Pogled na pravljične Cascate del Mulino je v trenutku odtehtal večurno spoznavanje italijanskih cest! Sredi gričevnate pokrajine so se kot naravni Disneyland penili slapiči in se stekali v plitve, velikanskim belim školjkam podobne tolmune. Le nekaj ovinkov kasneje sem presenečen spoznaval, da za prvovrstno naravno zanimivost ne pobirajo vstopnine. 

Naravni biser toskanske vasi Saturnia

Termalna voda se v obliki krotke rečice prebija čez travnike, potem pa se naenkrat razlije čez strmo pobočje v obliki številnih majhnih slapov, ki polnijo belo obarvane kotanje. V njih je ravno dovolj prostora za udobno namakanje, kar številni obiskovalci z veseljem izkoriščajo. Včasih je že kar težko najti prazen bazenček, a le nekaj metrov stran se nad slapiščem ponujajo manj privlačni, a bolj osamljeni rečni tolmuni. Voda sicer »diši« po žveplu, a s 37 stopinjami Celzija in bogato vsebnostjo mineralov je idealna za namakanje v vseh letnih časih. V tolmunih se vrtinči in tako ustvarja naravne džakuzije. Preizkušeno enkraten in zdravilen užitek!

»Moja koža je kot nova!« se je navduševala Italijanka srednjih let. In ja, nisem se nasmehnil. Občutek blagodejnih učinkov je preveval celo mene. V toplem objemu vode sredi pravljične pokrajine bi lahko ostal ves dan in noč. 

Dostopne cene

Cascate del Mulino, Slapovi pri mlinu, se imenuje naravna stvaritev nedaleč od vasi Saturnia. Našli jo boste sredi pokrajine Maremma, ki leži v jugozahodnem delu dežele Toskane na meji z Lacijem. Slapov ne spremlja udobje, saj tu ni ležalnikov, senčnikov in kabin za preoblačenje. Je pa nekaj korakov stran restavracija s presenetljivo zmernimi cenami.

Termalne izvire pod goro Amiata so cenili že stari Etruščani in kasneje Rimljani. V srednjem veku so pozabili na takšno razvajanje, okoliške kraje pa so ljudje zapuščali zaradi malarije. Življenjske razmere so postale znosnejše šele z velikim izsuševanjem močvirij v preteklem stoletju, termalna voda pa je začela ponovno privabljati obiskovalce pred nekaj desetletji. 

Darilo božje strele

Termalni izviri so menda nastali kot posledica boja med Saturnom in Jupitrom. Ta je metal ognjene strele in tiste, ki so zgrešile nasprotnika, so na Zemlji ustvarile tople izvire. Z žveplom bogato vodo in blato so domačini nekdaj uporabljali predvsem za zdravljenje živali, šele zadnja desetletja pa spet za prvovrstno razvajanje. Največ tega si lahko privoščite v razkošnem hotelu Terme di Saturnia. Hotel skoraj v celoti obdaja termalni izvir, ujet v velikem bazenu z naravno ohranjenim dnom. Zaradi pročelja, obloženega z naravnim kamnom, se nizka zgradba lepo sklada z okoljem. Tudi po zaslugi oblikovalcev krajine, ki so ozelenili okolico. Poleg okrasnega drevja povsod rastejo tudi oljke, nekaj sto let stara kar pred glavnim vhodom v hotel. Na posestvu jih imajo toliko, da se lahko pohvalijo celo z lastnim hladno stisnjenim oljem! In prav kakovostna hrana je poleg razkošne nastanitve in ekskluzivnega središča za razvajanje pomemben del hotelske politike. Večino potrebnih sestavin dobijo od okoliških kmetov, nekaj pridelajo sami, sveže morske dobrote pa prihajajo z manj kot sto kilometrov oddaljene obale. Tudi pri izdelavi lepotilne kozmetike se zanašajo na naravne vire in imajo svojo negovalno linijo. Tako kar najbolj izkoriščajo zdravilne sestavine termalnega vrelca. Njihova glavna skrb je dobro počutje gostov in domačnost, zato tudi nimajo visokih pričakovanj glede garderobe obiskovalcev in v kopalnih plaščih je dovoljen vstop tako v restavracijo kot bar ob bazenu. 

Slikoviti srednjeveški Pitigliano 

Turistično manj razvita pokrajina se ponaša še z nekaj slikovitimi izviri termalne vode. Več pozornosti pa vzbujajo utrjena mesta vrh hribov. Blizu Saturnije je vreden postanka Pitigliano, utrjeno srednjeveško mesto z enkratno lego na prepadnem hribu iz vulkanskega tufa. Hiše so videti, kot bi zrasle naravnost iz pečine, in od daleč delujejo nedosegljive z avtomobilom. A po ozki ovinkasti cesti se mi je vendarle uspelo prebiti do parkirišča tik pod obzidjem. Mesto me je prevzelo z ozkimi ulicami, ob katerih se vrstijo palače in cerkve. V skoraj vsaki hiši je urejena restavracija ali trgovina. V njih so naprodaj privlačni izdelki domačih obrtnikov in umetnikov. Stari del mesta je v celoti obzidan, glavni vhod pa vodi skozi kamnita srednjeveška vrata. 

Zaradi dokaj mirnega sobivanja katoličanov z judovsko skupnostjo v daljni preteklosti mu pravijo tudi mali Jeruzalem. A da poleg številnih katoliških cerkva najdeš še sinagogo, je treba kar nekaj truda. Dolgoletna judovska prisotnost je bolj opazna v lokalnih gastronomskih specialitetah. Ena najbolj znanih je bollo, nekakšna sladka presta, premazana z rumenjakom in potresena z janežem. Še bolj privlačna je sladica sfratto, ki spominja na palico, s kakršnimi so grajski biriči pretepali jude. Štručke iz sladkega testa so nadevane z mletimi orehi, pomarančnimi lupinami, medom in začimbami. 

Orvieto in Civita di Bagnoregio

Podobno spektakularno zasnovanih mest je v tem delu Italije še več. Eno večjih in zaradi privlačne gotske arhitekture vrednih obiska je Orvieto, daleč najbolj slikovito pa Civita di Bagnoregio. No, pravzaprav gre bolj za vas, ki se kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu že več kot tisočletje stiska vrh prepadnega hriba nad dolino reke Tibere. Previsne pečine so vas obvarovale pred številnimi napadalci, hkrati pa zaradi erozije ogrožajo najbolj izpostavljene hiše. Pravijo mu tudi mesto, ki umira, saj v njem stalno živi le še ducat prebivalcev. Nekaj enkratnega je že dostop po ozkem betonskem mostu, ki vasico prek doline povezuje z bližnjim mestom Bagnoregio. Most je nadomestil nekdanjo oslovsko stezo in je namenjen pešcem ter redkim domačinom, ki se lahko do hišnega praga pripeljejo z mopedom ali majhnim dostavnim vozilom. 

Že prečkanje mostu je mikavno, z razgledi na vasico, ki je videti, kot bi se čudežno oklepala vulkanskega osamelca. Kratek vzpon in skozi srednjeveška kamnita vrata vstopiš v svet kamnitih ulic, stisnjenih hiš, majhnih trgov, razglednih kotičkov na prepadnih robovih naselja. Številne obiskovalce seveda pričakuje več restavracij, nekaj trgovin s spominki, cerkev, manjši hotel in muzej. Središče dogajanja je glavni trg ob cerkvi. Tu je najbolj prijetno v senci katerega izmed gostinskih lokalov. V poletnih mesecih trg poživi kar nekaj prireditev in ena najbolj nenavadnih je zagotovo oslovska dirka. 

Mladi so večinoma odšli, saj je življenje brez avtomobila danes nepredstavljivo. Vztraja nekaj najstarejših vaščanov. Ob koncu tedna pa se jim pridružijo premožni lastniki obnovljenih hiš, ki so spremenjene v privlačna počitniška bivališča. Vsekakor se je vredno potruditi in priti v vas pred skupinami turistov. Ali pa spoznavati drobne čare kamnitega bisera do poznega popoldneva, ko večina dnevnih obiskovalcev izgine skozi srednjeveška vrata. 

Peščene plaže z razgledom na Elbo

Maremma se ponaša tudi s plažami, ki se vrstijo na manj obljudenih obalah Tirenskega morja. K postanku so me zvabile dolge peščene plaže, ki obdajajo naravno ohranjeni polotok Punta Ala. Na njegovem skrajnem koncu je urejena sodobna marina, v okolici pa je nekaj počitniških apartmajev in hotelov. Ti se skrivajo v objemu borovcev, tako da jih skoraj ne opaziš. Tudi zato, ker niso veliki in tako zagotavljajo intimnejše vzdušje. Odlična izbira je bivanje v hotelu Gallia Palace. Leta 1973 je kot prvi italijanski hotel postal član verige restavracij, vil in hotelov Relais & Chateaux, ki je prepoznavna po vrhunskih storitvah in osebnem pristopu. Zgodba uspešne hotelirske družine Gallia pa se je začela že pred stoletjem. Carlo Gallia je več let delal v najimenitnejših hotelih Evrope, potem pa je odprl svojega v Milanu (Excelsior Gallia) in ta je hitro postal priljubljen med elito. Danes za družinske hotele skrbi že četrta generacija. 

Tudi v tem delu Italije hotelov jih ni dovoljeno graditi ob obali. A najbližja plaža je oddaljena le nekaj sto metrov. Do nje se je prijetno sprehoditi, lahko pa si omislite unikaten hotelski prevoz – s starodobnim fiatovim kabrioletom! Plaža z najudobnejšim peskom se ponaša s senco borovcev in razgledi na otok Elba. Tudi poletno življenje na tem delu obale je razmeroma mirno. Če vas zamikajo nakupi in živahno nočno življenje, se morate odpraviti v dobre pol ure vožnje oddaljeno mesto Follonica. Zaradi pestre ponudbe mu pravijo kar toskanski Miami.  

Na drugi strani rta Punta Ala pa vabi manjši turistični kraj Castiglione della Pescaia. Tudi tu vas bo navdušil turistični utrip, a z drugačnim šarmom. Stari del mesta se namreč stiska pod srednjeveško utrdbo, ob strmih ulicah pa se vrstijo kamnite hiše, v katerih vabijo številne restavracije in trgovine. Te so neprimerno bolj privlačne kot bližnja obala, ki je spremenjena v turistično pristanišče.