Na obisku in kosilu pri kralju Charlesu na posestvu Highgrove (tako so nas gostili)
Te prijetno hladne, deževne junijske dni (ko to pišem, še ni udaril vročinski val) obujam spomine na nedavne počitnice v angleški pokrajini Cotswolds. Ko sem bila tam konec letošnjega maja, je bilo ironično, bolj vroče kot pri nas. Podnebne spremembe in globalno segrevanje nam rišejo drugačno vremensko podobo, kot smo je bili vajeni stoletja. In čeprav imam trenutno na domačem vrtu, kjer vse bujno cveti in zeleni, občutek, kot da sem sredi Anglije, je bilo sončno vreme na mojem obisku Otoka kot nalašč za raziskovanje številnih Cotswoldskih posestev z vrtovi.
Plohe niso spirale opojnega vonja vrtnic, španskega in črnega bezga, potonik in še številnih drugih cvetlic. A preden vam razkrijem, katere vrtove je v tej pokrajini, ki upravičeno velja za eno najlepših in tudi najdražjih na britanskem otočju (glede na cene nepremičnin, takoj za Londonom in njegovo okolico), vredno obiskati, naj vam povem o tem, kako sva se za las zgrešila z njegovim veličanstvom kraljem Charlesom III.
Na posestvo Highgrove smo s skupino slovenskih sopotnikov (ki smo se na pot odpravili s slovensko agencijo, specializirano za potovanja po vrtovih) prispeli malo pred terminom na vstopnici. Te je treba rezervirati že nekaj mesecev vnaprej, saj se mesta za oglede hitro zapolnijo. Ko prideš do vhoda, vse poteka po strogem protokolu. Pričakajo te zaposleni, preverijo tvojo rezervacijo in identiteto (na kraljevo rezidenco pač ne spustijo nenapovedanih gostov) ter te okoli vratu opremijo s prepustnico. Nato te v vrt spustijo samo z uradnim vodičem, ki skrbi, da ogled traja točno uro in pol in da kdo od obiskovalcev ne odvandra po svoje, vrtovi so namreč na vseh kotičkih varovani s kamerami. Nič ni torej prepuščeno naključju, zato smo bili nekoliko presenečeni, ko so nas zaposleni na vhodu ustavili in nam povedali, da bomo na ogled morali počakati dvajset minut, saj naj še ne bi bili pripravljeni na nas. Morda tako zadržijo vsakega, sem pomislila in se začela razgledovati naokoli.
Čakanje sicer ni bilo neprijetno, saj ti dovolijo, da si spočiješ v sprejemnici recepcije, ki prej kot na turistično atrakcijo spominja na prefinjeno, a udobno dnevno sobo. Opremljena je zelo okusno, poleg izbranega pohištva, tekstila in tapet ter zanimivih osebnih predmetov kralja Charlesa, se na mizah in policah svetijo uokvirjene fotografije njegove družine. Na nekaterih je s sinovoma princem Williamom in princem Harryjem, na drugih s soprogo kraljico Camillo, spet tretje so portreti vnukov, denimo fotografija Williamove družine, s princeso Catherine in njunimi tremi otroki, kraljevimi vnuki princema Georgeom in Louisom ter princeso Charlotte. Stene krasijo umetniška dela, predvsem akvareli in risbe, katerih avtor je prav kralj Charles. Te visijo tudi v toaleti, ki je tako velika in razkošna, da deluje bolj salon kot stranišče.
Dvajset minut čakanja je tako minilo, kot bi mignil in ko nas je nasmejana vodička odpeljala na pot, smo bili vsi v prijetnem pričakovanju, kakšni skrivni vrtovi se nam bodo razodeli. Pospraviti smo morali pametne telefone in fotoaparate, saj fotografiranje v njih ni dovoljeno, smo pa zato napeli vse čute, da bi se nam vizualne podobne čim bolj vtisnile v spomin, kar je v današnjih časih, ko malodane dokumentiramo vsak sleherni trenutek, precejšen izziv.
Že prvi vrt, v katerega smo stopili skozi umetelna indijska vrata, poimenovana Shand Gate, posvečena od leta 2014 pokojnemu bratu kraljice Camille, naravovarstveniku Marku Shandu, nas je očaral. Med živimi mejami pušpana (ki so bile sicer precej opustošene zaradi pušpanove plesni, saj so v Highgrovu zavezani izključno k naravnim vrtnarskim pristopom, ki žal niso kos tej bolezni), in mogočnimi drevesi so grede pokale od raznovrstnih sort cvetja. Potonike, vrtnice, sroboti, ostrožniki in volčji bobi v odtenkih od bele in rožnate do vijolične in modre, zasajeni tesno skupaj, so se dobesedno prelivali drug v drugega ter ustvarjali ta nepopisno lep učinek angleškega vrta, kjer je vsega v obilju in praktično ni praznega prostora, ki bi zmotil pogled. Vsak naslednji kotiček, ki nam ga je razkrila vodička, pa je le še podprl vtis, da so tukajšnji vrtovi balzam za dušo, kjer bi tudi najbolj zaposleni človek lahko odložil svoje skrbi.
Vodičko zato vprašam, ali v njih uživa tudi njegovo visočanstvo, zdi se namreč velika škoda, da ustvariš takšen raj in se nato odpoveš mirnim samotnim sprehodom, ker si ga odprl za javnost. Se vrata vrtov v sezoni kdaj za dalj časa popolnoma zaprejo, da kralju omogočijo zasebnost? Vodička se nagajivo nasmehne, se skloni k mojemu ušesu in mi prišepne: »Ne razglašajte tega naokoli, ampak pravkar je bil tukaj. Njegovo veličanstvo kralj Charles je posestvo zapustil pred približno pol ure.«
Naenkrat mi postane jasno, zakaj so nas pustili čakati v preddverju. In kakšno neverjetno naključje je, da si je britanski monarh izbral prav ta dan in to uro, da obišče svoje najljubše posestvo. Ne vem, ali naj zacepetam od navdušenja ali od smole, da ga nismo uzrli. A vodička me pomiri z besedami, da imamo pravzaprav srečo, da ga ni več na rezidenci, saj bomo na ta račun videli tudi njegov dvorec. Kadar kralj biva v Highgrovu, obiskovalce namreč vodijo po drugačni poti in precej dlje od hiše, da mu omogočijo zasebnost. Tokrat pa smo se lahko sprehodili tik ob dvorcu, katerega okna so bila še vedno odprta, ter obiskali dele vrta, ki jih v času njegove navzočnosti pogosto zaprejo za javnost. Med njimi je tudi Sundial Garden, vrt s sončno uro, ki velja za enega Charlesovih najljubših kotičkov posestva, nedvomno tudi zato, ker v njem dehtijo redki modri odtenki cvetlic, predvsem kralju ljuba vrsta ostrožnikov.
Ko vodičko vprašam, kako pogosto kralj prihaja v Highgrove, brez oklevanja odgovori, da skoraj vsak teden. Čeprav kraljeve obveznosti danes segajo daleč prek meja Gloucestershira, ostaja Highgrove osebni projekt njegovega visočanstva in prostor, na katerega je močno navezan. Redno se srečuje z vrtnarji, se sprehaja po posestvu in jim na gredicah pušča listke z idejami ter predlogi za izboljšave. Po več kot štirih desetletjih je vrt še vedno njegovo živo ustvarjalno delo.
To se pozna na vsakem koraku. Ko je tedanji valižanski princ leta 1980 kupil Highgrove House, je bila okolica dvorca namreč precej zapuščena in neizrazita. Danes se na približno petnajstih hektarjih razprostira eden najbolj znamenitih vrtov v Veliki Britaniji, ki ga občudujejo vrtnarski navdušenci z vsega sveta. Nastajal je postopoma, brez velikega načrta, bolj kot zbirka idej, navdihov in rastlin, ki so Charlesa nagovarjale skozi leta.
Njegova vizija je bila od začetka drugačna od mnogih aristokratskih vrtov. Namesto popolne simetrije in brezhibne urejenosti je želel ustvariti prostor, ki sodeluje z naravo, spodbuja biotsko raznovrstnost in dokazuje, da je mogoče vrtnariti tudi na okolju prijazen način. Danes so vrtovi Highgrove Gardens eden najbolj znanih primerov ekološkega vrtnarjenja v Združenem kraljestvu.
Poleg vrta s sončno uro Sundial Garden, se po posestvu razprostira še vrsta drugih tako imenovanih »vrtnih sob« in tematskih zasaditev, od katerih ima vsaka svoj značaj. Wildflower Meadow oz. travnik divjega cvetja, ki privablja številne opraševalce, denimo dokazuje, da je lahko tudi navidezno neukročena narava izjemno lepa. Nekatere travnate površine na posestvu še danes kosijo na tradicionalen način, s kosami, kot so to počeli pred stoletji.
Posebno zanimiv je Thyme Walk, del vrta, katerega ime je besedna igra timijana (thyme) in časa (time). Na njem so resnično posajene različne začimbnice, za tisto neulovljivo naravo minevanja pa poskrbijo skrbno oblikovani grmički tis, ki niso obrezani v stroge, klasične oblike, temveč v domiselne geometrijske figure, saj kralj svojim vrtnarjem pušča precej ustvarjalne svobode.
Kot da se je čas ustavil, se zdi tudi v predelu vrta, poimenovanem Stumpery, ki ga je navdihnila viktorijanska vrtna moda 19. stoletja. Takrat so bili takšni skrivnostni vrtovi iz korenin, štorov in debel starih dreves izjemno priljubljeni, kralj Charles pa je njihovo tradicijo obudil tudi v Highgrovu. Med prepletenimi koreninami uspevajo praproti, hoste in druge senčne rastline, ponekod pa se skrivajo celo tropske vrste, ki ustvarjajo občutek, kot da bi obiskovalec zašel v kakšen pozabljen eksotični gozd. Osrednja točka tega dela vrta je impresivna kamnita fontana, obdana z velikanskimi listi gunere, južnoameriške sorodnice rabarbare, katere listi lahko zrastejo tudi več metrov v širino. Njeno vznožje pa krasijo školjke, pripeljane s kraljevega posestva Sandringham v Norfolku, kar vrtu doda še eno osebno noto.
Med najbolj prepoznavnimi deli Highgrova je tudi Carpet Garden, ki ga je navdihnila zbirka turških preprog v kraljevi rezidenci. Geometrijski vzorci tradicionalne turkizne keramike Bližnjega vzhoda se prepletajo z raznobarvnimi cvetlicami, med katerimi ne manjkajo niti angleške pelargonije. Sadna drevesa citrusov, smokve, kivija in celo vinska trta pa obujajo predstavo rajskega vrta. Carpet Garden je bil prvotno zasnovan za prestižno razstavo Chelsea Flower Show leta 2011, kjer je prejel nagrado Silver Gilt Award, nato pa so ga preselili v Highgrove, kjer je postal ena njegovih najbolj fotografiranih znamenitosti.
Čeprav vrtovi navdušujejo z lepoto, kralj nikoli ni želel, da bi bili zgolj okras. To najbolje ponazarja zelenjavni vrt Kitchen Garden, kjer med urejenimi gredami rastejo zelenjava, sadje, zelišča in užitne cvetlice. Marsikaj, kar dozori na teh gredah, se znajde tudi na krožnikih obiskovalcev, saj je v ceno obiska vrtov vključeno tudi kosilo.
Po uri in pol sprehajanja med cvetočimi gredami smo se tako tudi sami odpravili v zastekljeno jedilnico Orchard Room. Postregli so nam izvrstnega piščanca po maroško, sledil je izbor sladic iz sezonskega jagodičevja, za konec pa še nepogrešljivi angleški čaj. Vse je bilo servirano na elegantnem porcelanu, kakršnega bi pričakovali v kraljevi rezidenci. Prav takšne skodelice, krožnike in čajnike pa je mogoče kupiti tudi v trgovini na posestvu, kjer poleg medu, semen in vrtnarskih izdelkov prodajajo celo sadike nekaterih rastlin, ki rastejo v Highgrovu.
Obisk Highgrova ni poceni. Za voden ogled z obrokom je treba odšteti precej več, kot za obisk večine britanskih vrtov. Toda vodička nas je med ogledom večkrat spomnila, da denar ni namenjen kraljevi družini. Prihodki od ogledov, restavracije, trgovine in drugih dejavnosti podpirajo delo The King's Foundation, dobrodelne organizacije, ki jo je Charles ustanovil že leta 1990. Fundacija se ukvarja z izobraževanjem, ohranjanjem tradicionalnih obrti, trajnostno gradnjo, vrtnarstvom in številnimi drugimi projekti, ki odražajo kraljeve dolgoletne interese. Prav Highgrove je postal nekakšen laboratorij idej, v katerem lahko obiskovalci vidijo, kako je mogoče združiti lepoto, tradicijo in odgovoren odnos do narave.
PREBERITE ŠE -> Mont Saint-Michel: Kako eno največjih čudes sveta doživeti brez gneče (nasveti iz prve roke)
Ko smo se po nekaj urah poslovili od vrtov in se odpravili proti izhodu, sem še enkrat pomislila na nenavadno naključje našega obiska. Kralja Charlesa tisti dan nisem srečala. Zgrešili smo se za pičlih nekaj minut, pa vendar sem imela občutek, da je bil med sprehodom po posestvu ves čas z nami. Ne v dobesednem smislu, temveč skozi številne podrobnosti, ki jih je pustil za seboj.
Highgrove še zdaleč ni najbolj popoln vrt v klasičnem smislu besede, niti najlepša hortikulturna destinacija Anglije, kar je postalo očitno, ko smo videli še ostale vrtne bisere Cotswoldsa. Je pa vsekakor zelo oseben prostor človeka, ki ga je štiri desetletja oblikoval po svoji podobi in prepričanjih, ki presegajo klišeje, da je vrt zgolj lepa kulisa okoli hiše. Povedano preprosteje, Highgrove ni turistična znamenitost, ki bi jo odkljukali s seznama, je spokojen kotiček za premislek in odklop od vsakdana, kjer odložiš telefon in si odpočiješ čute, zato je kot tak nedvomno vreden obiska.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
