Iz digitalnega sveta je vstopil v surovo analognega. Kajti kaj je bolj primarno kot ono, kar iz zemlje raste. In drevesa, mogočna bitja s še mogočnejšo potrpežljivostjo v bitki s časom, so Boštjanu postala kruh. In kruh, med drugim, se reže tudi na njegovih kuhinjskih deskah, od katerih ima vsaka svoje ime: Bk, Ta kratka, Šavrinka, Za en šnicl, Nek sumljiva. Ne iščite v njih etimološkega vira, kajti Boštjanove »dile« dobivajo imena po navdihu. Pogleda jih, povalja po prašnih rokah in nato izusti: »Tej bom dal ime Mesarica!«



Dva prepletena svetova

Na vprašanje o tem, ali je danes kaj drugače kot nekdaj, ko je dneve in noči »zlorabljal« tipkovnico in miško ter ponujal ideje za bolj ali manj dober denar, odgovori, da je razlika ogromna, a naj nikar ne mešamo izdelkov njegovega prejšnjega in sedanjega poklica: »Svetova se sicer razlikujeta, a še vedno se prepletata. Ko imaš v rokah kos lesa, imaš v rokah material. Ob njem ni potuhe Ctr+Alt+Z. Če na cirkularju odrežeš kos preveč, ga pač ne moreš prilepiti nazaj.«



Digitalizacija življenja je, tako je prepričan on, v marsičem preoblikovala naše miselne vzorce, odnos do stvari, način, kako jih upravljamo. Ne nazadnje je spremenila naš odnos do življenja. Da smo del narave, ni več nekaj, kar bi v umu zavestno nosili. 



Nič več praznih minut

Ena od pomembnih razlik med delom za računalnikom in krožno žago je tudi ta, da v črni kroniki še nismo slišali o tipki escape na primer, ki da je lokalnemu posebnežu pobrala nekaj prstov. No, cirkularka je povsem drug »hec«: »Določene faze dela zahtevajo od mene stoodstotno zbranost. Točno vem, kateri dan je tisti, ko si ne smem dovoliti delati za strojem. Če mi misli uhajajo, se zaposlim drugje.« Kar pa zanj ni velik problem, lesarska delavnica je namreč kot skrinja s skritimi predali, ki jih zmorejo odpreti samo »posvečeni«.



Zagotovo ne bi spremenil toka svojega življenja, če tam nečesa ne bi manjkalo in tukaj nečesa ne bi dobil. »Veste, kaj je najlepše pri delu z lesom?« vpraša v resnici bolj samega sebe, saj že govori naprej. »To, da sem se z njim izognil vsem praznim minutam čakanja na korekture, odgovorom na elektronsko pošto, telefonskim klicem v točno določenem časovnem oknu. Včasih telefon pospravim in ga potem nekaj dni ne najdem. Najraje bi si omislil stacionarnega, tistega, ki ne pokaže številke, ki kliče. In odzivnik na kasete.«



Oreh, češnja in javor

Zanj vprašanje o tem, kako se umiri v tej nori dirki življenja, ni vprašanje, ki bi imelo kakršen koli smisel. Ne pozabi, seveda, kako je bilo in kako domiselni bi se takrat zdeli meditativni umiki v osamo. Jasno, če živiš v okolju, ki te fizično in mentalno požira do kosti, potrebuješ odmik. Sam je s svojo odločitvijo, da bodo njegove roke gladile oreh, češnjo ali javor, bolj kot odmik izvedel pri-mik. Trenutek, ko je imel vsega dovolj? Za odgovor ne potrebuje dolgotrajnega tuhtanja: »Pred leti sem delal celostno grafično podobo za neko slovensko podjetje. Lušten projekt. Medtem je podjetje dobilo novega lastnika, ki je za direktorico marketinga imenoval svojo hčerko. Lepo in složno smo sodelovali še naprej, dokler ni bilo treba oblikovati reklamnih post-it listkov podjetja. Kalvarija se je začela. Sestanek o tem, katere modrosti in v kakšni obliki natisniti v levi zgornji kot, je trajal več ur. In naslednjič ravno tako. Ko je napočil trenutek za že ne vem kateri sestanek po vrsti o tem kvadratnem centimetru vsebine na nepomembnem kosu pisarniškega materiala, sem se naročniku prijazno zahvalil, jim poslal vse že urejeno gradivo, sedel v avto in se odpeljal v Kočevje. Hotel sem si vzeti nekaj časa zase in malo pobrkljati z lesom. No, pa sem raje kar ostal.«