Polotok Mani: Neukročena podoba juga grškega Peloponeza
Ko cesta začne vijugati proti skrajnemu jugu za dobro Slovenijo velikega grškega polotoka Peloponez, počasi dobivam občutek, da sem prispel na najbolj oddaljen in še vedno nekako divji konec Evrope. Poln nasprotij je: težko dostopen, a topel, lep in krut. Očara me razgibana kamnita pokrajina polotoka Mani z globokimi dolinami in morskimi zalivi, nad katerimi se v strmih bregovih stiskajo kamnite cerkvice, kakšen obljuden samostan in gruče hiš. Sem prihajajo tisti, ki iščejo mir, avtentičnost, stik z neokrnjeno naravo in kraje brez velikih hotelov ter hrupnih zabav.
Marsikatero vas zaznamujejo kamniti stolpi iz davno minulih časov, ko so predstavljali simbol moči in neodvisnosti. Nekateri so v ruševinah, mnogi pa segajo višje kot najrazkošnejše hiše premožnih lastnikov, ki želijo ubežati turistični gneči. Kamniti stolpi, imenovani pirgi, so videti kot stražarji iz preteklosti. Nekdaj so celo imeli takšno vlogo, saj so kot utrjena bivališča dajali varno zavetje in od daleč odvračali morebitne napadalce. Naj so bili to Turki, gusarji ali pa sovražne okoliške družine. Mnoge so bile v sporih zaradi različnih razlogov in še pred nekaj desetletji je tod tlelo krvno maščevanje.
Dobrodošli v deželi bojevnikov
To je domovina Maniotov, ki naj bi bili neposredni potomci bojevitih Špartancev. A nevarnosti, da bi si radoveden popotnik nakopal težave z domačini, danes skoraj ni več. Turizem si že dolgo, k sreči pa še vedno počasi utira pot v najbolj odročne kraje. Ti večinoma ohranjajo tradicionalno podobo s trgom, na katerem se še danes zgodi vse, kar je tu pomembnega. Domačini in vedno pogostejši tujci posedajo v senci dreves ali v bližnjih gostiščih. V enem od slednjih mojo pozornost pritegnejo stene, polne črno-belih fotografij brkatih mož s prastarimi puškami v rokah in sabljami za pasom. »Naši predniki so bili zelo bojeviti,« se nasmehne lastnik vabljivega lokala. »Na polotoku se je v začetku 19. stoletja začela vstaja proti turškim okupatorjem, ki je zanetila vojno za grško neodvisnost. Še danes je to Grčija za tiste, ki razumejo in cenijo njeno preprosto bistvo ter znajo uživati v miru,« pripomni in mi postreže kozji sir, oljke in sveže pečen domač kruh.
Popoln odklop za ljubitelje narave
»Pomlad sva preživela v mirnih peščenih zalivih, ki zunaj glavne turistične sezone bolj ali manj samevajo,« povesta švedska popotnika Alva in Nik. Z avtodomom sta prekrižarila celoten Peloponez. Za to sta si vzela kar pol leta časa, vse od novoletnih praznikov do začetka poletja. »Zima zna pokazati zobe v hribih, kjer občasno deluje celo manjše smučišče. Toda najhladnejše mesece sva prebila ob obali, kjer se temperature redko spustijo pod deset stopinj Celzija. V tem času so zaprti tudi redki avtokampi, vendar naju to ni motilo. V avtodomu imava vedno obilne zaloge vode in hrane, tako da je dovolj, če naletiva na odprto trgovino nekajkrat na mesec. Na samotnih poteh sva se spet naučila uživati v tišini, miru in slikovitih razgledih ter čutiti divjost narave.«
Hvaležen sem jima bil za nasvet, naj se zapeljem po ozki ovinkasti cesti, ki se vije nad strmo obalo na vzhodni strani polotoka Mani.
Mitološki vhod v Had
Ob njej sem odkrival vasi, v katerih še stojijo kamniti stolpi. Med zaselki so se ponujali slikoviti zalivi in plaže, na katerih pa zaradi težje dostopnosti tudi v poletnih mesecih menda ni gneče. Po dobri uri vožnje me je prevzel skrajni konec polotoka, Tainaro. Tu se razgali v najbolj neukročeni podobi, polni kontrastov, in preplavil me je občutek, da sem prispel na konec sveta. To je najjužnejša točka Grčije, kjer se celina konča z vetrom, soncem in slanim objemom morja pod strmimi hribi, s katerih se v velikih okljukih spušča cesta. Pravi izziv za največje avtodome. Vodi do zaselka Kokkinogia, od tam pa je mogoče po pešpoti v dobre pol ure uzreti svetilnik, ki označuje skrajni konec polotoka Mani. Dolg je dobrih petdeset kilometrov in predstavlja srednjega od treh vzporednih polotokov, ki so iz zraka videti kot velikanski prsti. Tu naj bi bil po legendi eden od vhodov v podzemlje Had, skozi katerega je vstopil Heraklej, ko je šel iskat troglavega psa čuvaja Kerberja.
Neme priče divjih časov
Nekatere zaselke na polotoku povezujejo tako ozke in ovinkaste ceste, da ne veš, ali bi sploh še vozil naprej. K sreči so do najbolj slikovitih krajev speljane spodobne povezave. Tako se do enega najbolj privlačnih kamnitih mest Vathia prebijejo tudi turistični avtobusi. Kraj na strmem pobočju je najbolj slikovit od daleč, ko se na obzorju zarišejo obrisi starodavnih stolpov. Najstarejši del je videti kot muzej na prostem. Žal je le delno obnovljen. Nekatere kamnite zgradbe so podjetni lastniki spremenili v nevsakdanje počitniške hiše, gostinske lokale ali trgovine. Nekateri stolpi in hiše pa so brez streh in z luknjami v zidovih, kjer so bila nekoč okna, in nemo pričajo o nekdanjih divjih časih. Ozke kamnite poti so polne presenečenj: občudujem stare kamnoseške detajle, pokukam skozi zastrte zavese, poklepetam s prodajalko spominkov. Jutro mi polepšajo trdoživi grmi kaper, ki poganjajo iz skalne ograde. Le kdo bi vedel, koliko časa že razveseljujejo radovedne obiskovalce s čudovitimi dehtečimi cvetovi? Tudi v okolici vasi prevladuje kamen, med katerim vztrajajo le stare oljke, fige in grmičevje.
Novo življenje obrambnih stolpov
Nekaj kilometrov nižje me k postanku zvabi najlepše ohranjeno mesto z obrambnimi stolpi, Areopoli – Aresovo mesto. S svojo vabljivo podobo je bolj pisano na kožo običajnim turistom, ki iščejo predvsem dobro hrano in pijačo. Ob ozkih ulicah in majhnih trgih se vrstijo številne restavracije, ki so ob koncih tedna nabito polne. V nekaterih od obnovljenih obrambnih stolpov lahko tudi prespite, saj so v njih počitniški apartmaji. V bližnjem pristanišču Limeni pa lahko bivate v butičnem hotelu Limeni Village, zasnovanem kot manjša vas, ki jo tvorijo kamniti stolpi.
Postavljeni so na strma pobočja visoko nad morjem, od koder se odpirajo najlepši razgledi na pristanišče in zaliv spodaj. Hotel se ponaša z vrhunsko postrežbo in estetsko dovršenimi sobami ter notranjo opremo. Oblikovalci in arhitekti so znali obuditi tradicionalno gradnjo z uporabo naravnih materialov in hkrati ponuditi vse udobje, ki ga pričakujejo sodobni gostje. Vključno z bazenom na razglednem mestu in vrhunsko kulinariko. Limeni je z obnovljenimi kamnitimi hišami ena najbolj privlačnih vasi ob morju. Ponaša se tudi z lahko dostopno plažo.
Eno izmed mnogih, ki se nizajo vzdolž strme obale polotoka. Posebno presenečenje me je čakalo na plaži Valtaki, pri še enem privlačnem mestu Gytheio, ki spominja na kakšen barvit italijanski kraj. Leta 1981 je na peščeni obali nasedla tovorna ladja Dimitris. Razbitina še danes kljubuje morju, čeprav skoznjo prodirajo valovi. Ladja je bila zgrajena leta 1950, uporabljali pa so jo menda tudi za tihotapljenje cigaret iz Turčije v Italijo.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
