Timmendorfer strand se ponaša z dolgoletno letoviško tradicijo,« mi z vidnim ponosom predstavijo lokalne zanimivosti v turističnem uradu. »Obiskovalcem je na voljo več kot sedem kilometrov dolga peščena plaža. Le nekaj metrov stran pa se vrstijo hoteli, restavracije in trgovine. Eno izmed pomembnejših turističnih središč tega dela severne obale Nemčije zaznamujejo še številni glasbeni in športni dogodki.«

Lahko ležite ali norite

Peščena plaža je pisana na kožo družinam, spoznam ob stopicanju čez peščene sipine in bredenjem po nizki vodi. Še posebno priljubljena so območja, na katerih je mogoče najeti nadvse udobne ležalnike. Ti so pravzaprav kar majhne ute na obali: tradicionalno so bili pleteni iz šibja, a danes naravni material žal nadomešča plastika. Kljub cenejši izdelavi cena novega ležalnika zlahka preseže tisoč evrov! Velik ležalnik je namenjen dvema osebama ali kar vsej družini. V spodnjem delu sta velika predala, v katera je mogoče spraviti vse za preživljanje dneva na plaži. Nadstrešek pa sega dovolj daleč, da daje senco inzavetje, če piha. Veter je tukaj zelo pogost gost. V mestu lahko za popestritev obiščete še privlačen akvarij s steklenim podvodnim predorom, nad katerim lenobno plavajo velike ribe in morske želve. V bližnjem kraju Sierksdorf pa znajo poskrbeti za ljubitelje adrenalinske zabave, saj v tematskem zabaviščnem parku Hansa ponujajo nekaj najbolj vrtoglavih voženj v Nemčiji!

Najboljši marcipan na svetu

Letoviški kraj je še posebno priljubljen med prebivalci bližnjega mesta Lübeck. Nekdaj najpomembnejše mesto cehovske zveze Hansa, ki je v srednjem veku vzdrževala trgovski monopol na območju Baltskega morja, še danes kaže razkošno podobo. Zaradi številnih ohranjenih gotskih opečnatih zgradb je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Še bolj kot zgodovinske stavbe me je pritegnila mestna specialiteta – marcipan. Po legendi naj bi tukajšnjim pekarnam v času hude lakote primanjkovalo moke. Potem se je nekdo domislil, da bi namesto moke uporabil mlete mandlje, in tako je z dodatkom sladkorja nastal marcipan.

Leta 1806 je Johan Georg Niederegger ustanovil še danes najbolj znano mestno slaščičarsko podjetje. Njihov marcipan so cenili na številnih evropskih dvorih. Kavarna iz tistega časa je odprta še danes in v njej sem se lahko vrnil v čase izpred dveh stoletij. Del hiše zaseda še privlačen muzej, seveda posvečen marcipanu, v pritličju pa vabi trgovina, iz katere nisem mogel oditi brez nekaj sladkih skušnjav. In za povrh se ni bilo mogoče upreti marcipanovemu sladoledu! Njihov marcipan vsebuje najmanj 70 odstotkov mandljev, zaradi česar se radi hvalijo, da je najboljši na svetu. Morda imajo celo prav! Iz njega izdelujejo več kot tristo slaščic, na leto pa ga naredijo več kot trideset ton. Še posebno veliko ga prodajo decembra, ko tudi v Lübecku oživi velik božični sejem. Podjetje Niederegger uporablja za svoj logotip najbolj znana stara mestna vrata Holstentor, ki so bila skupaj s stolpoma nekoč upodobljena tudi na bankovcu za petdeset nemških mark, danes pa jih lahko vidite na nemških kovancih za dva evra.

Z avtomobilom na otok

Severno od Lübecka se obala nadaljuje vse do rta, na koncu katerega se pne skoraj kilometer dolg most, ki celino povezuje z bližnjim otokom Fehmarn. Otok se pravzaprav ne razlikuje od bližnje obale: ponaša se z nekaj vabljivimi peščenimi obalami, naravnim parkom, v katerem kraljujejo ptice, in ponekod presenetljivo visokimi klifi. Zaradi stalnega vetra in lahko dostopne obale je okoliško morje priljubljeno med ljubitelji kajtanja in deskanja.

Kratkega postanka je vredno tudi edino otoško mestece Burg z okoli 6000 prebivalci. V njem vzbuja pozornost več meščanskih hiš, obiskati pa je vredno vsaj še privlačen morski akvarij. Mnogi pridejo na Fehmarn le zaradi velikega pristanišča Puttgarden, iz katerega redno vozijo trajekti do manj kot uro plovbe oddaljenega danskega otoka Lolland. Ta ima dobro avtocestno povezavo z največjim danskimotokom Zealand in prestolnico København. V treh letih naj bi trajektno povezavo nadomestil predor in omogočil najhitrejšo cestno in železniško povezavo Nemčije s Skandinavijo.

Čarobna jezera nemške Švice

Presenetilo me je, da ta del Nemčije imenujejo Holsteinska Švica. Gričevnata pokrajina, posejana z jezeri, res ne spominja na Švico. Še posebno ker najvišji vrh Bungsberg sega le skromnih 168 metrov visoko. Je pa to najvišji vrh najsevernejše nemške zvezne dežele Schleswig-Holstein. Pozimi je na hribu mogoče celo smučati, saj premorejo tristo metrov dolgo vlečnico in snežne topove. Številna jezera niso nič manj privlačna od morskih obal in tako je v manjših krajih dobro razvit turizem. Eden najbolj znanih je letoviški Bad Malente. Bližnje jezero Kellersee je idealno za namakanje v poletnih mesecih in za različne vodne športe vse leto. Jezero ponuja tudi izhodišče za privlačno plovbo z ladjami, ki po vodnih kanalih obiščejo kar pet okoliških jezer.

Ime Holsteinska Švica izvira prav iz kraja Bad Malente. Sredi 19. stoletja je bilo priljubljeno počitnikovanje v Švici, ki pa so si ga lahko privoščili le najpremožnejši, zato so v kraju leta 1885 odprli razkošen hotel Holsteinische Schweiz. Postal je zelo obiskan in kasneje so po njem poimenovali tudi bližnjo železniško postajo in na koncu celotno jezersko pokrajino. Vlak še danes povezuje Bad Malente z večjimi nemškimi mesti.

V bližnjih mestecih Eurin in Plon sem občudoval lepo ohranjena gradova, ki ju pogosto poživljajo različne prireditve. V kraju Bad Segeberg pa lahko ljubitelji zgodb Karla Maya poleti uživajo v predstavah, ki se vrtijo v letnem gledališču. Kavboji in Indijanci znajo pričarati pravi Divji zahod, njihovo predstavo pa si zadnja leta ogleda tudi več kot 300.000 gledalcev na sezono.

Mimo vetrnic na Dansko

Najbolj severna izmed nemških zveznih dežel je znana še po nečem: je vodilna v proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov v Nemčiji. To dosega s pomočjo vetrnih elektrarn, saj je območje zelo vetrovno. Velik delež elektrarn je postavljenih na morju, vseh skupaj pa je kar okoli 3000. Tako prej ali slej zanesljivo naletiš na slikovite podobe belih vetrnic. Te so me mimo pristanišča Kiel spremljale vse do Flensburga. To je zadnje mesto pred dansko mejo in v njem je na vsakem koraku videti danski vpliv. Le cene so k sreči mnogo prijaznejše, zato se je pametno tu založiti z vsem potrebnim, vključno z gorivom, za morebitno nadaljevanje poti na Dansko.