No, to je postalo absolutno preveč kompleksno. Zato je čas, da se ustavimo in razmislimo, kaj nam potrošništvo vsiljuje. Naša sogovornica je bila ena prvih, znabiti, da prva, ki je strast do kuhanja in hranjenja s televizijskega ekrana prenesla v naše domove.
Danes opozarja predvsem na potrebno samoomejevanje in vključevanje zdrave pameti, rekoč: »Ne maram prehranskih skrajnosti in tekmovanj. Ugotavljam, da smo ljudje pozabili, da je hrana tu zato, ker je življenjska nuja, nekaj, kar nam daje energijo in moč za vsakdanje življenje.«
Nekateri namenjajo prehranjevanju, tako izboru sestavin kot pripravi, vse več časa, drugi pa še vedno naročajo pripravljeno hrano. Kaj menite, katerih je več?
Če želimo ta dva primera videti kot skrajnosti, mislim, da se ne izključujeta. Kajti ne en ne drug način nista vzdržna. Pretiravanje v domišljenosti obrokov ob določenih dneh in uživanje vnaprej pripravljenih obrokov je namreč pogost vzorec pri urbani aktivni populaciji. Vzdrževanje zdrave mere, ki temelji na preprostih, sveže pripravljenih jedeh z občasnimi priboljški in užitki brez slabe vesti, je verjetno najbolj pameten model.
Predvsem ni treba, da v hrano projiciramo vse svoje statusne in siceršnje skrbi in pomene; en obrok nas ne bo razsvetlil. Po drugi strani pa je prehrana gotovo najbolj osnovno sredstvo skrbi za zdravje – vendar ne kot zgolj eno živilo, ampak kot celota naših prehranskih izbir skozi daljši čas; te naj bodo uravnotežene, a ne ...
