Ah, ti ponedeljki! Ali obstaja še kaj hujšega? No ja, ponedeljki po počitnicah, ko so bili možgani na off in sem lahko odmislila šolo ter se posvetila sebi. A časa to ne zanima. Med počitnicami zbrzi mimo kot raketa, v času pouka pa se vleče kot lenivec na uspavalnih tabletah.
In tako sem spet stala pred vrati učilnice, za katerimi je direndaj jasno pričal o tem, da so se moji učenci dodobra spočili in da me spet čaka nekaj dni, da jih spravim nazaj v stare tirnice. Nekaj dni, ko bom spet tista sitna in »zoprna« učiteljica.
Na njihovo žalost sem tekom let spoznala, da sproščen začetek po sproščujočih počitnicah ne pomeni drugega kot kaos. Sprostitev sledi šele, ko pravila niso le črke na papirju, ampak tudi dejanja v razredu.
»Pa dajmo,« sem se opogumila. »Prej ko boš ugriznila v kislo jabolko, prej ga boš lahko prežvečila.«
Pogumno sem odprla vrata in s tem pustila duševni mir na hodniku, saj me je dogajanje v učilnici takoj popolnoma vsrkalo, kot bi me posesal vakuum. Čakali so me takšni in drugačni izzivi, uspešno sem jih obvladala in po pičlih petih minutah lahko začela prvo uro.
Večina učencev se je umirila in začela slediti pouku, le Marko je tiho sedel pri še vedno prazni mizi. Tokrat kar preveč neobičajno tiho zanj ...
