Z vlakom do razgledov

Prvo so zgradili davnega leta 1871. Letoviško mestece Vitznau so povezali s 1798 metrov visoko razgledno goro Rigi. Nanjo se je danes mogoče pripeljati z vlakom kar iz dveh smeri, občasno celo z eno izmed dveh ohranjenih parnih lokomotiv. Zgodovinska posebnost je tudi električni vlak iz leta 1911, ki je najstarejši te vrste na svetu. Vzpon s sodobno lokomotivo traja le pol ure. Obe progi se končata na zgornji železniški postaji, ob kateri je urejena planinska postojanka. Tu občasno pripravijo tradicionalne prireditve. Imel sem nepričakovano priložnost občudovati krepke možakarje, ki so se pomerili v švicarski rokoborbi. Tekmovalci so nosili posebne hlače s pasom, za katerega so skušali zagrabiti nasprotnika in ga vreči na tla.

Zgodovina na poslikanem mostu

Izhodišče stare železniške proge je ob Luzernskem jezeru, ki je dobilo ime po največjem mestu ob njem. Razvilo se je iz ribiške vasi, ki je nastala ob benediktinskem samostanu. Ko so v 13. stoletju odprli alpski prelaz Gotthard, je postal Luzern pomembna trgovska postojanka. V času Napoleonove republike Helvetia je bil njeno glavno mesto. Z okoli 70.000 prebivalci je dovolj majhno, da je največje znamenitosti mogoče spoznavati peš. Poleg jezera mu daje pečat reka Reuss, ki jo prečka več mostov. Najbolj znamenit je 204 metrov dolg leseni most Kapellenbrucke iz začetka 14. stoletja. Sprehod pod poslikanim ostrešjem nikogar ne pusti ravnodušnega. Okoli sto petdeset trikotnih slik prikazuje nekdanje mestno življenje. Most je skupaj z vodnim stolpom sredi reke najbolj značilna podoba kraja. V bližini je še več lesenih mostov, a niso tako slikoviti.

Ura je zakon

Staro mestno središče se stiska pod kamnitim obzidjem z obrambnimi stolpi. Nanje sem se vzpenjal v upanju na lep razgled, a stolp z veliko uro je ponudil še več: pogled v drobovje velikanskega, a natančnega mehanizma, ki že skoraj pol tisočletja poganja velike kazalce. Velikost je bila menda pomembna zato, da so nanjo videli tudi ribiči, ki so lovili na bližnjem jezeru. Zunaj obzidja se na manjšem griču nad jezerom dviguje srednjeveška katedrala sv. Leodegarja z razpoznavnima zvonikoma. Med njo in obalo poteka promenada, ob kateri se zvrsti več imenitnih hotelov in restavracij. V drugo smer je manjši trg Lowenplatz, nad katerim je v skalo vklesana nenavadna podoba umirajočega leva. Deset metrov dolgi kip je posvečen šeststo švicarskim gardistom, ki so bili ubiti med francosko revolucijo leta 1792, ko so v Parizu varovali kralja.

Brez angleščine in sira ne gre

V starem delu mesta vabijo številne trgovine in gostinski lokali. Med najbolj iskanimi spominki so ure, švicarski noži in čokolada. Domačini so prijazni in marsikatero srečanje je minilo v prijetnem klepetu. »Angleščina je za nas najbolj uporaben jezik,« pove ena izmed prodajalk. »Ne le za komuniciranje s tujci. Celo Švicarji neredko govorimo med seboj angleško! Čeprav sem se v šoli učila francoščine in italijanščine, mi je res domača le nemščina. In kadar pridejo kupci iz drugače govorečih kantonov, se najlaže pogovarjamo v angleščini!«

V restavracijah nisem mogel mimo tradicionalnih jedi. Ponujajo lokalno vrsto pečenice, golaž, alplermagroni – jed iz makaronov, sira, čebule in krompirja, resti – nariban pražen krompir, ki ga postrežejo kot omleto in prelijejo s smetanovo omako, nepogrešljiv je sirov fondi, za sladico pa sem si pogosto privoščil stengel, nekakšno štruco, polnjeno z orehi.

Luzern

Luzern se ponaša z več muzeji in galerijami. Posebno pozornost zasluži zbirka Rosengart, ki vključuje več kot sto slik Paula Kleeja, na ogled pa so tudi dela Picassa, Cezanna, Mirója in drugih modernistov. Eden izmed muzejev je posvečen Richardu Wagnerju, ki je ob jezeru preživel več let. Mestno jedro zaznamuje tudi sodobno kulturno in kongresno središče (KKL), v katerem so umetnostni muzej in več prireditvenih dvoran. Sodobna stavba se dobro ujema z mnogo starejšimi zgradbami v okolici, vključno z železniško postajo.

Krave v mestu

Jezero je primerno za vse vrste vodnih športov. Med drugim je Luzern znan po mednarodnih veslaških tekmovanjih, na katerih so odmevne rezultate dosegli slovenski veslači. Tekme potekajo na manjšem podolgovatem jezeru Rotsee (Rdeče jezero) na obrobju mesta. V njegovi bližini sem našel najugodnejše prenočišče v hostlu (www.youthhostel.ch/luzern). Ob prihodu me je pozdravila celo krava, sicer le kip v naravni velikosti, kakršnega je mogoče videti marsikje. Po vzoru nekdanjega umetniškega projekta so si jih s svojim logotipom omislila številna švicarska podjetja, na kakšno pa sem naletel tudi na zasebnem dvorišču.

Noži, imenovani po inovatorjevi mami

Prijeten postanek ob jezeru ponuja mestece Brunnen. Pritegnilo me je zaradi prodajalne izdelkov Victorinox, v kateri je urejen muzej, posvečen najbolj znanemu izdelovalcu vsestransko uporabnih švicarskih nožev. Ob ogledu dokumentarnega filma sem začel še bolj ceniti njihove proizvode. Začetki družinskega podjetja segajo v leto 1884, ko je Karl Elsener odprl delavnico nožev v bližnjem kraju Ibach. Sedem let kasneje so prvič izdelali nože za švicarsko vojsko, leta 1909 pa jim nadeli danes enega najbolj razpoznavnih švicarskih logotipov, bel križ na rdečem ščitu. Prav po njem že na prvi pogled ločite slavni švicarski proizvod od številnih posnemovalcev. Ime Victorinox so uvedli leta 1921, v spomin na Karlovo mamo Victorio. Podjetje je še danes v rokah družine, sedež tovarne pa je v istem kraju že vse od začetka. Poleg žepnih nožev pod znano blagovno znamko ponujajo tudi kuhinjske pripomočke, ure, parfume, kovčke, oblačila in še kaj.

Z Luzernskim jezerom je povezan celo najbolj znan legendarni švicarski narodni junak William Tell. V kraju Aldorf naj bi William s samostrelom zadel jabolko na sinovi glavi in ju tako rešil pred smrtno obsodbo. V bližini je njegova rojstna vas Burglen. V njej je urejen muzej, posvečen Williamu Tellu, ki obiskovalcem skuša približati življenje v 13. stoletju.

Najbolj strma železnica sveta

Luzern je bil odlično izhodišče še za en vzpon z gorsko železnico. Vlak z unikatno tehniko vlečnih zobnikov iz bližnje vasi Alpnachstad vozi na razgledno goro Pilatus (2132 metrov). Železnica je z naklonom 48 odstotkov najbolj strma na svetu, 4,6 kilometra dolgo pot in višinsko razliko 1629 metrov pa vlak premaga v dobre pol ure. Obratovati je začela že daljnega leta 1889, vlaki pa še danes vozijo po istih tirnicah! Razgledi z vrha gore so nekaj posebnega: Luzernsko jezero je kot na dlani, obkrožajo pa ga gore, ki dajejo pravljično kuliso. Nič čudnega, da se nad lepotami teh krajev že dolgo navdušujejo obiskovalci. Med najbolj znanimi je bil pisatelj Mark Twain.