Togo: To je afrika, ki sem jo iskala

11.8.2019

Jutro v Lomeju. Najin prvi dan v Zahodni Afriki sploh. Prvi dan v Togu. Moje dolgoletne sanje o obisku tega dela sveta in dejstvo, da sem se prebudila v Lomeju, na slabi vzmetnici v sobi brez oken sicer, v meni zaneti iskro neizmernega zadovoljstva, ki bi mu lahko nadeli celo ime sreča. Stečem iz sobe na prostoren vrt, odprem velika, težka železna vrata in v oči mi zasije močno zahodnoafriško sonce. Dobro jutro!


Okrog mene pesek tople rjave barve, ki že sili v čevlje in med prste. Nosim poletna oblačila, a vlaga v zraku jih v nekaj minutah premoči in s čela mi kaplja pot. Uslužbenec v najinem prenočišču se v počasnem ritmu premika po dvorišču in se smeji, kar tako. Ptiči, ki mi jih še ne uspe zaslediti v širokih krošnjah, se oglašajo na ves glas in mimo mene priteče deklica, ki igrivo sledi kotaleči se kolesarski gumi, svoji igrači. V Lome se zaljubim, še preden ga prehodim po dolgem in počez.

Nedelja je in Lome je kljub skoraj neznosni vročini prijetno lenoben, njegovo srce bije v počasnem ritmu morja, ki ga obdaja. Razen glavnih avenij, po katerih nepretrgano teče reka vozil, je skoraj tih in tudi midva skleneva nevidni pakt z mestom v tišini. Mimoidoči prebivalci prestolnice se ob srečanju z nama nasmihajo ali prijazno pozdravijo v francoskem jeziku. Začarajo me barve in vzorci njihovih oblačil, dostojanstvo njihove drže in odločnost njihovih pogledov ter številni otroci, ki naju zvedavo ogledujejo, tisti bolj pogumni pa se nama zapodijo naravnost v hlače. Smejim se in slišim, da se smejijo tudi vsi naključni opazovalci.

Morje peska

Pesek v čevljih me že malo manj moti, in medtem ko draži tudi moje oči in nos in ga občasno zaznam med zobmi, se ne morem načuditi, da kraljuje skoraj na vseh ulicah nepretenciozne prestolnice Toga. Kasneje, ko to malo, nekdanjo francosko kolonijo prepotujeva, ugotovim, da je povsod. Asfaltirani so le glavna prometna žila v državi, ki veže tropski jug s severno savano, in nekaj glavnih ulic večjih mest. Poleg tega je obdobje harmatana, vročega, suhega vetra, ki piha iz Sahare. Oblaki drobnega peska ustvarjajo meglice, v katerih lahko pesek samo slutiš, ko v njih prebiješ dovolj časa, pa se v obliki kašlja prepričaš, da je zdaj tudi že v tvojem sistemu.

Zavijeva na plažo v morje peska. Kljub nedelji, ali ravno zato, je polna domačinov, ki počivajo pod palmami, perejo perilo in ga razgrnjenega sušijo na pesku, si urejajo pričeske, dremajo ali opazujejo svoje otroke pri igri. V vodi ni nikogar, saj se v Togu prebivalci morja bojijo, skoraj nihče pa ne zna plavati. Zakaj, ugotovim prvič, ko se podam v morje do kolen in me bučen val obrne v plitvini, udari od zadaj in porine mojo glavo naravnost v … pesek. Rušilna moč morja, ki jo dobesedno začutim na vratu, me prepriča, da njegovo lepoto raje samo še opazujem.

Zvečer se shladi za nekaj stopinj in v zraku je čutiti rahel vetrc. Namestiva se na dva plastična stola v restavraciji na pločniku, ki so tu zelo pogoste, in naročiva tisto, kar se peče na žaru, in tisto, kar je zraven v loncu, pa še dve pivi, ki sta mlačni, a prisežem, najboljši na svetu.

Bogovi z roko v roki

Zaradi obilice peska, ležernosti ljudi in ritmov glasbe, ki prihajajo z več strani hkrati, me Togo ves čas nehote spominja na ogromno plažo. V naslednjih dneh se počutim tu že kot doma. Potikava se po jugu, vzhodno od Lomeja, obiščeva Coco beach in tam od dveh podjetnih osemletnikov kupiva ogrlico s školjkami, se okopava v jezeru Lac Togo, ki je v nasprotju z morjem spokojno mirno in nenevarno, ter s pirogo odplujeva v vas Togoville, zgodovinsko središče vuduja Toga. Vas, ki je v moji domišljiji tičala že dolgo, oživi z vsemi svojimi otroki, ki se podijo za kozami, »oblečenimi« drevesi, h katerim molijo vaščani, pravkar pečenimi kroglicami kasava in širokimi nasmehi. Zdi se mi ravno pravšnja zibelka za korenine imena države, ki me vsak dan preseneča in osrečuje.

Danes je Togo država s štiridesetimi etničnimi skupinami, tremi verami in devetintridesetimi jeziki. Multikulturalizem na tako majhnem prostoru me očara predvsem s svojo strpnostjo, če ne skoraj ravnodušjem, ki se vsakokrat razleze čez mizo, ko skupaj sede druščina muslimanov, kristjanov, častilcev vuduja ali ateistov. Nasprotno pa najina želja po hribolazenju v majhnem mestu Kpalime na jugozahodu države, ki velja za enega izmed najljubših pohodnih ciljev Zahodne Afrike, dvigne kar nekaj prahu in smeha.

Hribolazenje po togovsko

»Le zakaj bi kdo hotel hoditi, če se lahko pelje?« naju sprašujejo domačini. Najina razlaga v polomljeni francoščini z veliko pantomime ni prepričljiva, zato nama lokalna vodnika na poti z najvišjega vrha Toga, gore Agou, sledita z motorji in vsakih petsto metrov čakata za ovinkom, če morda le prideva k pameti. Pohodništvo v Togu je še v povojih, brez markacij, reklamnih zemljevidov ali informativnih tabel, narava pa dih jemajoča in brez turistične infrastrukture daje občutek, da ste prvi Evropejec na tem koščku sveta. Na vrhu gore Agou ni ničesar razen nekaj varnostnikov, ki nama namesto razgleda pokažejo vse televizijske in radijske antene, ena izmed največjih naravnih zanimivosti v tem delu Toga, slap Wome, pa naju pričaka osamljen, skrit v dolini bananovcev in gostega rastja, z mirnim tolmunom, nad katerega se sklanjajo viseče liane. Tokrat nama vodnika zaradi neprevozne poti ne sledita. Medtem ko dremata na svojih motorjih, čofotava po tolmunu, se poskušava v obešanju po ovijalkah v stilu Tarzana in se tuširava pod močnim curkom mogočnega slapa. Ko se popoldne vrneva v zavetje najinega prenočišča, lastnik, mladenič v dvajsetih letih, sredi dvorišča poganja pedala razpadajočega sobnega kolesa. Prasneva v smeh.

Premagovanje kilometrov

Krajše razdalje po južnem Togu opraviva peš ali na zadnjem sedežu motorjev, ki jim občasno zmanjka bencina, daljše razdalje pa v razmajanih taksijih, v katerih na armaturah brez izjeme svetijo skoraj vse oranžne lučke. Večina nima oznak ali morda prepoznavne barve taksija, najdeva pa jih intuitivno, kot tudi oni naju. Z nahrbtniki se postaviva ob rob ceste in v doglednem času eden izmed njih zagotovo pripelje mimo. Ti taksiji so namenjeni hkratni uporabi več potnikov, v Togu pa taksisti prisegajo, da so njihovi avtomobili, ki so drugod po svetu namenjeni petim osebam, dovolj veliki za osem oseb. Vožnje v skrajno prenatrpanih taksijih mi sprva parajo živce, sčasoma pa se zlijem s splošnim ravnodušjem in dremavo ritmičnim poskakovanjem zaradi cestnih lukenj in vse tiste noge in roke me začuda ne motijo več.

V severno prestolnico Toga, mesto Kara, prispeva z avtobusom, ki na osemurni poti ustavi enkrat. V vasici, kjer naj bi se okrepčali in olajšali v borih desetih minutah, sicer najdem toalete, dve betonski zgradbi za moške in ženske, vendar so izrecno za malo potrebo. Ko s toaletnim papirjem v roki poskušam izvedeti, kam naj grem na drugo od dveh potreb, mi prijazni črni obrazi smeje se mahajo proti grmovju v daljavi. Vendar ni časa, avtobus že pokašljuje in čas je za odhod.

Na severu države je prometa vedno manj, najina začrtana pot, ki poteka severno od Kare mimo Kandeja, prek doline Tamberma do Nadobe in togovsko-beninske meje, pa ne obljublja nikakršnega javnega prevoza. Zagata, kako naprej, se razblini ob srečanju s 25-letnim Nazifom, ekonomistom, ki mora tako kot večina mladih diplomirancev v Togu iskati vsakdanji kruh na ulici. Nazif ima motor in prijatelja z motorjem, pot pozna, najini težki nahrbtniki pa bodo privezani kar na sprednji del motorja. »No problem!«

Moja Afrika

Preden se podava na prvo daljšo motoristično vožnjo na poti, obiščeva še manjši narodni park Sarakawa, kjer iz improviziranega safari vozila občudujeva antilope, zebre in čredo bivolov, si v Kari napolniva želodca s fufujem, lepljivo močnato jedjo iz kuhanega in večkrat pretolčenega jama, ter si zaveževa že tako prašne rute okrog ust in ušes, ki naj bi vsaj delno preprečile vsiljivemu afriškemu pesku vstop v najine že razbolele dihalne poti.

Pokrajina severovzhodno od Kandeja, imenovana Koutammakou, s svojimi bledo zelenimi, rumenimi in opečnato rdečimi odtenki, redkimi vasicami in še redkejšimi mimoidočimi diši po brezčasni Afriki. To je Afrika, ki sem jo iskala. Čeprav celotna država utripa v nekem preteklem času, se tu zdi, da se je dokončno ustavil. Iz rumene savane štrlijo stoletja stari kruhovci in tradicionalne hiše tata, ki so jih začeli graditi ubežniki pred roparskimi lovi na sužnje v 17. stoletju. Te iz blata in slame narejene utrdbe so ohranile svojo funkcionalnost vse do danes, pleme Tamberma pa jih gradi z rokami brez pomoči orodja.

Pozno popoldne je in čaka nas še nekaj vožnje po pravljični deželi do meje z Beninom. To pomeni dva plastična stola, dva štora, leseno klop in dva mejna uslužbenca z vpisno knjigo, ki meri v vsako smer vsaj dobrega pol metra. Vidim, da bo vpisovanje v knjigo vstopov in izstopov iz države trajalo kar nekaj časa, zato se odpravim v sosednjo lopo – trgovino po bombone za radovedne otroke, ki se že zbirajo okrog mojih prašnih hlač.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE