Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Srečna sem bila le, da sem preživela let. To je bil strah pred nečim novim ali pa samo tista sreča, ko se ti uresničijo sanje. Pred menoj se je razkril nov svet! Počutila sem se kot majhen kamen v velikem svetu.

Takrat sem bila le ena od mnogih turistk, ki so prišle raziskovat deželo. Ko sem se vrnila domov, v Slovenijo, sem se počutila kot tujka v svoji deželi. Z ničimer nisem bila zadovoljna. Vsi so mi šli na živce. Vse je bil en kaos, v meni in naokrog. Ampak niti v najbolj divjih sanjah si ne bi upala misliti, da se bom kdaj vrnila. A sem se. Ali bo za vedno ali ne, bo pokazal čas. Usode namreč ne moremo prelisičiti.

Ko si prvič na Japonskem, si ves evforičen. Znajdeš se v popolnoma novem, drugačnem svetu. V deželi, kjer moraš pozabiti vse, kar si znal, in spet začeti na začetku! V svetu, ki se navzven zdi tako popoln. Tako čist, tako zelo »robotsko obdelan«, kjer vsi sledijo pravilom. Kjer iz vsega naredijo umetnost.

In zakaj bi se ženska pri 52 letih odločila, da pusti vse, kar je poznala, in se poda v kulturo, skoraj kot bi šla na drug planet? Je to pogum ali norost? Že pet let se to sprašujem vsak dan znova.

Kaj pa ponos in pogum?

Zdaj hodim po istih ulicah Kjota kot leta 2018, ko sem bila turistka. Tokrat kot žena, učenka čajne ceremonije, arheološka navdušenka in lovka na misticizem. Kot entuziastka stare samurajske kulture. Kot študentka borilnih veščin, zavezana bogovom, da bom sledila poti vojščakinje. In toliko časa delala na sebi, da bom končno dosegla svojo nirvano.

 Myriam Yoneda, foto: osebni arhiv

Zakaj stare samurajske kulture? Ker je to zdaj samo še mit in bled spomin na tiste čase, ko sta tu, v tej deželi, vladala ponos in pogum.

Ko sem se preselila v Kjoto, se je moj entuziazem kar precej zamajal. Naša miselnost o Japonski je popolnoma drugačna od resničnosti ...