V kuhinji je vladala nenavadna tišina. Kot da je prostor nekaj pričakoval. Sence so se zgostile v kotih, pridušeno tiktakanje stenske ure je rezalo napet zrak. Le Neva se je kdaj pa kdaj premaknila, potegnila roko čez svetle kodre, ki so ji silili v oči. Nekaj nevidnega ji je leglo na prsi, težko kot neizgovorjena resnica.
Zakaj me stiska pri srcu, kot da že vem, kaj bo sledilo?
Mir je prekinil zvok vhodnih vrat. Koraki. Eden, dva, trije. Potem je nekdo obstal.
Na pragu je stala ženska. Njena drža je bila pokončna, a v očeh je bilo nekaj neizrečenega. Kot bi se dolgo pripravljala na ta trenutek.
Ne poznam je. Zakaj se mi zdi, kot da bi jo morala poznati?
»Albina mi je ime,« je rekla tiho in odločno.
Molčali so. Oče jo je ošinil s pogledom, mati je rahlo drhteče prste stisnila v pest. Tišina, ki je sledila njenim besedam, je bila še hujša kot tista pred njo.
Kdo je ta ženska in zakaj se je pojavila?
Albina je globoko vdihnila. V rokah je držala mapo z dokumenti.
»Prišla sem po resnico. O svojem poreklu. O svojem očetu.«
Neva je sunkovito pogledala mater, ta pa je prestrelila očeta z besnim pogledom. Nekaj se je zlomilo v njenih očeh. Kot da se je v njej prebudila stara rana. Oče si je z rokami segel v lase, njegova nervoza je bila očitna.
Resnica? Oče? To ne more biti res.
Albina je nadaljevala:
»S seboj imam izjave nekaterih krajanov. Pravijo, da ste vi, Janez, moj oče.«
Njene poteze so bile njegove. Tako zelo podobne, si je mislila in imelo jo je, da bi zaklela, morda je z ustnicami celo zatrzala in se tako izdala.
Janez je odmaknil pogled. Mislil je, da so govorice davno pozabljene, da so potonile v blatu preteklosti.
»Tvoja mama mi tega nikoli ni rekla,« je zamrmral. Pomislil je na tisto noč, na trenutek šibkosti, ki ga je zakopal globoko vase.
»Zakaj zdaj?« je vznemirjeno vprašala Neva.
Albina je najprej pogledala v tla, potem pa se je zazrla v Nevo: »Moja mama ni bila za to. Vedno je govorila, da imam čudovitega očima in da nimam razloga, da bi iskala pravega očeta. Res je bil dober človek.«
Neva je rahlo privzdignila obrvi: »In zdaj?«
»Moj sin ima deset let. Želi izvedeti, kdo sta njegova babica in dedek.«
Za trenutek je obstala, nato pa globoko vdihnila.
Torej ni prišla zaradi sebe, ampak zaradi sina. Je to sploh pomembno?
Mati se je zdrznila. Spomnila se je nepodpisanega pisma, ki ga je prejela dan pred poroko. »Lažnivec, zatajil si otroka,« je pisalo. Janez jo je prepričal, da gre za zlobo nekdanjega snubca. Verjela mu je ...
