Zasuli so nas z mnogimi podrobnostmi, zaradi česar me je zabolela glava. Kot najbrž že veste, smo največ zapravili 24. decembra, in sicer kar 101 milijon evrov, očitno rekordnih. 

Zanimivo, medtem ko naj bi se večina naroda ukvarjala s pripravo božične večerje (tudi tisti, ki božiča sploh ne praznujejo), morebiti še s postavitvijo smrečice (ali česa bolj trendovskega) in se veselila druženja z domačimi, in ob tem, ko so nas ves december bombardirali s pomembnostjo obdarjanja, ki naj bo res samo »drobna« pozornost, ko je človek človeku poslušalec ter sogovornik, in ko je bilo nič koliko govora, pisanja in tudi izpovedovanja znanih in neznanih o malih darilih, ki jih naredimo sami doma (ja, ker je to absolutno in edino prav, še več, je tudi trend, so vriskali), je neka druga večina ali pač prva neumorno tekala po trgovinah. In obsesivno zapravljala, kar pa je nedvoumno motnja. 

Zaslepljenost z bliščem in kičem je pogubna. Ko človek ne vidi nikogar več. Tudi sebe ne. 

En junak je po pričevanju predstavnika Fursa na božični večer zapravil malo manj kot 100.000 evrov, po vedenju dobro obveščenih v zlatarni, potem je bil še drug izrazit kaliber, tudi rekorder, bržčas pravna oseba, ki si je privoščil božično darilo v znesku 865.431,51 evra. Super, no. Takšna ihta je vladala v tej podalpski deželi na božični večer, kar pa se ne sliši pretirano družinsko, mirno, spokojno, da ne govorim o prevladi svetlobe nad temo. 

Ampak preživeli smo, očitno. No, potem se je prikazal še en potrošniški dan in smo na silvestrovo zapravili »samo« 78 milijonov, kar je sila povprečno, so še sporočili s Fursa. Naš nakupovalni elan je proti koncu leta očitno opešal ali pa je vzrok upada potrošniške potence iskati kje drugje. Bržčas so nas zapekle oči ob pogledu v denarnico, še bolj verjetno pa je, da smo se odpravili na silvestrovanje po svetu, eksotika tu, eksotika tam, saj veste, česar pa Furs (še) ni zabeležil. Res odlično.

Če ste sivi povprečneži, ste pač doma kuhali, pospravljali, izdelovali piškotke in jih podarjali prijateljem. Ste se tudi družinsko spoprijeli, sporekli in kar je še tega prazničnega. Lahko je bilo še mnogo slabše, ampak o tem kdaj drugič. Sicer pa me je prijateljica opomnila, da božič nikoli ni bil namenjen obdarovanju, res je, kot otroci smo imeli Miklavža in/ali Dedka Mraza. Skratka, božič ni bil nikdar praznik obdarovanja, ne za verne in ne za neverne. 

A danes je drugače. Mar se tega sploh zavedamo? Tudi mest niso okraševali novembra, a zdaj jih, kajti ta bleščava svetloba je generator potrošništva, je njegov odriv; tudi na policah ni bilo nikoli po prvem novembru miklavžev, parkljev, božičkov in vseh njihovih podpornikov. Zdaj je obsedenost s hlastanjem po imeti, to je biti, biti pa pomeni imeti, obsedenost s kopičenjem kiča dejansko prešla vse meje zdravega razuma. Strokovnjaki si manejo roke, kajti ni težko ustvariti odvisnega potrošnika. 

Preberite še: Slovenci smo drugorazredni potrošniki 

Odlična raziskava, ki so jo pred leti naredili na fakulteti za družbene vede, je pokazala prav to, kako neproblematično je vzgojiti (ne)zadovoljnega potrošnika; človeka, ki verjame, da lahko kupi marsikaj, ve, da ne vsega, in prav to ga žene, da kupuje in kupuje. Nakupi ga za hip zadovoljijo, tudi omamijo, tako se z utapljanjem v materialno navidezno osrečuje. Zaslepljenost z bliščem in kičem je pogubna. Ko človek ne vidi nikogar več. Tudi sebe ne. Zaslepljen človek.