Zakaj bi svetu, predvsem razvitemu, moralo biti mar za zanesljivo in varno preskrbo s hrano? 

Verjetno so nam slike podhranjenih ljudi v Afriki, ki jih občasno videvamo na plakatih in reklamah, vsem dobro znane. Ob njih verjetno marsikdo pomisli, da na rešitev tega problema kot posameznik nimamo neposrednega vpliva. Vsi smo del enega planeta, zato bi nam moralo biti mar za ljudi, ki nimajo na voljo dovolj hrane oziroma denarja, da bi si slednjo lahko zagotovili na način, kot je to mogoče v bolj razvitih državah. Mednarodne organizacije nas v zadnjem času vse bolj svarijo in spodbujajo k skrbi za okolje. Skrb za naravo, vodo in okolje, ki nas obdaja, je naravna danost in pogoj za pridelavo varne in zdravju koristne hrane. Gre za sklenjen življenjski krog, brez katerega preživetje ni mogoče. 

Zaskrbljujoča je ugotovitev, da se je v zadnjem obdobju kar dve milijardi ljudi na svetu soočilo z izkušnjo zmerne do težje oblike oskrbe s hrano. Situacija je vplivala tudi na osem odstotkov populacije Severne Amerike in Evrope. 

Bržkone je toliko kot vidik dostopnosti hrane, pomemben tudi vidik njene kakovosti, kajne?

Poročilo Organizacije združenih narodov (OZN) o preskrbi s hrano in prehrano v svetu, ki je bilo objavljeno v juliju, opozarja, da je oskrba s hrano resno globalno vprašanje. Vse pogosteje se soočamo s posledicami klimatskih sprememb in globalno gospodarsko nestabilnostjo, kar lahko vpliva tudi na zadostnost oskrbe s hrano na trgu. OZN rešitev vidijo predvsem v učinkovitejšem medsektorskem sodelovanju, ki vključuje področja kmetijstva, hrane, zdravja, skrbi za vodo, izobraževanja, socialnega varstva, okoljskega planiranja, gospodarstva in drugih sektorjev. Na drugi strani opozarjajo na pomembnost samooskrbe s hrano ob morebitni globalni nestabilnosti. Zaskrbljujoča je ugotovitev, da se je v zadnjem obdobju kar dve milijardi ljudi na svetu soočilo z izkušnjo zmerne do težje oblike oskrbe s hrano. Navkljub temu, da so bile prizadete predvsem manj razvite države, je omenjena situacija vplivala tudi na osem odstotkov populacije Severne Amerike in Evrope. Tovrstni dogodki so povezani s slabšo dostopnostjo do hranil in posledično z višjim tveganjem za hranilno podhranjenost in slabšim zdravjem. 

V Sloveniji si v okviru uresničevanja nacionalne prehranske politike že od leta 2005 prizadevamo za spodbujanje lokalne oskrbe s hrano, ki je pridelana na naravi in človeku prijazne načine. Aktualni Nacionalni program o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025 navaja, da Slovenija z domačo pridelavo še ne zadosti potrebam po kmetijskih in živilskih izdelkih, zato je v obdobju zagotavljanja prehranske varnosti to pomembno strateško in politično vprašanje. Cilji nacionalnega programa so tako usmerjeni v povečanje samooskrbe, zagotavljanje pogojev za ekološko kmetovanje, spodbujanje partnerstev v verigi oskrbe z lokalno pridelano hrano, spodbujanju kratkih dobavnih verig itd. 

Prav to, namreč, da se obenem na vseh območjih po svetu povečuje število debelih in čezmerno težkih ljudi, tudi nakazuje poročilo Združenih narodov. Tveganja, ki pripomorejo k debelosti, za katero je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu, so malone na vsakem koraku, in posledica je večje tveganje za razvoj več kroničnih bolezni hkrati ter možnost podhranjenosti – v hranilnem smislu.

V Sloveniji se s problemom podhranjenosti, kot je to zaznano v Afriki in Aziji, še ne srečujemo, zagotovo pa problem predstavljajo slabe prehranjevalne navade ljudi, ki skupaj z drugimi dejavniki življenjskega sloga (telesna nedejavnost, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, stres …) prispevajo k porastu kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno debelosti. Govorimo predvsem o problemu neustreznih prehranjevalnih navad, ki vključujejo previsok vnos predelanih živil, ki so bogat vir sladkorja, soli in maščob. Naša prehrana torej vključuje preveč energijsko bogate in premalo hranilno goste hrane. To ni edini vzrok za porast prekomerne telesne mase in debelosti med populacijo, je pa zagotovo eden pomembnejših. Dejavnikov za nastanek debelosti je več, predvsem je pomembno poudariti, da so razlogi prepleteni in kompleksni. 

Ko izpostavljamo problem podhranjenosti, dandanes govorimo še o enem zanimivem fenomenu. Ljudje, ki imajo prekomerno telesno maso in debelost, so lahko hranilno podhranjeni, kar predstavlja tveganje za zdravje. Pri odločanju za normaliziranje telesne mase je torej potrebna previdnost, predvsem pa odgovorni pristopi obravnave. Posameznika, pri katerem je ugotovljena hranilna podhranjenost, je potrebno obravnavati individualno in z vključitvijo usposobljenega medicinskega tima.