Tako je v resnici videti kopanje v Cascate del Mulino, najlepših naravnih toplicah v Italiji

Vse odkar sem prvič naletela na fotografijo slavnih italijanskih termalnih vrelcev na jugu Toskane Cascate del Mullino, sem si želela obiskati ta kraj in se prepričati, ali je v živo res tako magičen. Letošnjega februarja mi je to končno uspelo in potrdim lahko, da ne gre za fotošopirane in filtrirane podobe. Naravni bazenčki v obliki školjk so res tam in voda, ki se steka vanje, je resnično modra kot turkiz. A kar je najlepše, naravno kopališče je še vedno precej divje in neskomercializirano, kar se odraža v tem, da je še kar vse leto brezplačno, kljub neštetim objavam na družbenih omrežjih pa v njem ne mrgoli pozirajočih izumetničenih spletnih vplivnežev, ampak se v skalnatih bazenčkih namakajo povsem navadni ljudje, ki do tega raja romajo od blizu in daleč. Vsaj februarja je bilo tako.

Cascate del Mulino so čudo narave, ki buri človeško domišljijo že tri tisočletja. Foto: Barbara Kotnik

Čudo narave z zdravilnimi učinki 

Cascate del Mulino ali po slovensko »slapovi pri mlinu« so naravno kopališče, ki mu v Evropi, ali pa vsaj v naši bližnji okolici ni para. Nahajajo se nedaleč od kraja Saturnia v provinci Grosseto, v pokrajini Maremma, ki se razteza med goro Amiata, ki je pravzaprav ugasli vulkan, in Tirenskim morjem, kar pojasnjuje geotermalni izvor vrelcev, ki napajajo kopališče. Termalna voda na površje prihaja iz podzemnih globin, kjer jo segreva vulkanska aktivnost, in ohranja stalno temperaturo okoli 37 °C skozi vse leto. 

Posebnost Cascate del Mulino so bele travertinske terase, ki so nastajale tisočletja z nalaganjem mineralov. Voda se po njih razliva v kaskadah (pretok ima okoli 800 litrov na sekundo, kar pomeni, da je izredno čista) in ustvarja značilne plitve, stopničaste bazene, ki s ptičje perspektive spominjajo na nekakšne ogromne školjke. Bazenčki niso le paša za oči, ampak imajo tudi edinstveno funkcijo, saj njihova oblika omogoča zadrževanje in naravno kroženje vode, ki ustvarja učinek masažnih šob in tako zelo privablja kopalce. 

A to še zdaleč ni vse, ker gre za geotermalno vodo, je kopanje v teh toskanskih naravnih bazenčkih tudi izredno zdravilno. Bogata je z raztopljenimi minerali, med katerimi prevladujejo žveplo, sulfati, bikarbonati, kalcij in magnezij. Prav ta mineralna sestava ji daje značilen vonj (po gnilih jajcih, vendar ni moteč, saj se nanj človek hitro privadi), hkrati pa že od antike velja za blagodejno za kožo, sklepe in krvni obtok. Posebnost teh izvirov je tudi prisotnost termalnega planktona oziroma mikroorganizmov, ki uspevajo v toplih, mineralno bogatih vodah. Ta plankton vsebuje visoke koncentracije dušikovih spojin in aminokislin, zaradi česar mu sodobne raziskave pripisujejo protivnetne in antioksidativne učinke. Prav zaradi te edinstvene naravne kombinacije voda v Saturnii ne deluje le sproščujoče, temveč tudi regenerativno. 

Naravni bazenčki, ki jih je v beli travertin izdolbla moč vode, so videti kot ogromne školjke ali kopalne kadi. Niso dovolj globoke za plavanje, so pa izredno udobne za namakanje. Foto: Barbara Kotnik

Človeštvo navdušujejo že tri tisoč let 

Termalni bazenčki Cascate del Mulino pri Saturnii so bili cenjeni že pred tremi tisočletji, davno preden so ob njih zgradili mlin, ki je nato stoletja mlel žito. Danes je od njega ostala le še stavba, ne pa tudi kolo. Na tem področju, ki naj bi bilo eno najstarejših naseljenih v Italiji, so že v 4. stoletju pr. n. št. živeli Etruščani, ki so uživali v termalni vodi, kasneje pa so se nad kopališčem v Saturnii navdušili še Rimljani in ga uporabljali v zdraviliško terapevtske namene. Izvor vročih vrelcev in osupljivih naravnih bazenčkov so si razlagali z miti, prvi pripoveduje o bogu Saturnu, ki naj bi s strelami kaznoval človeštvo, ki se je med seboj ves čas pričkalo in vojskovalo. Ko so njegove strele priletele na predel Saturnie, so tam ustvarile magične vroče vrelce, ki so neizprosno pokrajino spremenile v paradiž za prebivalce. Drugi mit je nekoliko drugačen in govori o sporu med Saturnom in Jupitrom. Slednji naj bi v jezi proti Saturnu zalučal ognjene strele, ki so ob padcu na zemljo ustvarile vroče vrelce. 

Legendam o nastanku Saturnie so verjeli tudi v srednjem veku, vendar pa je takrat kopališče izgubilo priljubljenost zaradi malarije, ki je zaradi močvirnate pokrajine in razmnoževanja komarjev razsajala na tem območju. Ljudje so zapuščali okoliške kraje in se vanje vrnili šele v 20. stoletju, po velikih melioracijah in izsuševanju Maremme, ko so se razmere za življenje bistveno izboljšale. V zadnjih desetletjih so izviri postali ena najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti Toskane, tako zaradi svoje dostopnosti kot zaradi dejstva, da so brezplačni in ohranjeni v naravni obliki. 

Idilično fotografijo, kot jih vidite na Instagramu, lahko naredite samo z droni, in teh v toplih mesecih res veliko brni po zraku, ker si ogromno turistov želi ujeti nepozabne posnetke. Foto: Shutterstock

Brezplačen obisk vseh 365 dni in noči v letu

Da, prav ste prebrali. Čeprav so Cascate del Mulino že desetletja ena glavnih atrakcij Toskane, odkar nam svet krojijo družbena omrežja pa tudi velik magnet za spletne vplivneže, je naravno kopališče še vedno povsem brezplačno. Odprto je vse dni v letu, podnevi in ponoči. Nobene ograje ni, do bazenčkov pa lahko dostopate povsem svobodno, kar se v ponorelem kapitalizmu zdi skoraj neresnično. Denar boste morali odšteti le za parkirnino, če se boste do njih odpravili z avtom, in za morebitno uporabo stranišča ali prhe, ki sta na voljo v bližnjem gostinskem kompleksu. Tam najdete tudi omarice na ključ, kamor lahko med kopanjem shranite denarnico, ključe, telefon in oblačila, vendar pa sem sama torbico in brisačo pustila kar na obali, ko sem videla, da tudi ostali obiskovalci svoje nahrbtnike in torbe brezskrbno odlagajo tam. Morda je k temu pripomogel obisk izven glavne turistične sezone, a prav nostalgičen je bil občutek, da si v tem malem kraju ljudje tako zelo zaupajo, da se kopajo brez vsakršnih skrbi, da jih bo kdo okradel ali jim sunil oblačila.

V hladnih jutri ob sončnem vzhodu je obisk kaskad pri Saturnii še posebej magično, saj vroči vrelci ozračje napolnijo s skrivnostnimi meglicami. Foto: Barbara Kotnik

Kopanje izven sezone je kot iz pravljice  

Čeprav sem bila skeptična, da topla voda ne bo odtehtala hladnih februarskih temperatur, sem bila prijetno presenečena, ko je vame že na obali kopališča puhnila prijetna sopara, še bolj prijetno pa se je bilo potopiti pod gladino. Moj prvi obisk slapov pri mlinu je bil pozno popoldne, malo preden se je zmračilo, in takrat je kljub zimi bilo v bazenčkih kar nekaj kopalcev. K sreči sem planirala prenočiti v Saturnii in se do slapov znova odpraviti ob sončnem vzhodu. To se je izkazalo za pametno potezo, saj takrat na slavnem kopališču ni bilo skoraj nikogar, bile pa so jutranje meglice, ki so kraj naredile res skrivnosten, kopanje pa tako magično izkušnjo, da sem imela občutek, kot da sem sredi Tolkienovega vilinskega raja Rivendell. 

Cascate del Mulino so se nato kmalu začele polniti s prvimi jutranjimi obiskovalci in samo predstavljam si lahko, kako velika gneča je v toplih mesecih, ko avtomobili napolnijo več okoliških parkirišč. Domačini v Saturnii so mi zaupali, da se sezona pri njih začne že marca in traja vse do konca septembra, zato takrat osamljeno kopanje v miru pride v poštev le sredi noči, kar pa verjetno tudi ni slaba izkušnja, če lahko med namakanjem v prijetni toplini zreš v z zvezdami posuto temno nebo – v okolici namreč ni velikih mest, zato skoraj ni svetlobne onesnaženosti. 

Je pa ponoči treba biti previden, kam stopaš, saj kopališče ni razsvetljeno, bazenčki pa so na mestih spolzki. Lahko se tudi zgodi, da se boste v temi srečali tudi s kakšno nočno divjo živaljo, saj je okolica Saturnie dom številnim ježem, lisicam ter celo volkovom in divjim prašičem. Slednji so tudi pogosta sestavina lokalnih dobrot, zlasti raguja, ki ga med obiskom Toskane preprosto morate poskusiti vsaj enkrat. 

Da si boste v termalnih vrelcih res odpočili, je vredno prenočiti v bližnji vasici Saturnia. Čeprav ima manj kot 300 prebivalcev, premore kar tri izvrstne restavracije s slastnimi lokalnimi specialitetami, med katerimi je tudi ragu iz divjačine. Foto: Barbara Kotnik

Ne pridite le za en dan 

Cascate del Mulino je tako vredno izkusiti vsaj enkrat v življenju, priznam pa, da bi se po tej prvi dogodivščini do njih podala še večkrat. Čeprav pot do njih iz Slovenije ni najkrajša, iz Ljubljane vam bo vožnja z avtom vzela dobrih osem ur, pa se je vredno na izlet odpraviti z osebnim avtomobilom, saj so železniške in avtobusne povezave do tamkajšnjih še vedno precej neobljudenih krajev bolj slabe. Lahko si naredite tudi daljše potovanje in obiščete slovita italijanska mesta v okolici. Do čudovite Siene sta približno dve uri vožnje z avtom, do renesančnih Firenc malo manj kot tri ure, do »večnega« Rima pa okrog dve uri in pol. 

Splača se tudi prenočiti v okolici, saj lahko tako izkoristite zgodnja jutra in pozne večere za kopanje brez gneče, pa še ne bo se vam mudilo, kar je dobra stvar, saj v termalni vodi ni dobro biti več ur skupaj, ampak se priporoča 20-minutne kopalne intervale, v vsakem primeru pa človeka vsebnost mineralov prijetno utrudi, zato se po namakanju prileže počitek. Sama sem izbrala najbližjo vasico Saturnia, ki šteje manj kot 300 prebivalcev, zaradi česar je pravi mali biser spokojnosti z ljubko romansko cerkvico in zvonikom ter etruščansko nekropolo. Na edinem glavnem trgu vasi je tudi nekaj odličnih restavracij in trgovinic z lokalnimi specialitetami, tako da lačni ne boste, če se odločite oddih preživeti v tem idiličnem kraju. Nekoliko dlje, a še vedno dokaj blizu so kraji Manciano, Montemerano in Pitigliano, ki so prav tako dobra izbira za prenočitev in obisk kopališča Cascate del Mulino. 

Panoramski pogled na naravno termalno kopališče Cascate del Mulino z bližnjega hriba. Na vzpetini zgoraj levo se vidi vasica Saturnia. Foto: Barbara Kotnik

Še nekaj praktičnih nasvetov za na pot 

Spakirajte kopalni plašč, saj ga je v hladnejših mesecih prijetno ogrniti, ko stopite iz vode. Ne nosite nakita ali najljubših kopalk, ker jih minerali v termalni vodi, zlasti žveplo, lahko uničijo. Prav pridejo tudi obuvala za v vodo, saj so bazenčki polni okroglih kamenčkov. Ti sicer niso ostri, saj jih vrelci ves čas fino polirajo, vendar otežujejo hojo, sama pa sem si pri plezanju v višje tolmune tudi porezala stopalo. Če se bom tja vrnila še kdaj, bom zagotovo posnemala druge obiskovalce in prinesla kopalne čevlje. 

Vredno si je omisliti tudi vodoodporen etui za telefon ali fotoaparat, saj se je ob takšni naravni lepoti nemogoče upreti fotografiranju. Enemu izmed mojih sopotnikov je tako telefon padel v enega izmed tolmunov, a je čudežno preživel potop in še vedno deluje, kar smo pripisali zdravilnim vodam Saturnie. Morda je s tem doživel zgolj nekakšen krst. 

V naravnih bazenčkih boste opazili tudi drobne rdeče črvičke, katerih se ne prestrašite. Gre za ličinke muh, ki uspevajo v teh vodah zaradi visoke vsebnosti žvepla, in so del naravnega ekosistema, vendar popolnoma neškodljive za človeka. Preden vstanete iz vode si nekoliko stresite kopalke, da jih ne boste odnesli s seboj, odplaknila pa jih bo tudi prha, ki vam je na voljo v na javnem stranišču bližnjega gostišča. 

Če vam kopanje v naravi zaradi zgoraj opisanih posebnosti ne diši in prisegate na bolj hotelsko razvajanje, je nedaleč stran ob cesti tudi luksuzni wellness kompleks z zasebnimi termalnimi bazeni, ki prav tako izkorišča geotermalno vodo. Terme di Saturnia Natural Spa & Golf Resort ima bogato ponudbo spa tretmajev in ni rezerviran samo za goste hotela, ampak lahko za kopanje v njihovih petih oskrbovanih bazenih kupite tudi samo dnevno vstopnico. 

Tako je kopališče Cascate del Mulino videti poleti, na vrhuncu sezone. Takrat se množice kopalcev sprostijo le pred sončnim vzhodom in ponoči. Zato je veliko boljša izbira Saturnio obiskati izven sezone, saj je voda primerna za kopanje tudi pozimi. Foto: Shutterstock