Otrok ima prednost

Že dejstvo, da ste se o sumu nasilja v družini odločili odkrito in javno spregovoriti, me navdaja s spoštovanjem do vas. V družbi žal velja pravilo, da se je bolje ne mešati v zadeve drugih ljudi, tudi če obstaja sum resnih kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem v družini. Še posebej za Slovenijo velja, da večina ljudi nima niti toliko poguma, da bi jasno in glasno izrazila svoje nestrinjanje, ko naletijo na razne oblike nehumanega vedenja v svoji okolici. Ko sem bral vaše vprašanje, sem se spomnil nedavnega dogodka v enem izmed velikih trgovskih centrov v Ljubljani. Neki oče se je skoraj tri minute izrazito grobo drl na otroka samo zato, ker je ta pozabil vzeti listek za vrstni red pri čakanju na mesne izdelke. Otrok je bil tako šokiran, da še dolgo ne bom pozabil prestrašenega izraza na njegovem obrazu. Gospod je – zanimivo – na prvi pogled deloval povsem »normalno«, če bi ocenjeval njegov poklic, bi rekel, da je morda profesor na fakulteti. No, in ko sem bližnji prodajalki omenil, da je bilo kričanje na otroka povsem neprimerno, mi je odvrnila, da smo si ljudje pač različni. Kakšen defetističen odgovor!

Čeprav razumem vašo dilemo – ali raje delovati aktivno ali pa vse skupaj pustiti pri miru – pa odločno menim, da morate očeta prijaviti ustreznim državnim inštitucijam. Sumov za nasilje nad otrokom je namreč več kot dovolj in vsak drugačen zaključek bi bil navadno sprenevedanje. Človek mora včasih enostavno narediti tisto, kar je prav, to pa še toliko bolj velja za primere, kjer obstaja sum, da se izvaja nasilje nad otroki. To je vendar minimum, ki smo ga dolžni prispevati za zaščito teh čudovitih nedolžnih bitij.

Dolžnost prijave (kakršnega koli, seveda tudi psihičnega) nasilja nad otroki jasno določa tudi zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V skladu s tem zakonom je vsakdo (!), torej ne le organizacije ali nevladne inštitucije, ampak vsi mi, dolžan v primeru, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja, o tem takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo. Te inštitucije pa so dolžne izvesti vse v zakonu predpisane ukrepe, potrebne za zaščito žrtve. Izrecno je tudi določeno, da v primeru, ko je žrtev otrok, imajo koristi in pravice otrok prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka.

Iz tega sledi, da je prijava nasilja nad otroki ne le naša pravica, ampak tudi dolžnost, zato se le opogumite in nasilnega očeta prijavite organom pregona oz. pristojnemu centru za socialno delo. Niti najmanj pa ne dvomim, da se boste zato tudi počutili bolje – saj boste naredili pravo stvar!