Glavno mesto Singapur je obenem edino mesto državice, ki poleg glavnega otoka obsega še okoli petdeset otočkov, vsega skupaj pa meri le nekaj več kot 600 km2. Večina prebivalcev je kitajskega rodu, kakšnih petnajst odstotkov je Malajcev in okoli pet odstotkov Indijcev. Zaradi tako pisane sestave prebivalstva je v Singapurju več uradnih jezikov: mandarinska kitajščina, malajščina, tamilščina in angleščina.

Kolonialno razkošje
Državi prinaša obilo prihodkov turizem, čeprav se ne ponaša s posebnimi zanimivostmi. V prvi vrsti cveti nakupovalni turizem, saj so trgovine v Singapurju odlično založene. Iz kolonialnega obdobja se ni ohranilo prav veliko zgradb. Še najbolj me je pritegnil sloviti hotel Raffles, ki je skoraj v celoti obkrožen z nebotičniki. Poimenovan je po Thomasu Stamfordu Rafflesu, odposlancu britanske Vzhodnoindijske družbe. Po njegovi zaslugi so Britanci v 19. stoletju ustanovili pristanišče in trgovsko postojanko, ki je postala samostojna država leta 1965. Hotel je bil od nekdaj priljubljen med najpremožnejšimi in v njem je počitnice preživljal tudi Ernest Hemingway. Kljub visokim cenam si lahko košček nostalgije privošči vsak, saj je hotelski bar dostopen zunanjim obiskovalcem. Pred njim se vsak večer nabere vrsta. Vsi želijo pokusiti »Singapore sling«, pijačo iz gina, češnjevega likerja in pomarančnega soka, po kateri so gostje radi segali že v kolonialnih časih. Bolj kot koktajl sem si lokal zapomnil po arašidih. Na vsaki mizi pričaka goste velika vrečka arašidov. Večina si jih z veseljem privošči, lupine pa mečejo kar na tla, kot je bilo v navadi nekoč. Na kolonialno preteklost spominja tudi visokorasli sikhovski vratar s turbanom na glavi, ki ponosno pozdravlja obiskovalce.

Kot na drugem planetu
V mestu so zanimivi številni urejeni parki in botanični vrtovi, polni tropskih rastlin. Pred nekaj leti se jim je pridružil še futuristični park Gardens by the Bay z do petdeset metrov visokimi umetnimi drevesi, ki se ob večerih z domiselno osvetlitvijo in glasbeno spremljavo spremenijo v prvovrstno atrakcijo. Skupaj z velikanskima rastlinjakoma so vzorčni primer spoja narave in sodobne tehnologije. Pod v nebo štrlečimi krošnjami sem se počutil, kot bi se znašel na drugem planetu. Drevesa z razvejenimi krošnjami so nekakšni navpični vrtovi, ki dajejo senco, v njihovih deblih pa se skrivajo številne tehnične naprave za potrebe celotnega parka. S sončnimi celicami pridobivajo električno energijo, z zbrano deževnico zalivajo rastline, vodo pa uporabljajo tudi v hladilnih sistemih. Največji drevesi sta povezani z razglednim mostom, v enem pa je urejena restavracija.
Prijeten dan sem preživel tudi na bližnjem otočku Sentosa, na katerega se je najpreprosteje pripeljati z razgledno gondolsko žičnico. Otok se ponaša z muzeji in urejenimi tropskimi plažami. Med domačini je zelo priljubljen tudi živalski vrt, ki je eden najsodobnejših na svetu. Kjer je le mogoče, žičnate ograje nadomeščajo globoki jarki, vodni kanali in steklene ograde. Živalski vrt obišče več kot milijon obiskovalcev na leto. K temu precej prispeva kolonija orangutanov, v družbi katerih si je mogoče omisliti zajtrk ali popoldanski čaj v posebnem paviljonu. Sicer ne sedijo za mizo skupaj z gosti, temveč se posvečajo svoji hrani le kak meter stran na dvignjenem podestu.

Slovenci se dobro počutijo
V Singapurju je našlo priložnost za poklicno kariero kar nekaj Slovencev, Teja Čelhar živi tukaj že devet let. Doktorirala je na fakulteti za farmacijo v Ljubljani, zdaj pa dela kot raziskovalka na inštitutu za imunologijo v Singapurju. Tam je spoznala partnerja iz Francije, imata dve hčerki. Mlajša je stara le dobrega pol leta, toda Teja se je vrnila na delovno mesto že pred nekaj časa. Kot tujka je imela namreč le osem tednov plačanega porodniškega dopusta, zato je vzela še nekaj tednov neplačanega. Domov pride vsaj enkrat letno, a o stalni vrnitvi za zdaj ne razmišlja. »Morda, ko se upokojim,« se zasmeji zelo oddaljenim časom. »Najbolj pogrešam družino, domačo hrano, pridelke z vrta, hribe, mrzla jutra ... Pogrešam naše morje! Tu sem se kopala le enkrat!« V Singapurju ji je všeč, da je vse čisto in urejeno. Teja ima rada tropsko rastlinje, ki uspeva vsepovsod. Všeč ji je, da se v mestu stalno kaj dogaja. Vrstijo se festivali, koncerti, razstave. Dobrodošli so nizki davki in dobre možnosti za zaposlitev, vsaj na njenem področju. Med drugim je enkratno izhodišče za potovanja po Aziji. Cene vozovnic so ugodne, izbira zanimivih bližnjih destinacij pa res velika.

»V primerjavi s Singapurjem so v Sloveniji veliko boljši predvsem socialna varnost ter javno zdravstvo in šolstvo,« priznava. »Prijeten je tudi počasnejši tempo življenja, saj imaš več časa za družino. Precej manj je tekmovalnosti, ki se v Singapurju začne v zgodnjem otroštvu. Plače so sicer visoke, toda tudi stroški so bistveno višji kot v Sloveniji.«

Kaj menijo o Sloveniji?
Podobno meni domačinka Linda Pašić, poročena z jeseniškim antropologom Ahmedom: »Veliki prednosti življenja v Singapurju sta urejenost in odlično organiziran javni promet, ki ga lahko samostojno uporabljajo tudi gibalno ovirani in slepi potniki. Ženske smo enakopravne in večina je zaposlena, saj želijo prispevati k družinskemu proračunu in poskrbeti za svojo starost. Kljub zaposlitvi skrbijo za družino, k lažji odločitvi za otroke pa pripomore davčni sistem, ki materam omogoča številne davčne olajšave.«
Linda kar dobro razume slovensko, saj so nekaj let živeli na Jesenicah. Slovenščina je bila zanjo pravi kulturni šok. Toda imela je zelo dobro učiteljico Anjo, s katero sta postali prijateljici in jo je kasneje obiskala v Singapurju. Linda ima Slovenijo v lepem spominu. Navdušil jo je zdravstveni sistem, saj jim ob sinovi bolezni ni bilo treba skrbeti, ali si bodo lahko privoščili stroške zdravljenja. V Singapurju je zdravstvena oskrba odvisna od zavarovanja, ki ga plačuje posameznik.

Za Singapurce je življenje na celini nekaj posebnega, zato ji je bilo tako všeč v Sloveniji, saj so lahko z avtomobilom obiskovali sosednje države in mesta. Še posebno jo je navdušil Dunaj, tudi zaradi zgodovine, ki je nekako povezana z malajsko kulturo. V 19. stoletju so namreč priznani glasbeniki poučevali pri sultanih na Malajskem polotoku. Podobno kot Linda so bili nad Slovenijo navdušeni njeni starši in še nekateri Singapurci, ki so našo deželo spoznali prav zaradi zakoncev Pašić.