Prijavili so ga očividci, kajti videli so kupce, ki so se ustavljali pri njegovem avtomobilu; policija je v njegovem avtu našla tri litre droge, pri preiskavi stanovanja pa je najdeni seznam prepovedanih drog predolg, da bi ga lahko tu povzela. Ja, res fantastično, kako zelo malo treznih hodi po zemeljski obli. Ne pozabite podatka, da Ljubljana sodi med evropska mesta z največ kokaina in droge MDMA v odpadnih vodah (med 56. mesti se je uvrstila na visoko 11. mesto, marec 2018). Pri tem strokovnjaki ves čas in vztrajno opozarjajo, da se čedalje več mladih opija in uživa prepovedane droge (starostna meja se spušča, med njimi pa je vse več deklet). Mar to res nikogar ne zanima? Ali pač ne vemo, kako zaceliti to razkrojeno in vse bolj bolno družbo?!

Verjamem, da je mladim težko, kajti neoliberalizem jih peha v paranoične skrajnosti, kjer zmagujejo izključno egoizem, dobra znanstva in konformizem. Si predstavljate, kakšna slika človeka je to?    

V zbirko abnormalnosti in perverznosti sodi tudi spletna objava italijanskega milijonarja. Na svojem profilu je objavil video, v katerem treplja ženske riti in se ob tem izdatno zabava, kajti v življenju je treba uživati, odgovarja negativnim komentarjem. In v ta popis norosti, predvsem pa škodljivosti, moramo nujno pridati objave znanih (pa tudi neznanih) na družbenih omrežjih. Utrinki z dopusta (praviloma pomanjkljivo oblečeni), ko razkazujejo svoje intimnosti (ali pač tudi ne in o njih samo fantazirajo), utrinki iz telovadnice, utrinki z domačega poležavanja ... Skratka, življenje je lenarjenje, užitkarjenje in popolna sreča. Vsi lepi, vsi mladi in vsi lepotno popravljeni. Zato vsi srečni. Mar res? Zakaj je potem toliko globoko nesrečnih? In nezadovoljnih. Zaradi vcepljenih sadističnih konceptov o popolni sreči.



Zakaj se toliko ljudi ne zmore trezno soočati z resničnostjo? Je ta res tako kruta? Zapis srednješolke Maje (izmišljeno ime, izpoved njene mame smo videli tudi na televiziji), ki si je v obupu, zaradi šikaniranja sošolk in sošolcev, skušala vzeti življenje, razkriva vso bedo življenja današnjih mladih. Digitalnih mladih. Kjer je vsega preveč in bistvenega premalo. Maja opisuje, kakšna hotenja imajo mladi, kako preživljajo čas, katere so njihove vrednote (zlasti v mestih), in če jim ne slediš, te izvržejo, kot so njo. Manjkajo odkriti pogovori, empatija, razumevanje sočloveka, predvsem pa smisel. Maja pripoveduje, da so jo sošolke, ker se ni pridružila njihovim zabavam, razmišljanju in vrednotenju drugih, najprej skušale vplesti v najrazličnejše spletke in vsakokrat krivdo naprtiti njej. Potem so jo začele zbadale zaradi videza, staršev, fanta, izsiljevale denar, enkrat so jo tudi fizično napadle, jo oklicale za prostitutko in še in še, vse dokler ni v skrajnem obupu dvignila roke nadse. Takrat so Majini starši prijavili izsiljevanje in grožnje policiji. In ja, to še zdaleč ni osamljen primer.

Verjamem, da je mladim težko, kajti neoliberalizem jih peha v paranoične skrajnosti, kjer zmagujejo izključno egoizem, dobra znanstva in konformizem. Si predstavljate, kakšna slika človeka je to? Ne samo da je slika brez okvirja, temveč sedanji sistem načrtno in zavestno packa po mladem človeku (že pri otroku), mi odrasli pa ta razvrat samo gledamo, opazujemo ali tudi kritiziramo. Smo samo nemi opazovalci razkroja. Torej soudeleženci. Mar res ne vemo, kaj nam je storiti?