Rad me ima, a sem zanj kot pohištvo. Zato sem se odločila oditi

Samo objame me ne več

Srečna sva.

Ujeta v zlato kletko dobro organizirane rutine, kjer ob nedeljah vedno diši po juhi in po tišini, ki jo drugi zamenjajo za mir. Jutra se začenjajo ob isti uri in z istimi besedami. Kot del scenarija, ki ga ponavljava brez predaha. Vse je tako lepo in tako prav. Varna predvidljivost. Stisnem se k njemu, nežno, kot da je krhek in bi ga moj nepredvideni objem lahko zlomil, čeprav mi v srcu gori od ljubezni. Izmakne se. Roke mi obvisijo v zraku, prazne, a hkrati polne hrepenenja. Na njegovem obrazu iščem razpoke, ki bi mi dale vedeti, da gre le za slab trenutek. Ni jih. Zgolj oči, ki gledajo mimo mene.

»Si dobro spala?« me vpraša.

»Dobro. Pa ti?«

»Tudi.«

Srečna sva. Samo objame me ne več.

****

Sobote so dan za sprehode. Hodiva drug ob drugem po vedno isti poti in opazujeva vedno iste stvari. Njegova hoja je enakomerna, vedno je dva koraka pred mano, sama pa lovim njegov tempo. Ne govori. Vedno pogosteje tudi sama ne več. Zvok narave polni prostor, kjer bi moral biti pogovor. Slišim veter visoko v vejah in lajež psa nekje daleč stran. Slišim tudi lastne misli, ki postajajo vedno glasnejše.

»Lepo je,« rečem, samo da nekaj rečem.

»Ja,« reče prijazno. Vedno tako prekleto prijazno.

In spet je tišina.

Hodiva naprej, skupaj, a vsak zase. Dolgo sem verjela, da so mir, red in rutina oblika varnosti in da je ljubezen tudi to, kar ostane, ko izginejo dotiki. Ljubezen se vendar nekoč zmehča in postane prijetna navada.

»Zapustila ga bom,« reče prijateljica, »tepel me je.«

»Tudi jaz sem šla. Moj je pil. Bil je tudi ljubosumen, bila sem vse, samo človek ne.«

In jaz?

»Midva sva srečna. Ne tepe me, ne pije, ne kocka. Rad me ima. Popravi stvari, ki se pokvarijo, prinese mi najljubšo čokolado, včasih celo dve.«

Samo … objame me ne več.

Domov prispem pred njim. Sedim za mizo in ga čakam. Njegov prijazni obraz in mehki nasmeh mi popravita še tak slab dan v službi. Odloži ključe, me pozdravi in se mi nasmehne.

»Samo par trenutkov potrebujem zase, naporen dan je za menoj.«

Včasih sem mu govorila o drobnih stvareh, o nepomembnih trenutkih, ki so na svoj način vseeno pustili vtis, danes pa tega ne počnem več. A če bi govorila, me ne bi prekinjal. Pustil bi mi, da povem do konca, mi celo prijazno pokimal, njegov kazalec pa bi bil že na zaslonu telefona, pripravljen, da nadaljuje takoj, ko končam. Del pohištva sem. Nekdo, ki ga opaziš, a spregledaš. Nekdo, ki ga zaslišiš, a preslišiš.

Zvečer, ko leživa vsak na svoji strani postelje, iščem njegovo dlan, pri tem pa vedno za trenutek omahujem. Zdi se mi, da prosim za nekaj, kar ni več moje.

Poslušam njegovo dihanje, enakomerno je in mirno, kot da nima ene skrbi na svetu. Njegova roka je topla, in ko jo primem, rahlo trzne.

»Uf, kako mrzla si,« reče.

In jo spusti.

Ampak ponoči, ko je tišina najglasnejša, ne razmišljam več samo o tem, kaj manjka, ampak o tem, kaj me čaka. Prvič si dovolim pomisliti, ali bom naslednjih štirideset let ležala na svoji strani postelje in občasno iskala njegovo dlan, ki se bo vedno znova umaknila.

Prišlo bo jutro, ko bo vse enako kot vedno. On bo prišel v kuhinjo, si natočil kavo in me vprašal, kako sem. Rekla mu bom, da sem dobro, ker tako pač vedno rečem. Stal bo čisto blizu mene in začutila bom, kako najina dvojina izginja. Takrat bom vedela, da bom, če ostanem, izginila še jaz.

Rekla mu bom, da grem, moj glas pa bo miren in prijazen kot vedno. Na prvi pogled ne bo nič drugače. Za seboj bom zaprla vrata, vendar tišje, kot bi jih sicer. Če bi zaloputnila z njimi, bi mogoče za trenutek obstala, se obrnila in ostala.

Ker … Saj sva srečna, samo objame me ne več.