Himalaja: Kruta in neizprosna, a vredna, da zapustiš cono udobja

9.8.2020

Pohajanje po Himalaji je bilo v rubriki »sanjski dopust« že dolgo na prvem mestu, in ko sta najstnika letos zavrnila pobudo za družinski dopust, je bila odločitev soglasna: napočil je čas za najino odpravo.


Na sever Indije

Prek Delhija smo prileteli v mesto Leh v pokrajini Ladak 3400 metrov visoko na sever Indije. Ladak ima zelo suho podnebje s 300 sončnimi dnevi na leto. Dan smo izkoristili za aklimatizacijo, najprej do japonske stupe sto metrov nad Lehom, popoldne še sto metrov više do ruševin kraljeve palače in budističnega templja. Prevladujoča vera je tibetanski budizem; povsod so molilne zastavice, stupe (mavzoleji) in molilni mlinčki. Z višine je odličen razgled po okolici, posebej vneto smo slikali Stok Kangri, zasnežen šesttisočak, ki je v programu poti naveden kot končna točka. Vodnik Uroš, živa enciklopedija krajev, dogodkov in imen, nam je pripravil učne ure geografije, politične zgodovine in ekologije. Tudi v Ladaku trkajo na vest turistov, ki porabljamo neskončne količine vode in puščamo za sabo kupe smeti. 

Pogled na Stok Kangri v jutranjem soncu.

Na Tibetanski planoti

Zjutraj smo se odpeljali, ekipa 12 pohodnikov, vodnik in šofer, na 11-dnevni treking, naokrog so skalnata pobočja in kamnita puščava, le ob reki so zelene površine. Zapuščamo civilizacijo, prečkamo Ind in zavijemo v dolino, kjer začne deževati. Prispemo na 4017 metrov in se zložimo po šotorih, ob reki najdemo kočo, kjer na strehi sušijo kravjake za gorivo. Tu vlada krožno gospodarstvo, vse se porabi. Kuharska ekipa pripravlja večerjo, počasi se znoči. Poleg kuharja in treh pomočnikov so z nami 14 konjev, dva konjevodca in vodnik Lopsang. 

Krožno gospodarstvo na tibetanski planoti: sušenje in skladiščenje živalskih iztrebkov za kurjavo.

Prve štiri dni smo se zbujali v oblačna jutra, po kraljevskem zajtrku (mlečna kaša, tsampa – ječmenov masleni slani čaj, omlete, toast, marmelade, čaj, kava) opravili dnevno turo, z gojzarji okrog vratu prečkali živahne hladne gorske reke, opazovali okolico s presenetljivo veliko rastlinja, šopki planik, od živali ujede, jerebice, debeli himalajski svizci, prestrašen zajec, sicer pa skale vseh barv in oblik. Drugo noč je padla letna količina dežja, tri šotore je zalilo, zjutraj je bil po gorah svež sneg, nebo pa zabito z oblaki. Premikamo se v prvi prestavi, pa je vzpon kljub temu težaven. Pred nami se razkrivajo markantne formacije pogorja Zanskar, na sedlu je oltar iz molilnih kamnov z jakovim rogovjem, v ozadju skalna pobočja neverjetnih oblik, čudovita kulisa tretjega tabora, a posledica daljše ture in višine so glavobol, slabost, tudi bruhanje in driska. Potrebujemo zdravilo, ki omili učinke višinske bolezni; mangov sok, ingverjev čaj, česnova juha, spanje – in ekipa se sestavi! Tudi dolino Nimeling ob ledeniški rečici, kjer stoji tudi igrišče za kriket, spoznamo v sivini, v uteho so nam prekmurske klobase in Uroševo predavanje o izdelkih iz kašmirja. Na prelazu 5260 metrov visoko sneži, na drugi strani je čudovita soteska, na obeh straneh nazobčani vrhovi, strma pobočja kamnin, ki so videti kot les, kot zložena drva. Prvič na poti smo srečali turiste, dva Španca v kratkih hlačah, izčrpan izraelski par, skupino Angležev, Indijce. Narodni park Hemis je priljubljena izbira. 

Ob Indu deročem na robu vasi šotorov sedmero rumenih stoji. V ta temnem se kuha, v največjem se jé, v dveh malih zelenih smo pa čepé.

Zaradi vremenskih razmer spimo pri domačinih. Pred očmi se nam rišeta topla prha in umivanje las, resničnost je koča iz blatnih opek in vrbovih vej. O tušu ni govora, stranišče je kompostno, na prostem. Izbereva sobo spodaj, ker nočem občutiti, kako se opeke v dežju topijo. Tu izgubimo sopotnika, ki je imel težave z dihanjem in se odločil za vrnitev v Leh.

Evakuacija v dolino

Ko se spet zbudimo v dež, ki preide v sneg, Uroš razglasi evakuacijo. Do ceste gremo peš, tam nas bo čakal transport do Leha. Vzdolž deroče rjave reke, ki jo napajajo novonastali potoki pretekle noči, se odpravimo proti civilizaciji. Nad nami so zasneženi vrhovi šesttisočakov, hodimo po cesti, ki občasno ponikne (ceste tu »potegnejo« z bagrom, inženirji pri tem nimajo nič, kar se pozna ob vsakem deževju) ali jo zaliva blato, pod nami dere po dnu doline razlita divja reka, v kateri ležijo podrti daljnovodi. Naletimo na avto, ki je obtičal in zdaj posadka z lopatami in kamni tlakuje pot. Srečamo bager, ki prihaja na pomoč. Polona pri izogibanju gomazečemu blatu pristane v njem, čez vrh gojzarjev. V hotelu se zapodimo pod tuš in na internet ter naredimo plan B za nov naskok na Stok Kangri.

Prost dan smo izkoristili za nakupe in vrtenje molilnih mlinčkov, da bi se vreme le obrnilo, za večerjo smo si privoščili kašmirsko poročno pojedino in si obliznili vse prste! 

Jakov prelaz razstavi kuliso, ki jemlje dih.

Plan B

Zbudimo se v kičasto jutro brez oblačka. Odpeljemo se na drugi breg Inda v vas Stok, ki je izhodišče za Stok Kangri. Gospa pobere vstopnino za narodni park in že smo na poti. Mimo potokov, opuščenih nomadskih naselbin, zbiralnikov vode, molilnih postaj, cvetočih šipkov, danes tudi številnih turistov in konjskih karavan. Pokrajina je taka, kot da so v njej snemali Gospodarja prstanov, eno strukturo poimenujemo Sagrada familia in ugibamo, ali je Gaudi tu dobil navdih. Ozke nazobčane skalne strukture se spuščajo diagonalno po travnatih pobočjih, na vrhu nekaterih so trdnjave, prav vse pa preletavajo orli. Barve se prelivajo iz odtenkov rdečkasto rjave kamnine do zeleno-rumenih z občasno belo žilo ali svetlo zelenim grmičkom maha. V sončni svetlobi sta vzdušje in tempo izvrstna, zgodaj smo v taboru, kjer popoldanski čaj prvič spijemo na prostem. Ko sonce zaide, pritisne strupen mraz. V šotoru berem, za higieno je danes prehladno. Večerja je klasično obilna, spiva v polni bojni opremi, nogavice, hlače, flis, kapa in rokavice. 

Kot v Igri prestolov postavljene scene nazobčane ozke pisane stene v soncu nad nami mogočne se pnejo, le orli presežejo njihovo mejo.

Stok Kangri se ob 6.30 sveti nad nami v vsej svoji sveži belini. Za ozadje ima modro nebo brez oblačka. Mraz pritiska, voda je zaledenela, a že po prvem sončnem žarku je življenje lepše. Čaka nas kratka pot do baznega tabora, na kateri srečamo zadovoljno ekipo, ki se vrača z vrha. Tik pod taborom, ki je na snežni meji, se spet igrajo svizci. Preden stojijo vsi šotori, kuhar že vabi na kosilo na prostem. Štruklji, riž, fižolova omaka, solata, za priboljšek suha goveja klobasa ter za posladek lubenica. Pridejo gorski vodniki: dva Nepalca in Indijec. Navlečemo si plezalne pasove, postavimo se v navezo in se zapodimo v hrib. Vadimo hojo v derezah in uporabo cepina. Večerni počitek, ob polnoči je naša četica v polni bojni opremi pripravljena na odhod, jaz imam na sebi sedem plasti oblačil. Vodniki so rekli, da bo pod vrhom –35 stopinj. 

Lastnica in glavna delovna sila lokalne gostilne

Na vrh!

Najprej vzpon na manjši prelaz, na katerem se segrejem (razen v prste na nogah). Tu se za vrnitev odločita dve sopotnici, drugi nadaljujemo po zasneženem pobočju. Svetimo si s čelnimi svetilkami in hodimo s solidno hitrostjo. Po dveh urah pridemo do nekdanjega baznega tabora, nekje na 5300 metrov; pa naprej po zasneženi dolini, nad nami milijoni zvezd na jasnem nebu in polovica lune. Manjšo ledeniško razpoko obidemo, nato se teren postavi pokonci in začnemo nabirati višinske metre. V mrazu ne govorimo prav dosti, ob poti opazimo kak bruhec in ljudi, ki se predčasno vračajo. 

Neprecenljiva podporna ekipa kuharjev, konjevodcev, vodnikov

Hodim z lahkoto, a v prste me nepopisno zebe. Sredi navpične gazi je čas za dereze. Trudim se, pa z otrplimi prsti ne gre. Vodnik mi pomaga, pa tudi potem desna dereza občasno zapleše po svoje. Nadenem še drugi par rokavic in čakam sonce. Sredi naslednje strmine se navežemo. Ob 3.30 vodnik presodi, da smo na polovici poti. Ko se s pobočja dvignemo na greben, se začne daniti. Tam hoče, da jemo. Do hrane ni nikomur, zebe nas, piti ne morem, ker mi je že zdavnaj zamrznila cevka v vodnem mehu. Pokaže lučke na vrhu ter oceni, da potrebujemo še dve uri. Ne razumem, saj je vendar tako blizu!

Res je bil, vendar na 5900 metrih v zraku preprosto ni dovolj kisika, da bi noge sledile možganom. Srečali smo nekaj navez, ki so se spuščale; vse so trdile, da je vrh za ovinkom. No, ni bil. Tam smo odtrpeli vsak svoje Kristusove muke. Nekaj korakov po grebenu, varovanje s cepinom, pa je bilo treba dihati. Iztok je na srečo veliko slikal, tako da je kar nekaj premorov spadalo v rubriko »fotografiranje«. Nataša je imela težave z derezo in tudi ta čas smo hvaležno sprejeli za počitek. 

Himalajski svizci ne zavijajo čokolad. So pa zelo obilni in ustrezno pripravljeni na prihajajočo zimo.

In če si dovolj vztrajen

Sedem ur po odhodu iz tabora smo stali na Stok Kangriju. Kriki veselja, solze sreče, čestitke in objemi. Fotografiranje ob molilnih zastavicah. Naokrog čudovita kulisa gorskih verig Karakoruma in Himalaje, vrhovi zasneženi, pobočja pa vseh barv; pod nami Ind in kolegi, ki se še borijo z molekulami kisika, da pridejo na vrh in zaokrožijo odličen ekipni dosežek.

Nazaj gremo še bolj previdno, kajti jutranje sonce je zmehčalo sneg, po katerem se spuščamo. Slečemo se, postaja neznosno vroče, zdaj šele vidimo, kje smo se ponoči potikali. Razvežemo se, zbrcamo s sebe dereze. Nahrbtniki postanejo premajhni za vse, kar tlačimo vanje. Snežna kotlina se spremeni v savno. Očala, kreme, klobuki, z vsem smo se opremili že na vrhu, pa ne ubežimo moči visokogorskega sonca. Navdušeno se vrnemo v tabor, kjer nas pričakajo čestitke, objemi, komplimenti, energijski napitki ter juha, klobasa in šilce domačega. Strnemo prve vtise in si priznamo, kako težko je bilo. Ampak da je bilo seveda vredno, kot vedno, zapustiti cono udobja in preizkusiti nove meje! 

Globoko pod nami Indus se vije. Karakoruma niz nam sonce razkrije. K2 v pakistanski Himalaji se dviga. Kamor koli pogledaš – gorska veriga.

Sklepna misel

Slavnostna večerja s čokoladno torto. Nekaj himalajskih skal za spomin. Zadnji marš v dolino po znanih poteh. Protokolarni del – zahvala neprecenljivi podporni ekipi in predaja napitnin. Ovinkasta cesta, ki vodi na najvišji cestni prelaz na svetu – kolesarski izziv zadnjega dne. Božanska pokrajina s pogledom na masiv Stok Kangrija. 

Pozdrav iz kuhinje na 5000 metrih

Sklepna misel? Doživeli smo čudovit košček sveta; poleg krasne pokrajine smo srečali tople, preproste ljudi, ki jim v življenju ni lahko. Himalaja je kruta in neizprosna, a je bilo vsekakor vredno ponovno pogledati čez planke.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE