

Če sebe ne boš obravnaval kot nekoga, ki ga imaš rad in ti je mar zanj, ne boš razvil svojih potencialov in dal družini/skupnosti/svetu vsega, kar lahko daš. Če boš do sebe še posebej brezobziren, boš morda celo podlegel tiranskim in nerealnim pričakovanjem do samega sebe, se zlomil in bil v breme drugim. Ne gre torej za to, da bi se moral imeti rad in da bi ti moralo biti mar zase zgolj zato, da se boš ti bolje počutil. Gre tudi za to, da moraš pred samim seboj obvarovati ne le sebe, temveč tudi druge. In to storiš najbolje tako, da si prizadevaš svetiti čim svetleje. Bolj, kot žariš in svetiš, manj temačna sta tvoj notranji in naš skupen, zunanji svet. Zato ugasni brezobzirnega notranjega šefa in prižgi takšnega, ki mu je mar zate. Takšnega, kot ga privoščiš tistim, ki jih imaš rad in jim želiš najboljše. In v krog takšnih ljudi sodiš tudi TI.