Če na poti ne bi bilo označevalnih tabel, bi težko vedela, kdaj sva prestopila mejo. Vse tri baltske države se namreč ponašajo z ogromnimi zelenimi površinami in ker v nobeni nimajo avtocest (z izjemo hitre ceste od litovskega Kaunasa do Vilne), se številna polja, travniki in pašniki, še posebno ljubiteljem hitre vožnje, zdijo, kot da se nikoli ne bodo končali. Marsikje pogled spominja na naše Prekmurje, tudi zaradi simpatičnih štorkelj, ki se samozavestno sprehajajo tik ob cesti in na videz sproščeno vabijo k fotografiranju. Na obali je zgodba podobna –dolge peščene plaže in plitvo morje se nadaljujejo vse do severne obale, vmes pa so posejana letovišča, ki se poleti z zabave željnimi turisti napolnijo do zadnjega kotička. Drugače od Litve pa je Latvija precej bolj gozdnata in s številnimi jezerci in mokrišči še malce bolj mistična.

Dežela gradov

Latvija se ponaša z zavidljivim številom lepo ohranjenih srednjeveških gradov, v katerih se lahko sprehodite skozi njeno pestro zgodovino. Eno najlepših lokacij ima grad Turaida, ki leži na vzpetini sredi čudovite pokrajine Sigulda. Njegovi opečnato rdeči stolpi, ki se ponosno dvigajo iznad drevesnih krošenj, so najlepše vidni s sosednjih gričkov in če ste ljubiteljica ali ljubitelj narave, si rezervirajte nekaj časa tudi za ogled bližnjega naravnega parka Gauja, skozi katerega teče slikovita istoimenska reka. Povsem drugačna, a prav tako čudovita, sta kamnita gradova Cesis in Bauska, ki sta zaradi mestne lege precej bolj obiskana. Njuni idilični vrtovi in urejene poti privabljajo številne sprehajalce, med vikendi pa se prelevita v priljubljeni točki za prireditve in poroke. Če se želite tudi sami za dan ali dva počutiti kot prava gospoda, lahko v katerem izmed manjših dvorcev celo prespite. Po koncu srednjeveškega obdobja so v Latviji namreč kot gobe po dežju zrasle čudovite graščine, ki so danes bodisi muzeji bodisi prostori za prireditve ali pa so bile preurejene v turistične nastanitve.

Mestece, kjer se je ustavil čas

Le streljaj od zahodne latvijske obale leži simpatično mestece Kuldiga. Njegov osrednji del je granitno tlakovan trg, ki ga obkroža obroč raznobarvnih stavb, med katerimi izstopa mestna hiša v baročnem slogu. Do trga vodijo ulice, posejane s tematskimi trgovinicami in bari, za katere se zdi, da vanje že dolgo ni stopila človeška noga. Celotno mestece daje vtis, da se je v njem ustavil čas, a v najlepšem pomenu besede. Nihče nikamor ne hiti, središče je popolnoma zaprto za promet, okolica pa je odeta v številne potočke, ki se na koncu zlijejo v reko Venta in s kamnitega mostu ponujajo čudovit pogled na sotočje brzic.

Največja baltska prestolnica

Medtem ko Kuldiga čaka na uvrstitev na seznam Unescove kulturne dediščine, je Riga, latvijska prestolnica, že 20 let njena eminentna članica. Živahno staro mestno jedro, impresivno obzorje nebotičnikov, ki se razprostira nad reko Daugava, ter idilična mešanica gotske, srednjeveške in art nouveau arhitekture so zagotovilo, da vas največja baltska prestolnica zagotovo ne bo pustila hladnih. Najboljšo predstavo o veličini mesta boste doživeli z razgledne ploščadi Akademije znanosti, ki je s svojimi 107 metri višine in 23 nadstropji dolgo veljala za najvišjo stavbo v Rigi. Akademija je tudi sama po sebi prava paša za oči in lep primer sovjetske arhitekturne dediščine –zaradi večslojne oblike ji pravijo kar Stalinova rojstnodnevna torta. Riga se ponaša tudi z največjo pokrito tržnico v Evropi, ki se razprostira na kar 72.300 kvadratnih metrih. Na več kot 3000 stojnicah lahko najdeš vse, kar ti srce poželi. Tu naj omenim predvsem nakit in okraske iz jantarja, ki ga morje v izobilju naplavlja na obalo, in pa kulinarične dobrote, s katerimi se velja založiti in doma ob kakšnem tematskem pikniku obujati spomine na baltsko avanturo.

Soljanka, krompir in prekajene ribe

Prekajene ribe sva prvič pokusila že na litovski obali. Prodajajo jih na stojnicah ali kar v potujočih kioskih. Gneča pred stojnico v Klajpedi, iz katere se je kadila mešanica dima in slastnih vonjav, naju je prepričala, da sva kupila zavitek za na pot, in od takrat sva jih jedla skoraj vsak dan. Ponudba prekajenih rib je izjemno precej mastne, slane in resnično nekaj najboljšega, kar sem kadar koli pokusila. Druga kulinarična posebnost baltskih držav bo navdušila ljubitelje juh oziroma jedi na žlico. Ko sem natakarja v Rigi vprašala, kaj je soljanka, je rekel: »Vse, kar ostane, vržemo notri.« In bila je odlična. Soljanka sicer izvira iz Rusije in v vsaki državi jo priredijo malce po svoje. Večinoma je to mešanica koščkov mesa in zelenjave, še posebej kislih kumaric, zaradi česar ima slankast okus in morda še najbolj spominja na joto. S koščkom kislega temnega baltskega kruha je lahko zelo spodoben in cenovno ugoden obrok. Sicer so za baltsko kuhinjo značilne tudi raznovrstne krompirjeve jedi. Eno najboljših sva jedla v latvijskem obmorskem mestecu Liepaja, od koder tudi izvira –liepajški »mencini« postrežejo v glineni skodeli, skrivnostna mešanica dušenega krompirja in kreme iz prekajene ribe pa je preprosto božanska. Ob vseh baltskih jedeh, ki so kar precej slane, resnično tekne kozarec baltskega piva, ki ima poln in sladkast okus. Sama sicer nisem ljubiteljica te pijače, a sem si jo, še posebno v temni različici, z veseljem privoščila kar nekajkrat. Dnevno zaužitih kalorij pa, kot se za dopust spodobi, na najini baltski avanturi nisem štela.