Še danes slišim njegove besede, seveda je imel prav

Zgodilo se je nekega popoldneva nedolgo tega na mestnem parkirišču. Parkirala sem na prostoru poleg avta, katerega vrata je ravno odprla ženska mojih let. Mojo pozornost je pritegnila s svojim glasom, s katerim je nekomu nekaj glasno zapovedovala. Moj pogled je v avtu zaznal dečka in sklepala sem, da je babica in da njene besede veljajo njemu. »Počakaj me v avtu, grem po listek, bom takoj nazaj,« sem jo še slišala, ko je zaprla vrata in se odpravila do parkomata nedaleč stran.

A še preden ji je uspelo, je deček že odprl vrata avtomobila in skočil s sedeža, za njim pa še psiček in se takoj zapodil po parkirišču. »Pa ti nisem rekla, da me počakaj v avtu, ali sploh kaj slišiš?« se je njeno vpitje slišalo daleč naokrog, ko je lovila zdaj fantka, pa spet psička, ki je zvedavo in svobodno tekal med avti. Naposled je babici le uspelo urediti zmedo in umiriti oba »junaka«. Po svoje komično, bi kdo, ki bi od daleč spremljal dogajanje, komentiral ta pripetljaj, in tudi meni ni deloval tragično, a vseeno sem o njem še nekaj časa razmišljala. Zakaj?

Spomnil me je na dogodek pred več leti in kaj vse sem takrat prestala zaradi nekaj šivov na sredincu desne roke, kjer mi je bilo treba odstraniti nekakšno divje meso. Pri obiranju koruze sem se s prstanom globoko uščipnila in na tem mestu se je pričelo čez čas gnojiti. Rana se je večala in kljub nasvetom ter raznim mažam ni kazalo drugače, kot da obiščem zdravnika. Ta me je po pregledu takoj napotil na kirurgijo, tam me je najprej sprejela starejša zdravnica in nato kirurginji po telefonu dala navodila za operativni poseg. Ta mi je rano najprej očistila in nato zašila, za kar sem dobila lokalno anestezijo, in še isti dan odšla domov.

Minili so trije dnevi, bolečine pa niso pojenjale in pričelo me je skrbeti. Mojo skrb je potrdila tudi snaha, medicinska sestra, ki je odvila povoj in komentirala, da ji ni všeč, kar se dogaja. Prst je bil vroč, živo rdeč in zatečen, šivi pa so se že pričeli gnojiti, skrb nikakor ni bila odveč.

Naslednji dan sem spet odšla do svojega zdravnika in dalje na kirurgijo, kjer me je sprejela ista zdravnica kot prejšnjič. Ko je odvila povoj, se je zgrozila in glasno komentirala: »Pa kako je to mogoče, zašila vas je natanko tako, kot sem rekla, da vas ne sme!« Razumela sem, da so se te besede nanašale na dana navodila, ki jih je pred posegom po telefonu dala mladi kirurginji. Nato je kar sama opravila, kar je bilo treba. »Stisnite zobe, bolelo bo, a ne gre drugače,« je resno dejala, polila prst, vzela škarje in prerezala šive, iztisnila gnoj in rano očistila ter razkužila, sestra pa mi je nato prst močno in tesno povezala. Da me ne morejo še enkrat šivati, ker je preveč zagnojeno, da se mi bo malo poznalo, a bo brazgotina čez čas izginila, mi je zdravnica podrobno razložila nastali zaplet, a v njenem glasu je bilo čutiti, da ji ni vseeno.

Po tem posegu se je rana kmalu zacelila, še nekaj časa pa sem na tem mestu občutila občasno skelenje in tudi brazgotina je bila še dolgo vidna. A sčasoma se je tudi to uredilo. Ko se mišice, kite in živčevje povežejo, je spet vse prav.

A spominjam se, kako ogorčen je bil takrat moj osebni zdravnik, ko sem prišla na prevezo. »Jaz bi jim še psa ne dal zašiti,« je komentiral nesrečni dogodek. Jaz sem bila tiho. Še danes slišim njegove besede, ko je rekel: »Pomislite, da bi se vam to zgodilo na nosu in kako grda brazgotina bi vam lahko ostala za vse življenje.« Seveda je imel prav, saj sem bila takrat še mlada, in res hvala bogu, da se mi je to zgodilo na prstu, mi je bilo v tolažbo.

Morda boste rekli, kaj neki imata dogodka, ki sem ju opisala, skupnega. Kaj velja enako za dečka in mlado kirurginjo? Je primerjava sploh mogoča, smiselna, pije vodo?! Jaz pravim, da. V obeh primerih gre za isto stvar: neposlušnost, neupoštevanje danih napotil, navodil. Tudi v prvem primeru bi se lahko kaj zgodilo. Z dečkom ali s psičkom. Morda ne prav hudega, pa vendarle. Nesreča nikoli ne počiva in vozniki na parkirišču lahko tudi kaj spregledajo. V drugem primeru pa je stvar mnogo bolj resna. Držati se navodil starejših, izkušenejših zdravnikov, kirurgov, je vsekakor prava pot. Edina prava. Kajti tu gre za odgovornost. Za človeka gre. Ko poslušam, se marsikdaj pozabim vprašati: ali res slišim? Sem pri poslušanju dovolj zbrana in pozorna, sem pri stvari? Ali poslušati vedno pomeni tudi slišati?