Menite, da nikoli ne bi vedeli, od kod vaše bolečine, če si ne bi želeli otroka in poskušali zanositi? Pred intervjujem ste mi poslali anamnezo svoje bolezni, v kateri ste napisali tudi, da ste se v določenem obdobju življenja s trpljenjem »sprijaznili«.

Ja, res je. Bojim se, da bi dejansko živela v agoniji iz meseca v mesec. Ginekologinja mi je na moje tožbe o bolečinah med menstruacijo rekla, naj grem na urgenco, ko bo najhuje, češ da na ultrazvoku ne vidi nič, lahko pa da bo vidno kaj takrat, ko so bolečine akutne. A ko je bilo najhuje, nisem bila sposobna niti vzeti tablet z nočne omarice, ne da bi se prej grizla v roko, da sem vsaj malo preusmerila bolečino! Problem endometrioze je ravno v tem, da se je pogosto ne vidi. Zdravnica mi žal ni povedala, da obstajajo bolezni, ki jih lahko opazijo šele pri laparoskopiji (Laparoskopija je poseg, pri katerem s togim preiskovalnim instrumentom, tako imenovanim laparoskopom, skozi majhen rez na trebuhu pregledajo notranjost medenice in trebušne votline. S to preiskavo je mogoče diagnosticirati bolezni ženskih reproduktivnih organov, na primer endometriozo, in druge bolezni v trebušni votlini, kot je vnetje slepiča, op. p.). Je pa spet vprašanje, ali bi se za to operacijo odločila ... Danes me je groza, če pomislim, da bi me še kdaj tako bolelo. Ne vem, ali bi si sploh želela živeti v vsakodnevnem strahu, kdaj se bodo bolečine spet pojavile. In da ne morem imeti niti normalne zveze?! Endometrioza povzroča namreč bolečine tudi med spolnim odnosom.

Ginekologinja mi je, ko sem jo po operaciji klicala in jo prosila, naj vendar drugim pacientkam že prej pove, da obstaja verjetnost endometrioze, saj nikomur ne želim takega trpljenja, rekla, da ni mogla vedeti, da je moja bolečina res tako huda. Da ji pač vse po vrsti tožijo zaradi bolečih menstruacij. 

Kar ne morem mimo dovtipa ginekologa dr. Saše Drobniča, ki ste ga prav tako omenili v zapisu: »S tako žensko, ki se tako smili sama sebi, kot se vi, tudi jaz ne bi hotel biti.« Izjava je obupna in seksistični primer nestrokovnosti medicinskega osebja. Kako ste jo doživljali vi?

Bila sem šokirana. Takrat sem pravzaprav v hipu nehala jokati – po laparoskopiji se mi je očitno nekaj zgodilo in sem dejansko ves čas po malem jokcala. No, po prvem šoku sem se hitro potožila prijateljici, ki je na srečo veliko vedela o vseh postopkih pa tudi zdravnikih. Povedala mi je, da je isti zdravnik nekemu moškemu po desetih neuspešnih poskusih oploditve »predlagal«, naj si najde »kelnarco«, češ: »Saj vendar vidite, da z ženo nista kompatibilna!« Takoj sem zamenjala zdravnika. Dr. Drobnič velja za izvrstnega strokovnjaka, žal pa očitno nima empatije in seveda ne razume, kako zelo hormoni vplivajo na počutje žensk. Ker pač ni ženska. Ker nikoli ne bo šel sam čez postopek, kot je IVF (IVF je klasična metoda zunajtelesne oploditve – in vitro fertilizacija, op. p.). Zdaj vem, da smo pod vplivom hormonov nemočni. Seveda pa smo sami krivi, če ne iščemo pomoči.



So vam posegi pomagali, da se počutite bolje, ali je bolečina ostala enaka?

Če bi bila bolečina enaka, potem tudi ne bi mogla imeti partnerske zveze in ne verjamem, da bi sploh še imela kakšno voljo do življenja. Mislim, da se danes sploh ne bi več pogovarjali. Ne želim biti patetična, povem pač dejstvo: v življenju nisem več videla smisla, ker mi je preostalo le to, da se zakopljem v delo. Med laparoskopijo so mi endometriozo očistili, tako da so bolečine takoj prenehale. Med zadnjim postopkom IVF se je sicer izkazalo, da se spet pojavlja, vendar očitno še ni tako močna, saj zdržim celo brez tablete. Je pa res, da sem se med IVF naučila, da moram paziti nase, in torej med menstruacijami bolj ali manj počivam, poleg tega takrat za spanje uporabljam hašiševo olje. Odkar sem izvedela zanj, se še ni zgodilo, da bi se ponoči zbudila zaradi bolečin. Zato sem velika zagovornica legalizacije marihuane, čeprav priznam, da olja užijem minimalno, saj mi okus ni všeč. Ampak občutek, da imam nekaj, kar mi pomaga, je božanski! Mogoče bolečin nimam že samo zato, ker nisem več vsa v krču, vsa napeta od strahu, kako grozno bo ponoči. Podnevi načeloma ni težav. Pač vzameš tableto. Če ni dovolj, še eno, še tretjo. Ponoči pa spiš; zbudijo te šele bolečine, a so običajno takrat že tako hude, da tudi tableta ne pomaga.

Kako sploh nastane endometrioza?

Zdravniki se strinjajo predvsem v tem, da ne vedo kaj dosti o nastanku. Jaz se pogosto hecam, da sem živi dokaz, da se, če je ne uporabljaš, zaraste. (Smeh.) No, čeprav sem imela pred poroko dolga obdobja celibata, menim, da je endometrioza nastala prav v času, ko sem bila poročena. Takrat sem bila pod velikim pritiskom. Mož ni imel službe, živela sva v Beogradu, moji delodajalci so bili v Ljubljani in ves čas me je skrbelo, ali me bodo zamenjali s kom, ki jim je bliže. Strašne bolečine so se pojavile ravno v zakonu, od takrat sem imela tudi redne težave z vnetjem mehurja, kar je – poleg neplodnosti – še en stranski učinek endometrioze.

Ne želim biti patetična, povem pač dejstvo: v življenju nisem več videla smisla, ker mi je preostalo le to, da se zakopljem v delo. Med laparoskopijo so mi endometriozo očistili, tako da so bolečine takoj prenehale. 

Kaj se zgodi z njo, če je ne zdravimo?

Odvisno. Lahko se celo umiri. Če ne povzroča neplodnosti, je po porodu velikokrat tudi bolje. Večinoma se seveda slabša, sploh ker zbolevajo mlada dekleta. Po menopavzi pa naj bi izzvenela. Imam vsaj en razlog za veselje, ker se bližajo ta leta. (Smeh.)

Menite, da je v Sloveniji na voljo dovolj manevrov zdravljenja in lajšanja bolečin?

Spomnila sem se, da sem nekoč prijatelju Juriju Hudolinu dala svoje ketonale, on pa mi je potem prinesel tramal. In sem pomislila: No, takole bi pa lahko prenesla tudi svoje hude bolečine. (Smeh.) Sama sodim med ljudi, ki imamo radi čiste misli; tudi alkohol pijem izjemoma. Protibolečinske tablete sem jemala le zaradi bolečih menstruacij, sicer pa edino morda po kakšnem puljenju modrostnega zoba. Pri zobozdravnikih injekcij ne potrebujem; navsezadnje imam zaradi vseh preteklih težav visok prag bolečine. Verjamem, da protibolečinske tablete niso najboljše za zdravje, čeprav seveda boljše, kot da živiš z nenehno bolečino. Ampak mnogi so tudi zelo mehkužni in ne prenesejo niti najmanjših težav. Mislim, da srednja pot mora obstajati. Enako je z zdravniki. Nekateri zelo hitro pišejo recepte, drugi mislijo, da pacienti morajo trpeti. Saj veste za zgodbe, ko so nosečnico ure in ure mučili, preden so se odločili za carski rez. Problem je, ker so bolečine osebna stvar in zdravnik ne more vedeti, kako v resnici čutite. Ginekologinja mi je, ko sem jo po operaciji klicala in jo prosila, naj vendar drugim pacientkam že prej pove, da obstaja verjetnost endometrioze, saj nikomur ne želim takega trpljenja, rekla, da ni mogla vedeti, da je moja bolečina res tako huda. Da ji pač vse po vrsti tožijo zaradi bolečih menstruacij.