V svoji knjigi Rak dojk – zdraviti je treba tudi dušo popisuje svoja strokovna opažanja in odpira vrata novemu razumevanju človekove duše v bolezenski stiski.

V Sloveniji ste bili prva doktorica znanosti na področju psihoonkologije. Zakaj je psihiatrično-psihoterapevtska podpora bolnikom, ki dobijo diagnozo rak, tako zelo specifična?

Področje psihoonkologije oziroma psihiatrične onkologije sodi v kompleksno področje na stičišču psihiatrije in onkologije, ki obravnava bolnike z onkološko, torej telesno boleznijo, in duševno stisko ali motnjo. Ker obravnavamo bolnike z dvojno diagnozo, to močno oteži že tako zahtevno zdravljenje. Zdravnik specialist psihiater psihoonkolog mora poleg dejavnikov s področja duševnega zdravja poznati tudi značilnosti onkološke bolezni, pogoje, postopke in posledice zdravljenja ter interakcije med različnimi zdravili. 

Psihoonkolog ocenjuje tudi zmožnosti bolnika za ponovno vključevanje v delovno in socialno okolje. Pozoren je na vpliv telesnih simptomov onkološke bolezni in posledic onkološkega zdravljenja na pojav in razvoj duševne stiske, poslabšanje razpoloženja in stopnjevanje čustvene stiske, kot tudi obratno, torej kako duševna stiska, žalost, potrtost, tesnobnost slabšajo potek telesne bolezni in vplivajo na uspešnost zdravljenja in izid onkološke bolezni. Pri onkoloških bolnikih je zelo pomembno, da jih obravnavamo celostno, kot neločljivo celoto telesnega in duševnega, ne pa le ozko usmerjeno v diagnozo telesne bolezni ali le duševne motnje. Obravnava je usmerjena povsem individualno v posameznika, saj je vsakdo glede na množico dejavnikov, ki jih pri obravnavi upoštevamo, zgodba zase. 

Preberite še: Bronja Žakelj o tem, kako se je spopadla z rakom

Depresija in anksioznost pri večini bolnikov z rakom – kljub dokaj visoki prevalenci – nista bili priznani, prepoznani in zdravljeni, zapišete v knjigi, katere srž je bila raziskava na vzorcu 314 bolnic z rakom dojk. Kot da sta tako depresija kot anksioznost povsem običajna spremljevalca raka. Zakaj moramo to dojemanje nemudoma spremeniti?

Pričakovan, »običajen« odziv v primeru telesne bolezni sta žalost in potrtost, ki ju doživljamo tudi ob siceršnjih izgubah v življenju. Ti stanji še ne potrebujeta zdravljenja, saj gre za pričakovani proces žalovanja, ki traja nekaj časa in potem izzveni. Anksioznost in depresija pa sta stanji, ki že prehajata čez meje tistega, kar navadno pričakujemo, saj vplivata na vsakodnevno funkcioniranje bolnika ter ga pri tem ovirata ali povsem onemogočata. Ti stanji moramo nujno zdraviti in ju jemati resno, saj vplivata na izid in uspešnost zdravljenja raka kot tudi drugih telesnih bolezni, zato ju ne smemo jemati za samoumevni spremljevalki raka. Kljub temu pa žal najpogosteje pri večini bolnikov z rakom, to velja tudi za druge telesne bolezni, ostaneta neprepoznani in posledično nezdravljeni.

Znano je, da je depresiven bolnik slabše motiviran in težje sodeluje pri napornem onkološkem zdravljenju, zato sta tudi izid in uspešnost zdravljenja onkološke bolezni slabša. 

Raziskava je jasno pokazala, da lahko nekatere snovi v telesu, ki se pojavijo med boleznijo, prek delovanja npr. hormonskih mehanizmov, vplivajo na pojav depresije brez odvisnosti od zunanjih okoliščin. Velja tudi obratno? Depresija in anksioznost vplivata na klinični izid bolezni?

Depresija in anksioznost poslabšujeta klinični izid onkološke bolezni ter uspešnost zdravljenja raka in tudi drugih telesnih bolezni (kardiovaskularnih, gastrointestinalnih, nevroloških, diabetesa in še mnogo drugih) prek različnih nevrobioloških mehanizmov. Znano je, da je depresiven bolnik slabše motiviran in težje sodeluje pri napornem onkološkem zdravljenju, zato sta tudi izid in uspešnost zdravljenja onkološke bolezni slabša. Posebno poglavje je suicidalnost, ki je v primeru depresije pogosta, ta je lahko tudi prikrita in se lahko kaže s tem, da bolnik odklanja oziroma zavrača zdravljenje.

Vaša raziskava je pokazala, da je več depresije in anksioznosti prisotne pri mlajših obolelih. Kako to? So starejši bolje opremljeni za spopadanje s stisko? Kje so razlogi?

Pri mlajših ljudeh je lahko stiska glede na objektivne življenjske okoliščine in življenjski cikel, v katerem so, izrazitejša, saj so lahko takrat, ko vmes poseže bolezen, sredi najbolj produktivnega življenjskega obdobja, ko imajo povsem drugačne prioritete. Takrat bolezen doživljajo kot agresivnega vsiljivca, ki jim popolnoma spremeni življenje, ga obrne na glavo in jih ustavi. 

Po drugi strani lahko različne vrste zdravljenja raka povzročijo poškodbo telesa, poslabšajo fiziološko delovanje ali celo povzročijo telesno pohabljenost. To lahko pri mlajših še pogosteje sproža občutke prizadetosti, manjvrednosti, poslabša samopodobo, to pa vpliva na psihosocialno funkcioniranje, delovno zmožnost, spolnost ipd. Seveda je prizadetost lahko zelo huda ne glede na starost in jo lahko stopnjujejo različni dejavniki, kot so npr. prognoza bolezni, dostopne možnosti zdravljenja, razširjenost bolezni, prisotnost bolečine, sposobnost prilagajanja, predhodne življenjske izkušnje in osebnostna naravnanost pa tudi pomanjkanje podpore okolice, ki jo lahko zagotovijo svojci, prijatelji in delovno okolje.