Preveč, jasno. No, kar pač ni posebnost v tej mokri deželi. Človek je priznal svoje nečastno in kajpada nevarno početje, dasiravno je sprva jel pojasnjevati, da ni nikogar ogrožal, kajti nesreče ni povzročil. Ja, res je, na srečo. Nakar je po štirinajstih dneh, ko so ga novinarji povprašali o ekscesu, o tem vendarle obvestil svojega nadrejenega, notranjega ministra Aleša Hojsa, in mu ponudil odstop. Minister pravi, da bo njegov odstop sprejel, in tukaj pridemo do točke, ki me je zaskelela: notranji minister Hojs je v prvem odzivu povedal, da se je nameraval s svojo desno roko, Francem Breznikom torej, pogovoriti o tem, kaj natančno se je dogajalo, (in se najbrž tudi je), kakor tudi preveriti pri policiji, ali je bilo vse korektno. In je preveril: »Odstop sem sprejel, potem ko sem dobil zagotovilo vršilca dolžnosti direktorja, da ni šlo za nikakršne zasede.« 

Znanka mi pripoveduje o sestri, ki je dolgoletna ujetnica svojega moža alkoholika, s katerim imata tri otroke, kako nevzdržno je življenje ta trenutek, ko so vsi doma. To je pekel, mi govori v neustavljivem joku, to je neopisljivo grozno. 



A tako? Kakšno preverjanje policije? Kaj pa bi bilo treba tukaj preveriti: ali je policist imel tester s potečenim rokom in ne kaže prav? Ne vem, ne razumem, vsekakor nevarne misli ministra Hojsa, ki je še pojasnil, da je bil Breznik, ko so ga ustavili v službenem avtomobilu, na sestanku s podjetjem Derby banane in je z njimi urejal donacijo za humanitarne namene. Res obžalovanja vredno, ni kaj. A Breznik pove, da so na poslovnem sestanku spili dva kozarčka žgane pijače v prepričanju, da ne bo napihal. Kot že znano: avto je moral pustiti na prvem izvozu, dobil kazen 600 evrov in 16 kazenskih točk.

Da alkohol kroji usodo slovenskemu narodu, je znano dejstvo. Žal še vedno nimamo celovitega državnega programa za preprečevanje odvisnosti od njega. Žal tudi še tistega, kar imamo, pristojne službe ne izvajajo, kar pa ta hip v večini ni aktualno, ker so gostinski obrati zaprti. Minuli teden smo videli, kako je pijana 23-letna voznica na kabini avtomobila vozila dva mlada fanta, od katerih je eden umrl. Zadnjič berem, da je policija na Gorenjskem ustavila avto, kajti očividec jih je opozoril, da moški, očitno pijan, fizično obračunava z žensko kar med vožnjo. Policija ju je ustavila, nakar sta oba zanikala nasilje, dasiravno je imela ženska že zmaličen obraz, zatorej je policija vodila postopek naprej. 



Potem mi pripoveduje znanka o sestri, ki je dolgoletna ujetnica svojega moža alkoholika, s katerim imata tri otroke, kako nevzdržno je življenje ta trenutek, ko so vsi doma. To je pekel, mi govori v neustavljivem joku, to je neopisljivo grozno. Strahovito za otroke, ki vse to gledajo, poslušajo, nemo trpijo. Kaj bo z njimi, se sprašuje, kajti nad sestro je žal že davno obupala. Ne more in tudi noče ji več prigovarjati, naj že enkrat odide od njega in se vsaj začasno preseli k njej z otroki. Mož, ki je mimogrede že dvajset let brezposeln (noče delati), ji seveda grozi, z najbolj mučnimi in obskurnimi grožnjami. Strašne stvari se dogajajo, mi pripoveduje, strašne. Najbolj jo skrbi, v kaj bodo odrasli ti ranjeni otroci, ampak ona žal pomagati ne more. Drugi pa tudi ne.

Veste, ta trenutek nas bi vse moralo zelo skrbeti, kaj se dogaja za štirimi zidovi. Tistih nekaj drobnih dejstev, ki so dana v javnost, je izjemno skrb vzbujajočih. Si lahko predstavljate, v kakšnih mukah so otroci, ki 24 ur na dan gledajo to nasilje in/ali ga tudi doživljajo, ki gledajo očeta alkoholika (ali mamo, ki pije). Razčlovečenega, nasilnega, objestnega. Očeta, ki mu je alkohol vzel vsakršno dostojanstvo. Očeta, ki ni več človek. Nočem niti misliti. Ampak, soodgovorni smo mi vsi. Kajti s takšnimi neznosnimi osebki živijo naši otroci. Ki sedanjosti nimajo, pred njimi pa je vsekakor prihodnost. Kako daleč bodo leteli takšni otroci, otroci s polomljenimi krili?!