Štirideset let sem likala srajce človeku, ki je spal z vsem, kar je imelo pulz

Na asfaltu se sliši drugače

Travnik med bloki in hišami ni bil nič posebnega. Visoka trava, nekaj grmovja ob strani, razmajana klop, obrnjena proti zahodu, kjer se je med strehami ob večerih slutilo morje. Poleti je dišalo po suhi travi in soli, ki jo je prinesel veter. Jeseni po mokri zemlji in listju. Pozimi je bil travnik siv in tih, kot da tudi on čaka pomlad. Hoja po njem je bila takrat povsem drugačna. Hoja po trdi zemlji z žejnimi razpokami.

Tam sta se spoznali. Najprej njuna psa.

Klarin Ben, mešanec z uglajenim korakom starega aristokrata, in Marijin Aron – velik črn pes z eno belo taco. Ovohavala sta se z resnostjo ljudi, ki sklepajo pomembno prijateljstvo. Naklonjeno, že od prvega trenutka.

»Vaš pes je bolje vzgojen kot večina moških,« je rekla Marija prvi dan.

Klara se je zasmejala: »Moj pokojni mož bi se verjetno užalil.«

»Pokojni imajo to prednost, da nič več ne komplicirajo.«

In tako se je začelo.

Vsak dan ob isti uri. Ko je vročina malo popustila in so ljudje odpirali okna. Ko je iz kuhinj še dišalo po kosilu, ko so nekateri popoldanski počitek komaj začeli, nekateri pa že končali. Klara je bila profesorica književnosti. Govorila je hitro, s predolgimi stavki. Nosila je lahke pisane šale, kot bi hotela z barvami zakrpati nekaj v sebi. Bila je vdova in mama odraslega sina, ki se je od nje oddaljil tako tiho, da tega dolgo sploh ni opazila. Potem pa je nekega dne ugotovila, da že mesece čaka na sporočilo, ki ga ni bilo. Marija je delala v skladišču ribje zadruge. Imela je močne dlani, utrujen hrbet in miren obraz ženske, ki jo je življenje dolgo brusilo. Dve hčerki je spravila do kruha in potiho odšla od moža, ki jo je vse življenje varal, poniževal in se vračal domov z vonjem poceni parfumov drugih žensk.

Na travniku sta govorili o vsem.

Tam so besede padale bolj mehko. Kot da jih trava ujame, preden postanejo pretežke. Klara je govorila o sinu, o krivdi, ki je ni razumela.

»Včasih imam občutek,« je rekla nekega večera, »da mi zameri že to, da sem ostala živa.« Marija je dolgo molčala. »Otroci včasih ne vedo, kam bi dali bolečino,« je rekla potem. »Pa jo odložijo tja, kjer najbolj drži.« Klara je pokimala in rekla: »Še vedno pogledam telefon vsakič, ko zazvoni, in gledam ga tudi, ko ne zvoni.« »Jaz pa svojo najmlajšo včasih pošljem skoraj k vragu, ker kliče trikrat na dan.« Malo se je nasmehnila. »Ampak če en dan ne pokliče, ne morem dihati.«

»Veš,« je rekla čez čas, »včasih mislim, da sem vse naredila narobe. Kot mama. Kot žena. Kot človek.« Marija jo je pogledala izpod kape: »Poslušaj mene. Štirideset let sem likala srajce človeku, ki je spal z vsem, kar je imelo pulz. Pa sem še vedno tukaj.« Klara se je zasmejala skozi solze: »To ni ravno navdihujoče.«

»Ni. Je pa dokaz vzdržljivosti.«

Nista si delili nasvetov. Pri teh letih človek že dobro ve, da večina žalosti nima rešitve. Le malo lažje jo nosiš, če jo nekdo posluša. Ko pa sta stopili s travnika na asfalt, je med njima brez besed nastopilo drugo pravilo. Tam se o težkih stvareh ni govorilo. »Asfalt nima posluha za žalost,« je rekla Klara. »Na asfaltu vse izpade malo bolj butasto,« je dodala Marija. In res je bilo tako. Med avtomobili, med vozički v trgovini in ljudmi intime ni bilo mogoče izgovarjati naglas. Tam sta govorili o vremenu, cenah, dogodkih, o tem, kako neumni so ljudje, ki oblečejo pse v dežni plašček.

Potem je nekega dne Klara prišla na travnik brez Bena. Že od daleč je bilo videti, da nekaj manjka. Burja je nosila suhe liste čez travnik. »Ja,« je rekla Klara tiho, še preden bi jo Marija vprašala. »Šel je.« Nekaj časa sta hodili brez besed. Aron je stopal tik ob Klari, kot da razume več od ljudi. Klara je še vedno prihajala na travnik, čeprav brez psa. Le takrat, prvič brez Bena, je tam stala nekoliko izgubljeno, z rokami v žepih, kot človek, ki je pozabil razlog, zakaj je prišel. Marija ni rekla nič. Samo odprla je roke. Objeli sta se hitro in nerodno, skoraj jezno, kot se objemajo ljudje, ki nočejo pokazati, kako zelo potrebujejo bližino.

»Doma me vse boli,« je pozneje rekla Klara. »Tukaj pa manj.«

»Ker trava prenese veliko. Je mehka.«

Takrat sta prvič sedli na mrzlo klop. Marija je iz torbe potegnila majhno stekleničko travarice.

»Za dezinfekcijo življenja.«

»Pa ti si strašna …«

»Ti pa preveč razmišljaš.«

Nazdravili sta si s plastičnim pokrovčkom in se smejali tako glasno, da je nekdo odprl okno in zavpil, naj utihneta. »Vidiš?« je rekla Marija. »Asfalt.«

Pomlad je potem prišla skoraj čez noč. Zrak je zadišal po rožmarinu in mokri zemlji. Travnik je zaživel svojo pomlad.

Poleti sta sedeli v senci velikega grmovja ob robu travnika.

»Bi še enkrat?« je vprašala Marija.

»Kaj?«

»Vse.«

Klara je dolgo gledala proti nebu, ki se je počasi mehčalo v oranžno.

»Mogoče,« je rekla. »Ampak manj resno.«

Marija se je zasmejala: »Jaz pa z več denarja.«

Smejali sta se še dolgo. Tisti smeh žensk, ki sta veliko preživeli in zato dobro vesta, da brez humorja človek ne pride daleč, ne preživi. Pod tem smehom je bilo nekaj tihega, skoraj nevidnega. Nekaj, čemur sta vsak dan za eno uro pobegnili na travnik. Ko sta potem vstali in stopili na asfalt, sta utihnili. Tam zunaj je bil drugi svet. Svet samote in predolgih večerov. Travnik pa je ostal za njima, nepokošen, malo pasji, popolnoma njun.

Kraj, kjer sta lahko odložili vse, česar nista mogli nositi sami.

Ker na asfaltu se res vse sliši drugače.