Perpignan me je takoj prevzel s prijetno zeleno podobo in sproščenim vzdušjem, h kateremu gotovo pripomoreta bližina Sredozemskega morja ter mešanica vplivov francosko in katalonsko govorečega prebivalstva. Univerzitetnemu mestu dajejo pečat tudi študenti in številne prireditve, med katerimi je zadnja desetletja najbolj znan festival novinarske fotografije Visa pour l'image. Na njem sodelujejo najboljši fotografi z vseh koncev sveta.

»Poleg fotografskega festivala največ obiskovalcev pritegne velikonočna procesija,« pravi Bernard, profesor na mestni fakulteti za turizem. V Perpignan se je preselil zaradi milega sredozemskega podnebja in razmeroma nizkih stroškov življenja. Kmalu sta ga očarala tudi prijetno vzdušje in udobno življenje. Le nekaj kilometrov iz mestnega središča je pred leti poceni kupil starejšo hišo in jo bolj ali manj obnovil kar sam.

Cene nepremičnin v mestu in okolici so še danes razmeroma ugodne, saj je mogoče enosobno stanovanje kupiti za pri­bližno sto tisoč evrov. Bernard že dobro desetletje poskuša živeti čim bolj trajnostno. Tako se v službo vozi s kolesom, včasih pa tudi na obisk k več deset kilometrov oddaljenim prijateljem.

Vsaj enkrat na leto se odpravi celo na večtedensko potovanje k najmlajši hčerki, ki živi v Nemčiji. Tudi ogrevanju hiše se je odpovedal. »Tukaj nikoli ni snega, vendar se temperature pozimi lahko spustijo pod deset stopinj Celzija. In takrat v hiši ni dosti topleje kot zunaj. Vendar sem se navadil, in kadar je res mrzlo, zakurim v manjšem kaminu.«

Veliko mostov je namen­jenih samo pešcem in povezujejo najbolj priljubljene predele mesta s številnimi gostinskimi lokali. Foto: Igor Fabjan

Nekdaj so spremljali na smrt obsojene

Petkova velikonočna procesija (imenovana Sanch) v Perpignanu je ena največjih v tem delu Evrope in pritegne tako domačine kot turiste, slednje predvsem iz bližnje Španije. Slikovit verski sprevod se začne in konča pred veliko cerkvijo sv. Jakoba. Na krožni poti se vije skozi stari del mesta, tudi mimo največjih znamenitosti. Večina udeležencev je oblečenih v dolge plašče črne ali rdeče barve, njihove obraze zakrivajo značilne koničaste kapuce. Nenavadno je, da imajo obraz odkrit le ženske.

Na nekdanje mestno obzidje spominja rdeči stolp Castillet. Foto: Igor Fabjan

Udeleženci nosijo težke kipe in križe, nekateri kar bosi, čeprav sredi pomladi tudi daleč na jugu Francije dnevi niso vedno topli. Presenetita umirjenost in tišina, ki več ur prevevata ulice v starem mestnem središču. V procesiji sodeluje več kot petsto ljudi, dogajanje pa spremlja še nekajkrat toliko radoved­nežev.

Ulice so zaščitene z barikadami, da bi preprečili morebitno ponovitev terorističnih napadov z različnimi vozili, kakršni so se zvrstili v nekaterih evropskih mestih v preteklosti. Tradicija prirejanja procesije izvira iz sred­njeveških časov, ko so dominikanski menihi z zakritimi obrazi spremljali obsojence na njihovi zadnji poti do morišča. Njihova vloga je bila, da so razburjenim množicam preprečili linčanje, bili obsojencem v duhovno oporo in jim zagotovili spodoben pogreb po verskih običajih.

Tudi majhne trge krasijo spomeniki. Foto: Igor Fabjan

Glasbeni festival ob poletnem solsticiju

Eden odmevnejših dogodkov je tudi glasbeni festival Fête de la musique, ki ga po vsej Franciji prirejajo ob poletnem solsticiju. V Perpignanu se mestne ulice in vrtovi gostinskih lokalov za eno noč spremenijo v oder, na katerem se predstavijo različni glasbeniki, tako poklicni kot ljubiteljski. Uživati je mogoče v raznolikih ritmih, od latinskoameriških do katalonskih in francoskih.

PREBERITE ŠE -> Mont Saint-Michel: Kako eno največjih čudes sveta doživeti brez gneče (nasveti iz prve roke)

Kaj imajo skupnega Salvador Dalí in francoske gospe?

Perpignan je bil že od nekdaj tudi pomembno kulturno središče. Katalonski umetnik Salvador Dalí je menda ob nekem obisku na tukajšnji železniški postaji doživel razsvetljenje: mesto ga je tako prevzelo, da ga je razglasil za središče sveta in mistično točko vesolja, na kar danes spominja umet­niška instalacija. Dogodek je vplival tudi na njegova poz­nejša dela. Na ekscentričnega umetnika zdaj spominjajo občasni kulturni dogodki. Med kulturnimi ustanovami največ pozornosti pritegne umetnostni muzej Hyacinthe Rigaud, v katerem lahko občudujemo tudi dela Pabla Picassa.

Velikonočna procesija v Perpignanu je ena največjih v tem delu Evrope in obiskovalce popelje v srednjeveške čase. Foto: Igor Fabjan

Privlačni pa so tudi arhitekturni, zgodovinski in numizmatični muzej. Zgodovinsko vrednost ima zanimiva vele­blagovnica Aux Dames de France (Za francoske gospe) z začetka preteklega stoletja. Pred leti ji je grozilo zaprtje, vendar so k sreči našli nove lastnike in jo zgledno obnovili ter ji namenili nove vsebine. V preteklosti je imela trgovska veriga s tem imenom prestiž­ne trgovine v mnogih velikih francoskih mestih, a so se do danes v prvotni obliki ohranile le redke.

PREBERITE ŠE -> Strašljivi kraji Španije, kjer naj bi še vedno odmevali kriki vojakov in zvonovi praznih cerkva

Labirint ozkih ulic za rdečim stolpom

Simbol mesta je Castillet, rdeče obarvan stolp, ki je nekoč varoval ena od mestnih vrat. Perpignan je namreč v celoti obdajalo obzidje. Za stolpom obiskovalce pričaka labirint ozkih ulic z majhnimi trgi, nad katerimi se dvigujejo bolj ali manj obnovljene stare mestne hiše in palače. Toda bolj ko se oddaljujemo od stolpa, manj je privlačnih lokalov in kar naenkrat jih zamenja neurejena četrt s propadajočimi pročelji, nasmetenimi ulicami in majhnimi trgovinami, v katerih prevladujejo arabski izdelki. »Del starega mesta je v slabem stanju in tam je mogoče najeti najcenejša stanovanja,« pojasni Bernard. »Zato tam živi veliko priseljencev, pa tudi manjša romska skupnost. Podnevi ne boš imel težav, ponoči pa se je ozkim temnim ulicam bolje izogniti!« Najrevnejši predel mesta kljub temu premore svoje čare: predvsem eksotično ponudbo trgovin in restavracij, ki se ne razlikujejo dosti od tistih v severnoafriških deželah. In tudi cene so opazno nižje kot v drugih delih mesta.

Zanimiva veleblagovnica Aux Dames de France (Za francoske gospe) je z začetka preteklega stoletja. Foto: Igor Fabjan

Privlačni rečni bregovi

Nad mestnim središčem se dviguje velikanska palača majorških kraljev, ki spominja na nekdanjo kraljevino. Ta je pred dobrim tisočletjem poleg Balearskih otokov obsegala tudi pokrajino Roussillion s prestolnico Perpignan, na strateško pomembnem ozemlju med Francijo in Iberskim polotokom. Z obzidja palače se odpirajo najlepši razgledi na mesto. Med drugim na privlačne zelene predele, ki s sprehajalnimi potmi vabijo na obrežje reke Tet in njenega pritoka Basse.

Z dolžino nekaj več kot sto kilometrov je reka Tet največja v regiji in povezuje pirenejsko pogorje s Sredozemljem. V Perpignanu sta njena zelena bregova zasajena s sredozemskim rastlin­jem, tudi palmami. Prečkajo jo številni mostovi, mnogi namenjeni samo pešcem. Ti med seboj povezujejo najbolj priljubljene predele z gostinskimi lokali.

Ena najbolj priljubljenih jedi, ki jih tu tradicio­nalno pripravljajo, je boles de picolat, ki jo sestavljajo mesne kroglice s fižolovo omako. Pokusiti velja tudi ribjo enolončnico (bullinada), pravi kulinarični izziv pa so s česnom začinjeni polži, pečeni na žaru. Med sladicami izstopajo rousquilles, piškoti v obliki obroča, premazani z limonovo glazuro. Širša okolica mesta je znana tudi po močnih rdečih vinih.