Sama sem bila v podobno primitivnem okolju z ne dovolj razgledanim vodstvom zaposlena. Sodelavke so me žalile z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ko sem pomislila, da so to vendarle matere, pravzaprav, da bi lahko bile matere sinovih sošolcev, sem prišla do spoznanja: Glej, ti si odrasla, temnopolta ženska z visokošolsko izobrazbo, a so te žaljivke do solz prizadele. Kako se šele počuti tvoj sin, pubertetnik, najstnik, ki ne želi imeti težav, zato se pač identificira z vsem, kar mu gre: s pedrom, s cigotom, s smrdljivcem, prizadetim Nigrom in se skupaj z njimi posmehuje samemu sebi?«

Tako je zapisala Metka Trdin, igralka, o poniževanju, ki ga doživlja njen sin (in ki ga je doživljala ona) zaradi barve kože, in o neodzivnosti vodstva šole. Zato starše javno sprašuje, ali ima še kdo podobne izkušnje. Odločila se je tudi, da bo v novem šolskem letu sina šolala doma. »Zatorej; a ima kdo v Mariboru in okolici podobne težave s sistemom? Bi se odločil za to nič kaj drzno in komplicirano potezo? Bi šolali svojega otroka na domu? Da nas bo več! S tremi učenci se kolesje lahko prične vrteti. Nagovarjam starše učenk in učencev tretje triade.« Daljše pisanje sklene, rekoč: »Rešimo dostojanstvo naših otrok!«

Mama desetletnega dečka je minuli teden na televiziji izpovedala, kako ga sošolke in sošolci zasmehujejo in ponižujejo, ker je reven. Ker je njegova družina revna. Deček pove, da se med sabo samo hvalijo, kaj kdo ima, četrtošolec je mami zaupal, da ga zmerjajo s klošarjem, da je smrduh ... Mama pravi, da o tem zelo težko govori, ker ne more verjeti, v kakšni družbi živimo, ker sploh ne more razumeti, da se lahko njenemu sinu dogajajo tako nezaslišane stvari. Zaradi zaničevanja sina se je obrnila na ustrezne službe v šoli, zato se je trenutno gonja proti dečku zaustavila, a vsi vemo, da je to začasno premirje. Ker privzgojenega materialnega večvredja pač ne moreš nikoli, ampak nikoli omejiti in zaustaviti. Prej ali slej gnev večvrednega neusmiljeno izbruhne. Danes otroka, jutri odraslega.

Veste, kaj sporočam tem odvisnikom: naj ne tratijo našega časa za smetenje družbenih omrežij s takšnimi idiotizmi in naj se raje spravijo v red. Najprej sami sebe!

Mar mi razumemo mamo, ki tega ne more razumeti? Mamo, ki se vsakodnevno bori za preživetje svoje družine, ki trdo dela za minimalno plačo in ne more preživeti družine? Vem, veliko ljudi je ne razume. Ko sem brala odzive na njeno zgodbo, mi je postalo povsem jasno, v kakšnem abotnem okolju živimo. Za ilustracijo povzemam eno izmed mnenj, objavljenih pod zgodbo o revščini: »Ta otrok ima očitno nesposobne in lene starše, v kapitalizmu imamo vsi možnost, če se znajdemo.« Ni osamljen primer, nasprotno, potem se vrstijo zapisi, da je odgovorna šola, ki ne vzgaja, ki ne uči spoštovanja do drugih, da je treba že otrokom vcepiti v glavo delo, o tem, da so otroci največji sebičneži itd. Neverjetno število vsevednih in problematičnih mnenj in veste, kaj sporočam tem odvisnikom, naj ne tratijo našega časa za smetenje družbenih omrežij s takšnimi idiotizmi in naj se raje spravijo v red. Najprej sami sebe! Če pa jim bo v tem življenju ostalo še kaj časa, pa naj pričnejo vzgajati svoje otroke, ali še bolje, naj jih sploh nimajo. Ljudje razčlovečeni!