Tako črn in pesimističen, stiske poln scenarij mladih mamic sploh ni redek. Ocenjujejo, da jih približno dvajset odstotkov občuti poporodno depresijo, pogosto po drugem ali tretjem mesecu po rojstvu otroka. Menim, da o poporodni depresiji in poporodni otožnosti še vedno premalo govorimo, kot da je še vedno tabu. Mnogo nas je bilo po porodu nekaj časa v stanju težkega obupa in depresivnih motenj. Tudi jaz sem jokala kar nekaj dni skupaj, hči je jokala, pa nisem vedela, zakaj, nespretna kot sem bila, sem poskušala marsikaj, da jo potolažim, vreme je bilo spremenljivo aprilsko, v kosu je deževalo nekaj dni in meni se je zdelo, da bom zdaj zdaj obstala, se ulegla in nikoli več dvignila na noge, kljub potrebi hčerke, da jo dojim, previjam, stiskam k sebi in božam. V nekem trenutku se mi je vse to zdelo preveliko breme, čeprav jo ljubim iz vsega srca in mi pomeni vse na svetu. K sreči je poporodna otožnost trajala le nekaj dni, a me je kar pošteno izmozgala in prestrašila.

Strah

Predstavljajte si torej, da takšno žalostno stanje traja in traja. Vse, ki smo prvič rodile, smo se bale, ali bomo vse pravilno naredile, ali se bomo pravilno prehranjevale, da bo mleko v redu, kako otroka obleči, kdaj ga peljati po obiskih, predvsem pa nas je šokiralo spoznanje, da je naše tako pričakovano dete res tukaj in da nam je spremenilo ne zgolj telo, temveč tudi življenje. Podzavestni strah, da ne bomo več lastnice svojih odločitev, saj jih bo prvih petnajst ali dvajset let po rojstvu krojilo odločanje, kaj je dobro za naše dete. No, vsaj pri meni je bilo tako, dokler ni hči končala gimnazije in odšla na študij v tujino.

Naj ne bo tabu, če potrebujete pomoč. S tem ni nič narobe. Pogumno se odločite za strokovno vodstvo, pod katerim boste laže ozavestile svoje strahove, se spoprijele z novimi nalogami in odgovornostjo in sčasoma se bo vaše stanje stabiliziralo. 

Dejstvo je, da se v ženski po porodu spremenijo hormoni, da je telo »razmajano« in potrebuje čas, da se ponovno sestavi na fizični, hormonski in seveda tudi čustveni in psihični ravni. Običajno kar malce zanemarimo to, kako močan vpliv na žensko ima ne zgolj hormonski, temveč tudi čustven pretres, ko iz svojega telesa iztisne novo bitje, ki jo povsem potrebuje in je odvisno od njene nege, pozornost, skrbi in čustvene bližine. Mnoge imajo slabo vest, ker se jim zdi, da niso bile dobre mamice tistih nekaj dni, ko so se sestavljale in so bile predvsem otožne, žalostne in odsotne. Potolažim jih, da nekaj dni ali kakšen teden ali dva ob sicer ljubeči skrbi in čustveni ter telesni bližini ne bo pustilo posledic na otročku, ki sicer intuitivno čuti materino čustveno stanje in se temu primerno odziva z večjo razdražljivostjo, neutolažljivim jokom in slabim spanjem.

Dlje trajajoča depresija

Večje posledice za dojenčka in kasneje v odraščanju so lahko, če ne gre zgolj za otožnost, ampak prevladuje v vsakem trenutku njunega stika poporodna depresija. Takšna mamica težko vzpostavi pristen ljubeč odnos z dojenčkom, odveč ji je skrb zanj, ne čuti ga kot svojega in le stežka poskrbi za njegove potrebe. Zaveda se, da otrok poleg čistih pleničk in hrane potrebuje tudi telesno in čustveno ljubečo bližino, a se mu le redko zmore približati na tej ravni.

Če takšno odzivanje traja dlje in se ženska tega zaveda, pa si ne more pomagati, svetujem, da si čim prej poišče strokovno pomoč. Dejstvo je, da knjige in filmi prikazujejo vedno srečne in nasmejane novopečene mamice, a imeti dojenčka v resnici ni vselej tako navdušujoče. Resničnost je veliko drugačna in vsakdo od nas je iz mesa in krvi, ranljiv in bojujoč se s svojimi šibkostmi in strahovi.

Ko mamica v poporodni depresiji opazuje nasmejane družinice na sprehodih, jo preplavi krivda, da sama ni vedno tako prešerno razpoložena in nasmejana. Njena slaba volja, žalost, melanholija in težke misli se še poglobijo in kaj hitro se lahko oblikuje začarani krog takšnih občutenj. Naj torej ne bo tabu, če potrebujete pomoč. S tem ni nič narobe. Pogumno se odločite za strokovno vodstvo, pod katerim boste laže ozavestile svoje strahove, se spoprijele z novimi nalogami in odgovornostjo in sčasoma se bo vaše stanje stabiliziralo.

Bodita skupaj

Moški, bodite svoji ženski, ki vam je rodila otroka, v pomoč in podporo. Skušajte razumeti njena čustvena nihanja, trenutke stiske in žalosti, objemite jo in ji zašepetajte, da ste srečni in ponosni nanjo, da imata zdaj dojenčka, da boste tudi vi priskočili na pomoč in jo razbremenili. Včasih že topla beseda, stisk in poljub zadoščajo, da se ženska sprosti in dojame, da ni sama na svetu s skrbjo za dojenčka, ampak da sta vidva skupaj ustvarila to novo bitje in skrbita zanj. Moški, vem, da ste včasih nestrpni, kdaj boste dobili nazaj svojo žensko, ki ne bo zgolj mamica, ampak v opisanih okoliščinah bodite prosim strpni in razumevajoči, ker njena ženstvena pasivnost ni namerna, ampak posledica osredotočenja na lastno čustveno stisko po rojstvu.

Mamice, ko ste v stiski, bodite pogumne in poiščite strokovno pomoč. Ne sramujte se svoje otožnosti in negotovosti, z uspešnim povezovanjem z dojenčkom in ob podpori partnerja in bližnjih bo trenutna stiska sčasoma izzvenela, sprejele boste novo bitje v svoje življenje in z vsakim dnem krepile svoje kompetence kot mamica. Ne obupajte in se nikar ne obtožujte, da ste slaba mami, krivda nima tukaj kaj iskati. Skorajda pri vseh se po nekaj tednih ali mesecih uredi čustveni vihar in začnejo stvarno gledati nase, na otroka, partnerja in prihodnost, ki se ne zdi več mračna in negotova. 

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.