Slikovita pokrajina ob Črnem morju: Kjer ima pravi čaj prednost pred kavo
»Vsak dan popijem vsaj ducat kozarčkov čaja,« se je nasmehnil gostitelj Ersan. Verjel sem mu, saj je pravi čaj v Turčiji celo bolj priljubljena poživljajoča pijača kot kava. A tradicionalni turški kozarci za čaj so majhni in se hitro praznijo ob vsakem druženju, tako med vsakdanjim klepetom kot poslovnim srečanjem.
Ersan živi v okolici mesta Rize, ki mu pravijo tudi turška prestolnica čaja. V slikoviti pokrajini ob Črnem morju namreč pridelajo večino pravega čaja, ki zadostuje za turške potrebe. Tudi Ersanova družina ima v lasti nekaj nasadov čajevcev, katerih gojenje se prenaša iz roda v rod. S tem se ukvarjajo številni lastniki majhnih posestev. Pri oskrbi čajnih grmov običajno sodeluje razširjena družina. V času obiranja čajnih listov pa je potrebna pomoč, podobno kot pri trgatvi grozdja.
Posamezni pridelovalci imajo dolgoročne pogodbe z velikimi predelovalci čaja, ki jim zagotavljajo dobre odkupne cene za določeno količino pridelka. Cena je seveda odvisna od kakovosti. Najboljši in zato najdražji so ročno obrani mladi listi. Starejši listi dosegajo nižjo ceno, če so obrani s škarjami, ponekod uporabljajo celo električne, je kakovost še slabša. »Vešče obiralce je težko dobiti, saj je delo slabo plačano,« pravi Ersan. »Pogosto za delo poprimejo migranti ali Kurdi. Slednji imajo še vedno velike družine in se v času obiranja čaja začasno naselijo kar v šotore, postavljene med nasadi.«
Čajni vrtovi v prestolnici pravega čaja
Kratke transportne poti so pomembne, saj je treba pridelek čim prej ustrezno obdelati. Zato imajo v mestu Rize svoj sedež najbolj znani proizvajalci, kot sta Caykur in Dogus tea. Najbolj atraktivna zgradba obalnega mesta je sedemnadstropni razgledni stolp z muzejem, postavljen v obliki tradicionalnega tulipanasto oblikovanega kozarca za čaj, ki je ponoči osvetljen v različnih barvah. V njegovi okolici delujejo številne trgovine s čajem in pripomočki za kuhanje čaja. V njih si lahko omislimo tudi vodeno degustacijo in se poučimo o razlikah med posameznimi vrstami pravega čaja – od črnega do zelenega in belega.
Nekaj posebnega je tisti iz belih cvetov čajevca. Zanj sta značilna nežen okus ter barva in vonj po medu. Cene so zelo različne, seveda odvisne od kakovosti. V bližini trgovin je urejenih več gostinskih lokalov, imenovanih čajni vrtovi, saj v njih strežejo predvsem čaj. Takšni lokali z vrtovi so v tem delu Turčije zelo priljubljeni, podobno kot pivniški vrtovi v Nemčiji. Razširili so se sredi preteklega stoletja, sprva v Istanbulu kot prostor za družinska srečanja. Zdaj jih radi obiskujejo stari in mladi, saj je to prijeten kraj za druženje, namenjen tako domačinom kot tujcem, tako družinam kot študentom ali poslovnežem. V njih je vedno glasno in živahno, z glasbo, otroškim živžavom, klepetom. V nasprotju s čajnimi vrtovi so tradicionalne čajnice namenjene predvsem moškim.
Iz Indije v Turčijo
Pravi čaj pravimo čajem, ki jih pripravljamo iz listov ali popkov čajevca (Camellia simensis). Prvotna domovina naj bi bila Indija, tradicionalno pitje pravega čaja pa se je najprej razvilo na Kitajskem in Japonskem. Indija, Kitajska in Japonska so še danes največje pridelovalke, veliko nasadov imajo tudi na Šrilanki in v Turčiji. Liste obirajo večkrat na leto in jih nato sušijo.
V Turčiji je postal pravi čaj priljubljen šele konec 19. stoletja. Prihajal je z Daljnega vzhoda, pred začetkom prve svetovne vojne pa so ga poskusno začeli gojiti v regiji Rize, ki se je izkazala za najbolj primerno. Hribovito območje se ponaša z rodovitno zemljo, visokimi poletnimi temperaturami in obilo dežja večji del leta. Noči so razmeroma hladne, kar zavira razvoj škodljivcev in tako pri pridelavi še danes večinoma ne uporabljajo pesticidov. Nad novim pridelkom so se tako navdušili, da so po čaju poimenovali celo nekatere kraje: Cayeli, Caykara ... Beseda čaj se v turščini izgovarja enako kot v slovenščini, izvira pa iz Kitajske (cha). Nekoč revna provinca se danes po pridelavi čaja lahko primerja s Šrilanko. Celo pokrajina s skrbno obrezanimi čajnimi grmi spominja na ta oddaljeni tropski otok. Turški čaj predstavlja dobrih pet odstotkov svetovne proizvodnje. Pridelajo skoraj pol drugi milijon ton svežih listov na leto, večino za domači trg.
Turki popijejo največ pravega čaja na prebivalca na svetu, več kot tisoč kozarčkov na leto, za kar porabijo dobre tri kilograme posušenih čajnih listov.
Tradicionalna priprava
Turki presenetljivo popijejo tudi veliko več pravega čaja kot kave. Nekoč je bila glavni razlog za takšno razmerje visoka cena kave, s stoletji pa je postalo pitje cenejšega čaja nepogrešljiva navada, tradicija in znak dobrodošlice ter gostoljubnosti, v poslovnem svetu je pogosto uvod v sestanke.
Priprava turškega čaja je prava umetnost in nanjo so Turki ponosni vsaj tako kot Angleži. A postopek je precej drugačen kot v Veliki Britaniji in drugih anglosaških ter azijskih državah. Pravi čaj običajno pripravljajo v posebnem dvodelnem čajniku, imenovanem caydanlik, ki je preprostejša različica samovarja, velike posode za ogrevanje vode z gorilnikom in čajnikom na vrhu. Turki uporabljajo dva čajnika: spodnji je večji in ga postavijo na štedilnik ter se uporablja za segrevanje vode. Nanj postavijo manjšega, ki je namenjen za pripravo bolj ali manj močne čajne osnove. V njem suhe čajne lističe prelijejo z vrelo vodo iz spodnjega dela. Uporabijo eno do dve žlički lističev na osebo, v vroči vodi pa jih pustijo vsaj deset do petnajst minut, pogosto tudi dlje. Nekateri lističev čez dan sploh ne odstranijo iz čajnika. Zato je okus mnogo močnejši kot pri angleški pripravi, ki traja le nekaj minut. Čaj nato dokončajo z mešanjem čajne osnove in vroče vode ter tako regulirajo njegovo temperaturo, koncentracijo, barvo in okus.
Običajno ga postrežejo v tradicionalnih tulipanasto oblikovanih prozornih kozarčkih brez ročajev. Priljubljeni so zato, ker se v njih vidi barva čaja, ki zgovorno priča o njegovi moči. Brez ročaja so narejeni namenoma, saj jih je tako lažje držati v roki. Hkrati pa občutimo temperaturo napitka in lažje presodimo, ali ni morda prevroč za pitje.
Tulipanasto oblikovani kozarčki so tudi merska enota pri kuhanju
V Turčiji sta proizvodnja in prodaja čaja ter spremljajočega pribora pomembna gospodarska panoga. Na leto prodajo več kot štiristo milijonov kozarčkov, ki jih pretežno izdelujejo v Istanbulu in okolici. Večino pokupijo domačini, so pa tudi priljubljeni spominki med tujimi turisti. Spretni trgovci skupaj s kozarcem pogosto prodajo še umetelno oblikovan kovinski krožnik in žličko za sladkor ter mešanje. Kozarčke uporabljajo tudi kot mersko enoto pri kuhanju.
V prodaji so vsaj tri različne velikosti, najbolj priljubljeni pa so 120-mililitrski. Mlajši sicer vse bolj posegajo po keramičnih skodelicah, tako kot ljubitelji čaja drugod po svetu. Toda turškega vsakdana doma, v gostinskih lokalih, trgovinah ali na ulicah si ni mogoče predstavljati brez značilnih kozarčkov, napolnjenih s poživljajočim čajem. Pijejo ga brez dodatka limone ali mleka. Starejši pivci ga običajno izdatno sladkajo. Lahko tudi z več kockami sladkorja na kozarček. Med mladimi pa je vse bolj razširjena navada pitja čaja brez dodanega sladkorja. Zraven običajno postrežejo sladice, na katere med mojim obiskom ni pozabil niti Ersan.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
