Njena potovanja krojijo obiski muzejev in galerij, je tudi prava poznavalka Pariza, zato nam je razkrila, česa v tem mestu ne gre zamuditi.
Na potovanjih se rada ustavim, nerada hitim in si ne želim prepolnega urnika. Šele ko se ustavim pred sliko, hišo, na obali s pogledom na morje, ko poslušam zvoke, vonjam, šele takrat lahko zares začutim okolje. Nimam potrebe videti čim več sveta. Tistemu, kar obiščem, pa se rada posvetim.
Se radi vračate v iste kulturne hrame ali raje odkrivate nove?
Uživam v spoznavanju novega, v učenju in raziskovanju, hkrati pa vidim poseben čar v tem, da si vedno znova ogledam isto umetnino. Tiste, ki so me navduševale pred leti, me morda danes manj, pridejo pa druge, ki tedaj niso naredile vtisa name, zdaj pa ga.
Všečnost bi morala biti manj odvisna od trendov, okusa okolice, pa tudi od tržne vrednosti. Osebni okus naj ostane osebni. Osnovna izobrazba o umetnosti in njeni zgodovini pa je dobra in koristna. Učenje gledanja, usmerjanje pozornosti, poznavanje umetnosti skozi čas, vse to pomaga k boljšemu razumevanju umetniških del. Tako ob pogledu na umetnino lažje prepoznaš kakovost linij, občutek za barve in sence, perspektivo. In lažje prepoznaš, kdaj se neko umetniško delo obravnava kot umetnost zgolj zaradi svoje šokantnosti, zgodbe, ki ga spremlja, ali visokih cen na dražbi. Nekatere umetnine so zate večne, lahko jih gledaš dan za dnem, so zatočišče, navdih ali varen pristan. Za to gre pri umetnosti. Lepota umetnin deluje na nas in nas oblikuje, tolaži, pa tudi uči o življenju in njegovem smislu. Smisel pa je lahko tudi samo občutek, ki ga dobimo ob zrenju v nekaj lepega, presunljivega. Ganjenost, ki jo v tebi sproži umetnost, te lahko dela bolj humanega, sočutnega in ponižnega.
Ste prava poznavalka Pariza. Kaj bi priporočili nekomu, ki se tja odpravlja prvič?
Poleg Eifflovega stolpa bi predlagala sprehod po Elizejskih poljanah do Slavoloka zmage, od koder se širijo avenije v več smeri ter čudovito prikazujejo značilno Haussmannovo arhitekturo, ki je tako značilna za Pariz.
Svetovala bi obisk različnih četrti, ker ima vsaka svoje posebnosti. Peto okrožje oziroma Latinska ali študentska četrt s Sorbono in Panteonom; 18. okrožje, kjer je Montmartre s svojimi romantičnimi stopnicami, zavitimi ulicami in čudovitim pogledom na Pariz, potem meni draga 6. in 7. okrožje na levem bregu, z galerijami in trgovinami z antikvitetami. To sta okrožji, kjer so se zbirali eksistencialisti, tu so Luksemburški park, Rodinov muzej, Orsayski muzej, muzej Maillol, gledališče Odéon. Potem je tu 1. okrožje z Louvrom in Tuilerijskim parkom, narodnim gledališčem Comédie-Française, ki ga vedno obiščem, ko sem v Parizu, če le dobim vstopnice. In gremo naprej po 1. okrožju po ulici Rivoli do Concorda. Predlagala bi sprehod ob Seni in postanek na Ile Saint Louis, otočku, od koder je lep pogled na levi in desni breg. In seveda obisk mogočne opere Garnier. Tu so še center Pompidou, pa novejši muzejski prostor Fundacije Louisa Vuittona z zelo zanimivimi razstavami, muzej Jacquemart-André … Priporočam, da večji del ogledov opravite peš, tako zares začutiš mesto. Njegovo gibanje, barve, arhitekturo, vonjave mesta, ki so mešanica vonja svežega kruha in peciva, parfuma, cvetja v parku in zračnikov metroja. Nujni so posedanje v kakšnem bistroju in opazovanje okolice ter klepet s kom za sosednjo mizo. Kar ni težko, ravno nasprotno, temu se težko izogneš, saj so pariške bistrojske mizice tesno druga ob drugi. A to je del pariškega šarma. Kot bagetka v košari ob kosilu, kot prehajanje ceste na prehodih, če gori zelena ali rdeča luč, kot značilen nasmeh človeku v kupeju, ko se gnetemo v metroju.
Kaj poleg kulture je za vas še ključno, ko izbirate popotniške cilje?
Res mi je pri izboru počitniškega cilja pomembna kultura. Naj gre za razstavne prostore, gledališče, opero ali arhitekturo, pa tudi običaje, vse to me privlači. Rada imam mesta, v katerih je viden dialog med zgodovino in sodobnostjo, rada spremljam sodobne arhitekturne in oblikovalske smernice. Sem precej evropejski človek, vedno znova lahko potujem po njej. Rada imam tudi naravo, vendar ne za predolgo, sem bolj mesten človek. Všeč so mi kraji z zgodovino, prostori s sledmi časa. Na potovanjih se rada ustavim, nerada hitim in si ne želim prepolnega urnika. Šele ko se ustavim pred sliko, hišo, na obali s pogledom na morje, ko poslušam zvoke, vonjam, šele takrat lahko zares začutim okolje. Nimam potrebe videti čim več sveta. Tistemu, kar obiščem, pa se rada posvetim. Tudi tako, da ne hitim.
Dobro je, da se človek premakne iz domačega okolja, s tem si ne le širi obzorja ali se odpočije od delovnega ritma, pač pa lahko v sebi odkrije še nepoznan del, dobi nove ideje, odloži kakšno težo iz preteklosti ali celo odkrije, da se v drugem okolju počuti bolje kot v domačem.
Kaj človek na potovanju spozna o drugih? In kaj o sebi?
Ne le značilnosti drugih narodov, njihovo kulturo in običaje, temveč tudi sebe, ne zgolj v odnosu do vsega novega. Dobro je, da se človek premakne iz domačega okolja, s tem si ne le širi obzorja ali se odpočije od delovnega ritma, pač pa lahko v sebi odkrije še nepoznan del, dobi nove ideje, odloži kakšno težo iz preteklosti ali celo odkrije, da se v drugem okolju počuti bolje kot v domačem. Včasih se ljudje sprašujejo, kaj je z njimi narobe. Morda ni nič, morda je le prostor neprimeren zanje in se bodo šele v drugem okolju zares počutili doma.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: