Obiskala sem Cotswolds in končno razumem, zakaj ga Angleži tako obožujejo

Kdor še ni bil v angleški pokrajini Cotswolds, ki slovi kot ena najlepših v Veliki Britaniji, se verjetno sprašuje, kaj neki je tako posebnega na njej. Za pokušino je dovolj že, da si ogledate katerega od zgodovinskih filmov ali serij, tod so namreč snemali Prevzetnost in pristranost, Emmo, Downton Abbey, Bridgerton, pa tudi filme o Harryju Potterju in še številne druge. A čeprav je osupljivost teh krajev na gibljivih slikah impresivna, se nič ne kosa z izkustvom v živo. 

Pejsaži narave in ljubkih vasic so praktično neokrnjeni. Nikjer ni sterilnih novogradenj, fluroscentnih fasad, kričečih jumbo plakatov ali drugih grotesk, ki jim Angleži vljudno rečejo »eyesores« (nekaj, kar zapeče oči, op. p.). Nasprotno, zaselki delujejo, kot da si stopil nazaj v čas pred več stoletji, ponekod celo do srednjega veka. Iz kamnitih zidov, okenskih polic, vrtov in živih mej pa poganja raznoliko cvetje, tako da imaš občutek, kot bi se znašel na straneh luksuzne vrtne revije. Vse opisano ni naključje, temveč posledica strogih pravil varovanja kulturne krajine, zaradi katerih se Cotswolds še danes zdi skoraj nespremenjen. 

Prav vrtovi so bili glavni razlog mojega obiska. V Cotswolds sem pripotovala s skupino vrtoljubcev iz Slovenije, z zakoncema Karmen in Gregorjem Zupan na čelu, ki vodita odprave na zanimive vrtne destinacije po svetu. Bilo je konec maja, v času, ko se angleška podeželska pokrajina odene v najlepše barve, saj tedaj hkrati cvetijo potonike, vrtnice, sroboti, glicinije, ostrožniki, volčji bobi, španski in navadni bezgi ter še številne druge dišeče rastline, ki s svojimi opojnimi aromami ustvarijo tako idilično ozračje, kot da si se znašel sredi romantičnega scenarija. Letos nam je bilo vreme še posebej naklonjeno. Sonce je vztrajalo iz dneva v dan, temperature pa so se povzpele precej višje, kot bi jih v tem delu Anglije pričakovali, zato so vrtovi sijali v vsem svojem razkošju. 

Posestvo Bourton House Garden in »Cotswoldske Benetke«

Prvi postanek na našem vrtoljubnem romanju je bilo posestvo Bourton House Garden, eden manj znanih vrtov, ki jih mnogi obiskovalci Cotswoldsa po krivici spregledajo, čeprav se lahko brez težav kosa z veliko bolj slavnimi imeni. Obkroža elegantno georgijansko hišo iz 18. stoletja in je razdeljen na vrsto »vrtnih sob«, ki obiskovalca vodijo iz enega razpoloženja v drugo. Nekje prevladujejo skrbno oblikovani topiariji, drugje se med potkami razlivajo cvetoče trajnice, spet tretje kotičke poživljajo vodni elementi. Angleži vrtov namreč ne ustvarjajo zgolj kot zbirke lepih rastlin, temveč kot skrbno premišljene prostore. 

Po vrtu smo se odpravili še v bližnji Bourton-on-the-Water, eno najbolj obiskanih vasic v Cotswoldsu, ki ji zaradi reke Windrush, ki teče skozi njeno središče, in nizkih kamnitih mostičkov pravijo kar »cotswoldske Benetke«. Na tako sončen dan je bila precej oblegana in živahna, v reki se je trlo otrok in psov, a kdo bi jim zameril, ko so pa temperature presegale za Angleže rekordne meje okoli 30 stopinj Celzija. 

Grad Sudeley, kjer se je pisala angleška zgodovina

Naslednji dan smo se vročini umaknili v hlad enega zgodovinsko najpomembnejših gradov v Cotswoldsu Sudeley Castle, kjer so se skozi stoletja prepletale usode angleških kraljev, kraljic, vojn, zarot in tragedij. Grad Sudeley se poleg impresivnih obzidij in muzejskih zbirk ponaša tudi s čudovitimi vrtovi in cerkvijo sv. Marije, v kateri je pokopana angleška kraljica Katherine Parr, šesta in zadnja žena kralja Henrika VIII, ki je slavnega morilskega soproga tudi edina preživela. Po njegovi smrti se je poročila s spletkarskim Thomasom Seymourjem (ki se je v iskanju politične moči večkrat poskušal poročiti celo z mlado, sicer še ne kraljico, Elizabeto I.) in nekaj časa živela prav v Sudeleyju. Tukaj je leta 1548 umrla po rojstvu hčerke Mary Seymour in še danes ostaja edina angleška kraljica, katere grob se nahaja na zasebnem posestvu. 

S Katherine Parr je na gradu Sudeley nekaj časa živela še ena bodoča angleška kraljica Lady Jane Grey. Kot mlada plemkinja je s Katherine ostala do njene smrti, nato pa so jo ambiciozni sorodniki izkoristili kot politično orodje in jo postavili na prestol po smrti kralja Edvarda VI., sina Henrika VIII., ki je umrl nekaj let za Katherine. Žal Lady Jane Grey nikoli ni dobila priložnosti pokazati svojih sposobnosti vladanja, saj jo je prva hči Henrika VIII. Mary I., ki je imela v očeh ljudstva krvno pravico nasledstva, vrgla s prestola in zaprla v londonski Tower. Tam so jo pol leta kasneje pri rosnih šestnajstih ali sedemnajstih letih (njeni točni rojstni podatki niso znani) usmrtili. 

Po Lady Jane Grey je Sudeley gostil še eno pomembno angleško kraljico Elizabeto I., ki se je tod mudila po zmagi nad špansko armado. Vendar pa ta cotswoldski grad ni povezan le z dinastijo Tudor. Pomembno mesto je imel že pred njimi, v času »vojne vrtnic«, ko sta se za prevlado merili vplivni angleški družini Lancaster in York in je Sudeley pripadel Yorkom. Poslednji angleški kralj te dinastije, Richard III., ki ga je zaradi Shakespearove drame dolga stoletja spremljal sloves krutega uzurpatorja, a zgodovinarji na njegovo vladavino danes gledajo precej bolj uravnoteženo, je tako na gradu Sudeley dal zgraditi nova reprezentančna poslopja in ga povzdignil med pomembnejše kraljeve rezidence svojega časa. Čeprav je od njegovih posegov minilo že več kot pet stoletij, grad še danes nosi sledi obdobja, ko je bil Richard III. eden najvplivnejših mož v Angliji. 

Vse te zgodbe o angleški zgodovini razkriva muzejska zbirka v grajskih dvoranah Sudeleyja, ki jo skrbno negujejo trenutni lastniki gradu. Ti pa presenetljivo niso samo Angleži. Na čelu družine je Američanka Elizabeth, Lady Ashcombe, ki se je poročila z angleškim aristokratom Markom Dent-Brocklehurstom. Slednji je sicer pri komaj 40. letih doživel infarkt in umrl ter Elizabeth pustil samo z njunima dvema otrokoma. A Američanka se ni dala, borila se je za moževo dediščino in uspela obdržati grad, za katerega skrbi še danes s svojimi potomci in v njem tudi živi. 

Prav Markovi predniki, trgovska družina Dent, ki je obogatela z rokavičarstvom, je grad Sudeley v 19. stoletju rešila pred popolnim propadom. Po angleški državljanski vojni je bil namreč delno porušen in nato več stoletij sameval ter se spreminjal v prah. Šele skrbna obnova Dentovih ga je ponovno spremenila v dom in zgodovinski spomenik, kakršnega občudujemo danes.

Niso pa impresivne samo grajske sobane, ampak tudi vrtovi na posestvu okoli gradu, ki umetelno preraščajo tudi nekatere dele ruševin, ki jih namenoma niso obnovili. Med starodavnimi zidovi cvetijo čudovite trajnice, še posebej očarljiv pa je znameniti »vrt kraljic« oziroma Queens' Garden, zasajen v čast štirim kraljicam, povezanim s Sudeleyjem. V njem raste več kot tisoč vrtnic, katerih vonj se v toplih sončnih dneh širi po vsem posestvu. Malo je krajev, kjer se zgodovina in vrtnarska umetnost tako naravno dopolnjujeta kot prav tukaj. 

PREBERITE ŠE -> Na obisku in kosilu pri kralju Charlesu na posestvu Highgrove (tako so nas gostili) 

Zbirateljska zakladnica Snowshill Manor in vasica, kjer so snemali Bridget Jones 

Po kraljicah, kraljih in stoletjih angleške zgodovine je sledilo posestvo, ki me je navdušilo iz povsem drugačnih razlogov. Snowshill Manor ni kraj, kamor bi obiskovalci prihajali občudovat razkošje aristokracije. Njegova največja zanimivost je njegov nekdanji lastnik Charles Wade, umetnik, arhitekt, zbiratelj in človek, ki je v prvi polovici 20. stoletja staro posestvo spremenil v dom ene najbolj nenavadnih zbirk v Angliji. Vse življenje je namreč reševal predmete, za katere so drugi menili, da nimajo več nobene vrednosti. Danes je v hiši zbranih več kot dvajset tisoč njegovih predmetov, ki jih je nabral z vseh koncev sveta. Samurajski oklepi, starinska kolesa, igrače, ure, glasbila, lutke, meči in številne druge nenavadnosti zapolnjujejo skoraj vsak kotiček posestva. 

Vodiči obiskovalcem pogosto pojasnijo, da je bil Wade nekoliko ekscentričen posebnež, a meni se je zazdelo drugače. Med ogledom njegove hiše namreč nisem imela občutka, da je brezglavo kopičil stvari, ampak, da je bil človek, ki je znal v predmetih videti lepoto in zgodbe, ki bi jih drugi spregledali. Morda me je zato tako pritegnil. Tudi sama imam namreč rada starine, ki nas opominjajo, da ni vse novo nujno tudi boljše, in občutek imam, da bi se s Charlesom dobro razumela, če bi ga lahko spoznala, ko je še živel. 

Charles Wade pa je imel še eno zanimivo strast, s katero se lahko poistovetim. Rad se je oblačil v kostume različnih zgodovinskih obdobij, prirejal predstave za prijatelje in poustvarjal preteklost. Njegovo igrivo naravo lahko obiskovalci začutijo še danes, saj si lahko na posestvu tudi sami nadenejo kostume, ki so na voljo v eni izmed sob, in za nekaj trenutkov stopijo v drug čas.

Na Snowshill Manorju sem opazila še nekaj. Na stolih, mizah in drugih dragocenih predmetih so povsod počivali posušeni cvetovi osata, ki je sicer narodni simbol Škotske. Eden od tamkajšnjih vodičev mi je pojasnil, da gre za vljudno opozorilo obiskovalcem, naj se predmetov ne dotikajo ali sedajo nanje, saj osatove bodice ob dotiku neprijetno zbodejo. To je po njegovi razlagi vljudnejši način spodbujanja spoštovanja, kot pa kričeči napisi »Ne dotikajte se!«. Zelo uglajen angleški pristop, ki veliko pove o njihovem odnosu do dediščine in bi ga lahko posvojili tudi pri nas. 

Snowshill Manor smo obiskali tudi zato, ker se ponaša z izjemnim vrtom, saj je bil Wade strasten podpornik gibanja Arts and Crafts, ki je konec 19. stoletja nastalo kot odgovor na industrializacijo in množično proizvodnjo. Njegovi pripadniki, med katerimi je bil najvplivnejši oblikovalec, pesnik in družbeni mislec William Morris, so verjeli, da mora človek živeti v tesnejšem stiku z naravo ter ceniti ročno delo, tradicionalne obrti in lepoto vsakdanjih predmetov. Ta filozofija se jasno odraža tudi v vrtovih Snowshill Manorja. Namesto stroge simetrije in razkazovanja bogastva je Wade ustvaril vrsto intimnih vrtnih prostorov, ki se mehko prelivajo drug v drugega. Med najbolj prepoznavnimi so terasasti vrtovi pod hišo, spokojni ribniki, obdani z bujnimi zasaditvami, in golobnjak, okoli katerega se vijejo cvetoče grede. Med sprehajanjem po vrtu ti pogled ves čas uhaja tudi proti okoliškim gričem Cotswoldsa, ki jih je Wade namenoma vključil v zasnovo vrta, kot da bi bila obdajajoča pokrajina del njegovega ustvarjalnega dela. 

Na vrtu mi je bilo še posebej všeč, da ni bilo nikjer uporabljenih plastičnih opor, umetnih ograj ali drugih sodobnih vrtnih pripomočkov. Kjer koli je bilo mogoče, so uporabili les, kamen, glino in druge naravne materiale. Tako vrt deluje kot organsko nadaljevanje hiše in okoliške pokrajine, ne pa kot prostor, ki bi skušal naravo ukrotiti, kar pa ni samo posebnost posestva Snowshill Manor, ampak prav vseh vrtov, ki smo jih obiskali v Cotswoldsu. Tukaj ljudje resnično vrtnarijo in živijo v sožitju z naravo. 

A to še ni bilo vse, kar nam je ponujala okolica Wadeovega domovanja. Snowshill Manor namreč leži v ljubki vasici Snowshill, ki velja za eno najlepše ohranjenih v Cotswoldsu. Zgrajena je iz značilnega medeno rumenega cotswoldskega apnenca, zaradi katerega hiše v sončni svetlobi skoraj žarijo, v njenem osrčju pa stoji tipična angleška cerkvica, posvečena sv. Barnabasu. Ozke ulice, kamniti zidovi in cvetoči vrtovi ustvarjajo občutek, kot da se je čas ustavil pred več stoletji, zato ni nič čudnega, da so tukaj posneli prizore za film Dnevnik Bridget Jones. Domačine je filmska ekipa sicer zelo presenetila, saj so sredi poletja vasico prekrili z umetnim snegom in porezali cvetove z vseh rož v kadru, a je bilo vredno, saj je film postal svetovna uspešnica, po zaslugi katere je zaslovela tudi vasica. 

Hidcote Manor 

Od vseh vrtov, ki smo jih obiskali v Cotswoldsu, je bil Hidcote verjetno tisti, katerega vpliv sega najdlje prek meja Anglije. Ustvaril ga je premožni Američan Lawrence Johnston, ki je na začetku 20. stoletja na željo svoje mame v Angliji kupil dvorec Hidcote Manor, kamor sta se preselila, on pa je svoje življenje posvetil vrtnarstvu. Čeprav ni bil poklicni vrtnar, je s pomočjo dobre vrtnarske ekipe postal eden najvplivnejših oblikovalcev vrtov svojega časa. 

Na posestvu je po zgledu dveh predstavnikov gibanja Arts and Crafts, umetnikov Gertrude Jekyll and Alfred Parsons, Johnston uveljavil trend tako imenovanih »vrtnih sob« – samostojnih prostorov v vrtu, ki so med seboj povezani, a jih ločujejo žive meje, zasaditve in zidovi. Hidcote še danes velja za enega najlepših vrtov s tovrstno zasnovo in obiskovalca vodi na potovanje, kjer mu vsaka »vrtna soba« razkrije nov pogled in vzdušje. 

Johnston je bil tudi navdušen raziskovalec in velik zbiratelj redkih rastlin, ki jih je nabiral na svojih botaničnih odpravah po svetu. Veliko njegovih najdb še danes uspeva v vrtu, kar me je navdihnilo, da sem s tega potovanja tudi sama prinesla živi spominek. A ne sivke Hidcote, ki jo je predano kultiviral Johnston sam in je danes cenjena povsod po svetu, ampak neki drugi angleški rastlinski simbol, ki smo ga videvali na vseh vrtovih v Cotswoldsu. Govorim seveda o rabarbari, za katero lahko povem, da je sadika uspešno preživela let v kovčku in danes že zeleni na mojem vrtu. Hura! Škoda edino, da mi domov ni uspelo prinesti še kakšnega glinastega zvona, ki jih Angleži uporabljajo za siljenje te rastline, s svojim enormnim obsegom in težo je bil žal prevelik za prtljago. 

Kiftsgate Court Garden

Da je Cotswolds nekoč bil resnično osrčje vrtnarske umetnosti, priča sosednje posestvo pri Hidcotu. Le kratek spust po hribčku te namreč pripelje do posestva Kiftsgate Court Garden, kjer se razprostirajo najlepši vrtovi, kar sem jih videla na tokratnem potovanju. A čeprav v imenu nosi besedo »dvor«, Kiftsgata niso izoblikovali dvorni vrtnarji, ampak tri ženske, babica, mama in hči. Začelo se je s Heather Muir, ki je po prvi svetovni vojni kupila posestvo in začela ustvarjati vrt, po svojih željah. Pri tem ji je veliko pomagal in jo navdihoval njen prijatelj ter sosed Lawrence Johnston iz Hidcota, vendar se je Heather kmalu odločila, da bo ubrala svojo pot.

Medtem ko je Johnston svoje »vrtne sobe« načrtoval zelo premišljeno in geometrijsko, je Heather verjela, da mora vrt rasti organsko. Namesto da bi vse narisala na papir, je rastlinam pustila, da same pokažejo, kam sodijo. Prav zaradi tega Kiftsgate še danes deluje mehkejše, bolj romantično in izrazito ženstveno kot njegov slavni sosed. V Kiftsgatu se prelivajo barve, domišljija in intuicija. 

Po Heatherini smrti je vrt prevzela njena hči Diany Binny, ki ga ni ohranjala kot muzejski eksponat, ampak ga je razvijala naprej. Uredila je polkrožni bazen v spodnjem delu vrta, naročila več umetniških skulptur in prenovila znameniti pogreznjeni vrt z vodnim motivom in vodnjakom. Prav Diany je posestvo tudi odprla javnosti ter poskrbela, da je Kiftsgate zaslovel daleč prek meja Cotswoldsa.

Danes vrt neguje tretja generacija družine, Dianyjina hči in Heatherina vnukinja Anne Chambers, ki nadaljuje tradicijo svojih prednic po načelu evolucije in ne revolucije. Namesto velikih sprememb postopoma dodaja nove rastline in vrt prilagaja času, pri tem pa spoštuje značaj, ki sta ga ustvarili njena mati in babica. Eden njenih največjih prispevkov je vodni vrt, ki je nastal na mestu nekdanjega teniškega igrišča.

V Kiftsgateu se še vedno čuti ženska roka. Od vseh vrtov, ki sem jih obiskala v Cotswoldsu, je prav tukaj cvetelo največ različnih rastlin, barv in vonjav, ki so podžgale domišljijo. Gredice so pokale od bujnih zasaditev, rastline so se prelivale druga v drugo, med njimi pa so uspevale nekatere najbolj osupljive sorte, kar sem jih kdaj videla. Večkrat sem za dalj časa postala pred posamezno vrtnico ali potoniko in se čudila, da takšna čudovita cvetlica sploh obstaja. 

Ena izmed takšnih je tudi znamenita vrtnica Rosa filipes 'Kiftsgate', po kateri vrt poznajo vrtnarji po vsem svetu. Posadili so jo leta 1938, danes pa velja za eno največjih vrtnic v Veliki Britaniji, ki v višino dosega kar 15 metrov. Njeni poganjki so se povzpeli visoko v staro bukev in jo skoraj povsem prerasli ter tako ustvarili osupljiv prizor. Ko se v začetku poletja vrtnica odene v množico drobnih belih cvetov, deluje kot cvetoč slap, ki se preliva med drevesnimi krošnjami. Lastniki priznavajo, da bi bila še večja, če je ne bi redno obrezovali, saj jih že zdaj skrbi, da bi njena teža poškodovala drevo, ki jo nosi. 

Cerney House Gardens

Še eno posestvo z izjemnim vrtom, ki ga v Ctoswoldsu ne smete preskočiti, je Cerney House Gardens. Dvorec na posestvu sicer sega že v 17. stoletje, cvetoči vrt pa je veliko mlajši. Z veliko ljubezni in nege sta ga iz zaraščenih travnatih površin pred 40 leti začeli vzgajati nova lastnica posestva Lady Angus in njena hči Barbara. Po smrti Lady Angus leta 2016 je skrb za vrt prevzel njen sin Nick Angus s soprogo Janet, ki je po poklicu zdravnica in se navdušuje nad zgodovino medicine, ki se je navsezadnje začela prav med zdravilnimi rastlinami. Zato ni naključje, da poleg osupljivih cvetlic pomembno mesto v tem vrtu zasedajo tudi zelišča in rastline, ki so jih ljudje stoletja uporabljali za zdravljenje. 

99 tis Painswicka, pokrita tržnica Chipping Campdna in Tetburyjeve zakladnice starin  

Cotswolds seveda niso samo velika posestva z vrtovi, ampak tudi ljubke majhne vasice. Vseh tokrat nikakor nisem mogla obiskati, smo se pa ustavili še v Painswicku, Chipping Campdnu in Tetburyju. Painswick se ponaša z legendo 99 tis, ki so zasajene okoli cerkve sv. Marije in obrezane v domiselne topiarije najrazličnejših oblik. Lokalni mit pravi, da je bilo tis vedno 99, saj naj bi hudič uničil vsako stoto, ki bi si jo kdo drznil posaditi na posestvu cerkve. Vaščani so to pravilo dolgo spoštovali, ob prelomu novega tisočletja pa so klonili pritiskom Gloucesterske škofije, ki je zapovedala, da morajo vse župnije v znak milenija 2000 posaditi novo tiso. Njihova pogumna poteza očitno ni užalila hudiča, saj je stota tisa preživela, poznavalci pa pravijo, da okoli Painswickove cerkve danes raste več kot 100 teh dreves, a da jih je težko natančno prešteti, saj se krošnje nekaterih prelivajo druga v drugo. 

Tudi Chipping Campden ima čudovito cerkev sv. Jakoba, ki je še mogočnejša od painswiške. Okoli nje je presunljivo lepo pokopališče s starodavnimi nagrobniki, s katerega se ti pogled odpira na poslednji ostanek nekdanje graščine Campden House – slikoviti stolp je edini preživel državljansko vojno in požar. V tej vasici si je vredno ogledati tudi znamenito pokrito tržnico Market Hall iz začetka 17. stoletja, pod katero so trgovci nekoč prodajali volno, po kateri je regija obogatela. 

Potem pa je tu še Tetbury, mestece, v katerem smo se ustavili, ker leži v neposredni bližini Highgrova, rezidence kralja Charlesa III. (več o njej si lahko preberete TUKAJ). To je tudi razlog, da Tetbury uživa toliko obiska in da v njem delujejo številne starinarne in antikvariati, pa tudi trgovine s predmeti iz druge roke, ki jih ljudje darujejo, izkupiček od njihove prodaje pa gre tako kot vstopnina Highgrova, v dobrodelne namene. Seveda sem v Tetburyju podlegla skušnjavi in si kovček napolnila s kar nekaj zakladi porcelana in srebrnine, ki me bodo, bolj kot generična turistična šara, na to potovanje spominjali še desetletja. 

Anne Hathaway's Cottage in najstarejši botanični vrt Velike Britanije

Za konec pa še dve izjemi, in sicer zato, ker tehnično ne sodita več v območje Cotswolds, ampak ležita na meji, vendar sta tako botanično obarvani, da ju na tokratnem potovanju nismo smeli izpustiti. Prva stoji v okolici rojstnega mesta Williama Shakespeara Stratford-upon-Avon. Gre za rojstno hišo njegove žene Anne Hathaway, ki je bila zgrajena že v 15. stoletju, a se je ohranila so danes. S slamnato streho ter majhnimi sobicami z nizkim stropom je pravzaprav idiličen pobeg v elizabetinsko obdobje angleške zgodovine. Anne Hathaway's Cottage je obdana s čudovitim vrtom, polnim cvetlic, zelišč in zdravilnih rastlin, ki so jih cenili v obdobju, ko sta živela Anne in Shakespeare, veliki dramatik pa je številne omenil tudi v svojih literarnih delih. 

Drugi kraj na robu Cotswoldsa, ki si zasluži posebno omembo pa je Oxford. Sicer je tako impresiven, da bi v njem človek lahko preživel več tednov ali vsaj dni, vendar je nas na tesnem s časom tokrat zanimal samo Univerzitetni botanični vrt, ki velja za najstarejšega v Veliki Britaniji. Ustanovljen je bil leta 1621 in je nedavno praznoval 400-letnico delovanja. Še danes tako kot od svojega začetka služi raziskovanju, poučevanju in ohranjanju rastlin, hkrati pa ostaja eden najbolj spokojnih kotičkov tega slovitega univerzitetnega mesta. 

Ne samo, da v njem uspeva gigantski tropski lokvanj vrste Victoria, katerega listi tudi v Oxfordu dosežejo velikost, ki prenese težo odraslega človeka, vrt je poseben prav zaradi svoje zasnove. V enem od sklopov obiskovalci spoznajo vse o rastlinah, ki so razvijale polje medicine, spet v drugem se seznanijo s tem, kako so se razvijale angleške žitarice. Mene pa je najbolj prevzel Literarni vrt, posvečen pisateljem in pesnikom, ki so bili povezani z Oxfordom. V njem rastejo cvetlice in rastline, ki nastopajo v delih avtorjev, kot so J. R. R. Tolkien, C. S. Lewis, Lewis Carroll, Agatha Christie, Philip Pullman in še številni drugi. 

Ko sem se po tednu dni poslovila od Cotswoldsa in njegove okolice, sem ugotovila, da sem tam našla mnogo več kot samo lepe vrtove. Domov sem prihajala z navdihi za svoj vrt, novimi rastlinami, starinami, fotografijami in spomini ter predvsem zavedanjem, da je treba zares lepe stvari negovati dolgo, potrpežljivo in s spoštovanjem do narave. Na ta način lahko ustvariš kotiček pod soncem, ki je videti kot Cotswolds in kjer se čas za trenutek ustavi.