Prišla sem zaradi Fride Kahlo, odšla pa z zgodbo o povsem drugačni Mehiki
V iskanju avtentičnih izkušenj se na svojih potovanjih običajno izogibam velikih mest. A tokrat sem šla po drugačno izkušnjo: Ciudad de Mexico, Isla Mujeres, Mérida, Holbox, Izamal, Tulum in Cancún. Na pot sem se podala konec decembra, v sušni dobi, ko se temperature gibajo med prijetnimi 25 in 30 stopinjami.
Država, ki ji prvič v 200-letni zgodovini presenetljivo predseduje ženska nemških korenin, Claudia Sheinbaum, je bila na moji listi želja že dolgo. Razlogov za to je veliko: od izjemne umetnice Fride Kahlo, bogate majevske zgodovine in kulinarike s chile en nogada, tequilo ter cevichejem, pa vse do mariačijev in cenot, ki spominjajo na podobe iz Jurskega parka.
Prvi vtis
Nočni prihod v Ciudad de Mexico na 2200 metrih nadmorske višine sta pospremila rahla vrtoglavica in prižgane luči policijskih patrulj na vsakih nekaj sto metrov. »To je zgolj za občutek varnosti,« sarkastično pripomni šofer Javier in izkoristi trenutek za uvod o prepletenosti kartelov ter lokalnih oblasti.
V nadaljevanju tovrstni prizori postanejo obstranska zadeva. Kmalu postane jasno, po katerih ulicah lahko turist hodi in kje raje ne, ter da sta pogosto samo cesta in zid tista, ki ločujeta z mitraljezi varovano prestižno naselje od predela, kjer vlada popolna revščina.
Razredne razlike, ki te premaknejo
Živahni ritmi in barve narekujejo utrip vsakdana, a podoba resničnosti je lahko precej klavrna. V prenaseljeni prestolnici Ciudad de Mexico živi med 21 in 28 milijoni prebivalcev – »¡Nadie sabe realmente la cifra exacta!« (Nihče zares ne pozna točne številke), mi skrivnostno pove mehiška znanka.
In prav tu, morda bolj kot kjerkoli drugje, so očitne izjemno globoke razredne in socio-ekonomske razlike. Predstavniki najvišjega sloja, kamor sodijo tudi igralci mehiških telenovel in poslovna elita, se gibljejo le znotraj ozkih, močno varovanih območij. »Srednji razred živi dostojno življenje,« pripoveduje lokalka in na moje vprašanje, kako definira »dostojno«, preprosto odgovori: »To, da imajo do svojih domov speljano tekočo vodo in elektriko.« Življenju ljudi na obrobju pa le stežka rečemo dostojno; družbena mobilnost je nizka in krog revščine pogosto vkleni generacije že ob rojstvu.
Smrt kot nov začetek
A splošno vzdušje je tu, ne glede na družbeni položaj, presenetljivo živahno in optimistično. Zdi se, da je življenje res eno samo, kot v svoji uspešnici prepeva Marc Anthony: »Que la vida es una sola.«
Vendar pa je ravno nasprotno v mehiški kulturi vseprisotna vera v prehod in nematerialni svet. Za Mehičane smrt ni dokončen konec, temveč svetel prehod v drug svet, zato svoj znameniti Dan mrtvih (Día de Muertos) razpotegnejo v celotedensko živahno praznovanje, polno barv, prostih dni in radostnega druženja.
V središču tega praznika stoji La Catrina – elegantno oblečena okostnjakinja s klobukom, ki z vseh vogalov opominja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Namesto žalovanja celotna dežela z družinskimi oltarji, cvetjem in glasbo proslavlja spomin na tiste, ki jih imajo radi, ter dokazuje, da ljubezen živi dlje od življenja. Morda so najbolj slikovit odraz te kulture prav pokopališča z malimi hišicami, kamor živi svojim prednikom nosijo vse tisto, kar so imeli za časa življenja radi – pa naj bo to Coca-Cola, svež mango ali cigarete. Domačini z nasmehom pripovedujejo, da duhovi umrlih čez noč pridejo in si z veseljem postrežejo ...
Od kobilic do margarite
Fižol, jajca, koruza, piščanec, tortilje in avokado ostajajo glavne sestavine mehiške kuhinje, a jedi, ki sem jih po načinu skupinskega deljenja obrokov (family-style dining) okušala v tradicionalnih restavracijah in pri domačinih, niti malo ne spominjajo na ponudbo v naših »mehiških restavracijah«. Tradicionalne tortilje, ki jim v naši različici priprave pogosto dodajamo sol ali oljčno olje, so po izvirnem receptu narejene zgolj iz (modre) koruze in vode ter spremljajo malodane vsak obrok.
Dan se tu pogosto začne s chilaquiles – toplo in nasitno jedjo iz hrustljavega tortiljinega čipsa, ki ga prelijejo z vročo zeleno ali rdečo salso, naribanim sirom in gosto smetano. Domačini ga uporabljajo tudi za zdravljenje »mačka«. Za osvežilni prigrizek ali namesto solate prileže mehiški ceviche, jed iz surove bele ribe, ki se čez noč "skuha" v kislini svežega limetinega soka, zmešane s sesekljanim paradižnikom, čebulo, koruzo, papriko, pekočim čilijem in svežim koriandrom.
Prava kraljica tradicionalne mehiške večerje pa je Chile en nogada. Gre za veliko zeleno papriko poblano, polnjeno z mletim mesom, rozinami, mandlji ter koščki breskve in hruške, prelito s kremno omako iz mletih orehov ter posuto z živordečimi zrni granatnega jabolka. Jed ni le izjemna po okusu, temveč je tudi prava paša za oči, saj njene sestavine ponosno ponazarjajo tri barve mehiške zastave – zeleno, belo in rdečo.
Za popoldanski prigrizek ali piko na i ob slastnih churrosih, ki jih lahko kupite kar sredi ulice, priporočam še chapulines – hrustljave, dobro sušene in začinjene kobilice, ki jih lahko grizljate popolnoma brez slabe vesti! Poleg raznih pekočih omak nujno poskusite še sladek mango in osvežilno kokosovo mleko.
Prav v Mehiki pa imate tudi najboljši izgovor, da poskusite originalno tequilo, ki jo že več kot 200 let pridobivajo iz modre agave. Obstajajo boljše in cenejše različice. Domačini, ki hudomušno zagotavljajo, da je tequila »dobra za vsako slabo stvar, za dobro pa prav tako«, ob nazdravljanju ne pozabijo vzklikniti: »¡Arriba, abajo, al centro, y para adentro!« (Gor, dol, na sredino in – v želodec!). To je ritual, ki mnoge vrne v študentske čase, hkrati pa enako dobro deluje tudi ob pitju tequiline najbolj znane izpeljanke, t. i. »sonca v kozarcu z robom iz soli« – margarite!
Mexico bonito
Razlogov za obisk Mehike je ogromno, arheološko najdišče Chichén Itzá, ki je uvrščeno med sedem novih čudes sveta, pa je nedvomno eden od njih. Več kot 1500 let stara majevska stavbna dediščina fascinira predvsem z osrednjo piramido El Castillo ter gradnjo, ki je temeljila na neverjetnem poznavanju astronomije in matematike. Priporočam ogled z lokalnim vodnikom izven viška sezone.
Maji so na polotoku Jukatan s pridom izkoriščali kraške jame, imenovane cenote, s sladko in v njihovem času še pitno vodo. Po grobi oceni se na območju Mehike nahaja med 6.000 in 10.000 cenot, tiste bolj dostopne pa so danes priljubljene točke za plavanje. Le nekaj kilometrov stran od Chichén Itze sem se v cenoti Ik Kil vrnila neposredno v scenografijo Jurskega parka – 50 metrov globok kraški vdor ima premer 60 metrov in čudovito sinje modro-zeleno vodo. Obisk cenot je plačljiv, pogosto časovno omejen, za plavanje pa je obvezna uporaba rešilnih jopičev, ki jih prejmete pred vstopom. Če želite zaplavati med malimi želvami, priporočam manjšo cenoto v bližini Tuluma - Gran Cenote.
Če je Tulum v zadnjih letih izgubil del šarma zaradi precej navitih cen, pa velja otok Isla Mujeres (Otok žensk) za zmernejšo in bolj dostopno turistično destinacijo. Otok, po katerem se večinoma vozi z vozički za golf, ponuja čudovite plaže in prijetno mestece. Ime izvira iz predkolumbijskih časov, ko je bil otok majevsko svetišče boginje Ixchel – boginje lune, plodnosti in medicine. Domačini pa ob tem radi šušljajo še o gusarski legendi, da naj bi pirati na otoku skrivali svoje ugrabljene ženske in ljubice, medtem ko so pluli po Karibih.
In ker mehiško, sicer mačistično kulturo, vendarle močno zaznamuje kult matere in močnih ženskih figur, naj bo tako tudi pri zaključku. Ena glavnih želja mojega potovanja je bila obiskati dom feministke in vsestranske umetnice Fride Kahlo. Voden ogled njene hiše Casa Azul v mestnem predelu Coyoacán, kjer se je odvijala burna življenjska zgodba Diega Rivere in Fride Kahlo, je običajno razprodan mesece vnaprej. Vstopnico sem pravočasno kupila prek sicer zanesljivega posrednika GetYourGuide, a sem dan pred obiskom prejela sporočilo: »Zaradi nepredvidenih razlogov vas obveščamo, da je bila vaša vstopnica preklicana. Znesek vam bomo v celoti vrnili.«
Kljub temu sem naslednji dan odšla pred Modro hišo. Političnih nemirov ali protestov ni bilo nikjer, izgubljene priložnosti pa ne povrne niti večkratno povračilo denarja.
Morda pa je prav to razlog za ponoven obisk Mehike?
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
