Grčija
Peloponeški polotok: Rozine in svobodni psi

3.1.2017

Če po diagonali prečkamo Peloponeški polotok, z obrazom proti jugovzhodu, bomo naleteli na bogato bero popotniških animacij. Ker je Peloponez velik, bi lahko avanturo raztegnili v zgodnjo jesen, če bi si želeli ogledati vse, a ker je danes moderno biti zmeren, predvsem pa časovno učinkovit, je treba nekje potegniti črto. Jaz sem jo od Korinta do Pylosa.


Lonely Planet, velikan med turističnimi vodniki, je polotok Peloponez razglasil za najboljšo evropsko destinacijo, ki jo velja obiskati v letu 2016. Ta pogosto po krivici spregledani celinski del bolj znanega grškega ekscesa otokov in sanjskih plaž naj bi posedoval najboljše od vsega, kar premore Grčija. Suho podnebje na zahodu, sneg, gore in plodno zemljo v sredini in skorajda tropsko, deževno in vroče podnebje na vzhodu. In res, ko cesta prečka območje Korinta, tankega traku zemlje, ki skrbi, da Peloponez ne postane otok, se iz pokrajine začno dvigati višje vzpetine, porasle z ličnimi nasadi oljk, v širokih dolinah uspevajo artičoke in jajčevci, k soncu se obračajo brezkončne linije trte. Že en sam pogled na rodovitno pokrajino obljublja počasne dolge večerje z zmedo krožnikov na mizi, kjer pogovor prekinjajo prav nič sramežljivi vzdihi zadovoljstva. 

Okusno poglavje 

Grška hrana je poglavje zase, tako okusno poglavje pravzaprav, da je zanj vredno žrtvovati marsikateri izlet. Okusne meze, legendarni tzatziki in namaz iz jajčevcev, pečena feta z začimbami, slastne solate iz domače zelenjave, polnjeni paradižniki in souvlaki na žaru (naprave za peko so odkrili že pri Mikencih, tradicija je torej dolga). Vse postreženo počasi, jed za jedjo, z osvežilnimi piši vetra za intermezzo. Vmes kozarec sladkega rdečega vina, ki je tako lahko in fino, da je namenjeno izključno ženskam. Morska hrana se meša s svežo zelenjavo, iz katere lahko le grško sonce izvabi pravi okus. Za zajtrk popečen kruh z medom, cvetnim prahom in kalamatskim olivnim oljem, za kosilo pristna feta z orehi, goji jagodami in kapljico nežnega kretskega olja. Gostitelji, pa naj bo to lastnik taverne ali prijazni znanci, točno vedo, kdaj morajo ponuditi še več, ker gost še ni docela sit, čeprav se mu počasi dozdeva, da je konec blizu. Za posladek sveže sadje ali tipično pecivo s pridihom Bližnjega vzhoda, obed je končan, k sreči je že na obzorju naslednji.


Vrednote preteklosti 

Vmes po pokrajini pa raztresene naravne znamenitosti, antične ruševine, grške taverne in seveda paleta domačinov različnih karakterjev, ki turistom sicer ne zaupajo popolnoma, a niso zato nič manj prijazni. Prav južni Peloponez slovi kot najbolj tradicionalna in politično konservativna pokrajina Grčije, celo toliko, da njegove prebivalce drugi Grki gledajo malce postrani. Seveda se ideologija na plažah in ladjicah ne izraža prav dosti, a je jasno vidna na ulicah mestec, kjer so moški moški in ženske ženske. Vsak na svoji strani v svoji tradicionalni spolni vlogi. Odmiki sicer niso kaznovani, a dvignejo marsikatero obrv in požanjejo ocenjujoč pogled. Na to se je treba hitro navaditi, oči domačinov se rade pasejo po tujih prišlekih. 


Prijaznost na vsakem koraku 

Prvi prebivalci polotoka so njegove koristi odkrili že 100.000 let pr. n. št., vrhunec pa je območje doživelo v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št., ko so pokrajini kraljevali Mikenci. Zgodovinska mešanica različnih ljudstev, ki so na otoku živela ali skušala zavladati nad prejšnjimi prebivalci, je še danes očitna v raznovrstnosti mestec in lokalnih posebnosti. Razmeroma nove ceste, zgrajene za potrebe olimpijskih iger 2004, premik sem in tja še olajšajo, cestnina je ugodna, promet tudi. Če ste ljubitelj avtobusov ali se z njimi prevažate po sili razmer, je Grčija odlična država za trening potovanja brez stresa, saj je povezav več kot dovolj vse dni na teden. Ustrežljivi prodajalci vozovnic in vozniki vam bodo iz zmede grško zvenečih krajev izbrali pravega, vas ob prihodu pravega avtobusa pozorno dregnili pod rebra in usmerili na cilj, kateri koli že. Idealna izbira za popotnike, ki se torej ne ukvarjajo preveč radi z načrtovanjem poti, a želijo vseeno priti na cilj. 

Varčna sreča 

V Korintiji prebiva črna korintska rozina, pomemben izvozni artikel, ki ga pridelujejo že od 14. stoletja. Nič čudnega, da celotni Peloponez slovi kot dežela vina, tako Korintija kot njena deželna soseda, vinska pokrajina Nemea. Antični Homer je celotni polotok poimenoval kar Ampeloessa, kar v dobesednem prevodu pomeni »polna vina«. Črne in bele grozdne jagode se ob človeški pomoči spreminjajo v opojne pijače, rdeča vina v Nemei, bela v pogorjih Mantanie, desertna bela in slavni mavrodaphne, rdeči desertni zaklad, v regiji Patras. Morda je Nikos Kazantzakis, pisec znamenite knjige Grk Zorba, ravno na Peloponezu zapisal: »Znova sem občutil, kako preprosta in varčna je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, skromen žar in zvok morja. Nič drugega.« Citat dobro razumejo prebivalci Aten, ki imajo v Korintu in okolici pogosto počitniške domove, kamor se umaknejo v toplejših mesecih in koncih tedna. Turistov je malo, zaposleni so s kraji, ki jih videvajo na razglednicah. Mestece Korint resnici na ljubo ni prav šarmanten kraj, rešujejo ga bližnje razvaline antičnega Korinta in znameniti prekop, za katerega je zaslužen slavni piroman, rimski cesar Nero. Pogled na kanal, razvaline in kozarec vina, nato je čas za pobeg v osrčje polotoka, gorati svet Arkadije. 


Harmonija podeželja 

Že pogled skozi okno avtobusa razkrije raznovrstnejšo pokrajino, modro morje se umakne valovitemu hribovju, ki ni več poraslo z redkim goščavjem, temveč s plodnim rastjem. V višjih pogorjih Mainalo in južnejšem Parnonasu so celo smučišča, a če po njih vprašate Grke, se zanje kaj malo zmenijo. Kdo razmišlja o snegu, če je vendar obdan z morjem? Idilična pokrajina je v času renesančne umetnosti postala sinonim za nedotaknjen podeželski paradiž, kanček katerega ji je uspelo ohraniti do danes. Mestece Megalopoli, včasih prestolnica antične Arkadije in tisti kraj, ki je urbanističnemu izrazoslovju za verigo večjih mest posodil ime, zaspano tiči ugnezden med okoliške griče. Še en kraj, kjer turistov ni, hotele napolnjujejo delavci, zaposleni v bližnjih tovarnah in kamnolomih marmorja. Antični teater, največji v času svojega delovanja, leži za gradbeno ogrado, obnavljajo ga že zadnjih dvajset let, a se na zunaj prav nič ne pozna. Denar, namenjen obnovi, je izpuhtel neznano kam. 

Povezani, a nesrečni 

Dnevi v mestecu tečejo počasi, po ulicah tekajo psi, ki jim je namenjen ta privilegij, da živijo v kraju, kjer povodcev in verig zanje ne poznajo. Podobno kot majhni otroci se družijo na tem ali onem dvorišču in se zvečer utrujeni vrnejo na domača ležišča. Osrednji trg v mestu zaživi zvečer, ko sonce omaga in ga napolnijo pisani prebivalci mesta. Bežeči otroci na kolesih, zaskrbljene matere med klepetom, skupine mladih s telefoni in grške staroste s pogledi, ki izkazujejo vrsto let, preživelih ob opazovanju mimobežnega sveta. Vsi skupaj, na enem javnem prostoru, oživljajo idejo o skupnosti, ki je še ni razbila naglica ali sebičnost. A mladi potarnajo, da se v mestu nič ne dogaja. Podobno kot njihovi slovenski vrstniki mnogi še v zgodnjih tridesetih prebivajo s starši, opravljajo storitvene dejavnosti v mestecu in sanjajo o času, ko bo bližnja prestolnica Atene znova kraj, kjer bo mogoče dobiti delo in spodobno preživeti. Dnevi pa bežijo, moje tedensko bivanje v stoletni vili mine prehitro. Fotografije na stenah razkrivajo grško preteklost, kjer so osrednja vrednota družina in srečanja ob verskih praznikih. Izvem, da se Grki težko ločijo od predmetov in spominov, raje jih kopičijo v kleteh in na podstrešjih. Na postajo me pospremijo psi, ti preverijo, ali sem na avtobusu varno poiskala svoj sedež. 


Morska sreča 

Usmeritev proti jugu odpelje v deželo Mesinijo, okrožje, kjer leži poznana Kalamata oziroma kalamatske olive. Obisk mesta pustim za drugič, namesto vrveža raje obiščemo sotesko Polylimnio in njene slapove. Trije kilometri poti povezujejo slapovi 15 jezerc, ki so odlična alternativa za dni, ko je koža preveč opečena, da bi lahko preživela celodnevni obisk plaže. Največje je jezero Kadoula, beseda označuje majhno srce. In res, jezero ima obliko srca, skalne pečine okoli največjega slapa pa človeku omogočajo, da mu srce za trenutek zastane, tisti pogumni se odločijo za skok. Hlad gozdne soteske še isti dan zamenjamo za klasično grško izkušnjo ležanja na rajski plaži, za igranje kiča izberemo plažo Voidokilia, turkizna gospodična se uvršča med pet najlepših plaž Jonskega morja. Peščeni polmesec (grška beseda označuje veliko manj slikovit pojem za kravji trebuh) objema kristalno čisto vodo, čeprav je plaža polna obiskovalcev, je za vsakega prostora dovolj. Grajske razvaline visoko nad zalivom romantično čakajo bližajoč se sončni zahod, na obzorju je nekaj jadrnic, mivka je zlezla v kopalke, morska izkušnja je popolna. Večerni obisk slikovitih mestec Pylos in Gialova razkrije tisti znani občutek, ko utrujenost poda roko izvirni ležernosti in se človek vpraša, zakaj se ljudje ves čas pritožujemo. Življenje je vendar lepo, vsaj v trenutkih, ko zraven diha veliko modro morje. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE