V prazničnih dneh (govorim o 8. marcu), ko smo slišali veliko o enakopravnosti žensk in moških, veliko odličnih in odločnih pobud tako doma kot po svetu, in še jih bržčas bomo vse tja do materinskega dneva, sem dobila pismi dveh žensk. Dve zgodbi, ki sta v trenutku porušili ves zanos 8. marca, ki je pozival spet in spet predvsem k pravičnemu plačilu po spolu in k razumevanju vloge žensk v družinskem življenju (preobremenjenost z gospodinjskimi deli, s skrbjo za otroke in starše) ter žal premalo poudaril eksponirano javno fizično zlorabo ženske, ženske kot objekta, in seveda tisto najbolj boleče in grenko: nasilje v intimnopartnerskih odnosih. Ampak tukaj je zgodba Ane, ki pove več.



Bila je prvorojenka, kmalu za njo so prišli na svet še dve sestri in kasneje brat. Oče je znan obraz, nekoč celo nekakšen borec za človekove pravice, kar pa pravzaprav sploh ni pomembno. Doma je bil pekel, kakršnega tudi v filmih ne vidiš prav pogosto. Noče in ne more razčleniti, kdo je naredil večje zlo v njenem življenju, oče ali mama. Ve, da ima mama veliko osebnih težav, ali so te nastale kasneje ali jih je prinesla že v zakon, ne more vedeti. Oče je aroganten, hladen in po njenem nezdrav. Zagotovo ima motnjo, kajti noben človek se ne more tako obnašati, če je normalen. Z mamo sta se veliko pretepala, kričala, razbijala stanovanje, enkrat je oče mami izpulil šop las in Ana jih je morala sežgati na dvorišču, drugič ji je zbil dva zoba. Mama je strašno jokala. Naslednjič je oče Ano v svoji obsesivni jezi prijel in jo vrgel na kuhinjski element, bila je zelo poškodovana. Tudi po intimnih delih. Mama jo je odpeljala k zdravniku, od tam pa v bolnišnico. Ravsala se je na dvorišču s prijatelji, je mama dejala zdravnici. Šivati so jo morali. In zdravnica je imela nenavadna vprašanja, kar je mamo zelo razburilo. Drugič ji je oče storil silo, pa ni bilo prvič. Mama je to videla in se ji je zmešalo. Ana je bila stara enajst let, v hiši je bilo vpitje, bilo je grozno. Prišla je soseda in mirila starše. Ana ni vedela, kaj naj naredi. Šla je v svojo sobo in skočila skozi okno. Odpeljali so jo v bolnišnico, v komi je bila tri mesece. Potem so jo premestili na pedopsihiatrijo. Tam je ostala tri mesece. In nič ni govorila. Ni mogla iztisniti niti glasu. In potem je še bila po bolnišnicah. Veliko. Tam je končala osnovno šolo. Kasneje je naredila še srednjo. Iz bolnišnice je prišla brez las, vsi so ji izpadli, ne znajo pojasniti, zakaj. Ana je otroštvo preživela v strahu in bolečinah.


Ana si želi, da bi jo kdo imel rad, tako kot ima mama rada otroka. Danes šteje trideset let. In ona ne more leteti.


Danes je odrasla. Ne prenese dotika. V službo ne hodi. Doma dela različne rokodelske stvari. Potem jih da sosedi in ona jih komu proda. Ne ve, komu. Ne ve niti, ali jih res kdo kupi. Soseda ji prinese najnujnejše iz trgovine, Ana ni zapustila stanovanja že zelo dolgo. In je strašno osamljena. Nemočna. Mama in oče sta se ji že davno odrekla. Najprej sta jo hotela dati v kakšen zavod ali dom, pa sestra ni pustila. Potem ji je kupila to stanovanje in ji plačuje stroške. Ampak ko pride sestra k njej, Ana ne more govoriti. Ne ve, zakaj ne more niti besede spraviti skupaj. Rada bi jo kaj vprašala po domačih, pa si ne upa. Zato sestra prihaja vse redkeje. Saj jo razume. Soseda reče Ani, da bi morala med ljudi ali k zdravniku, ampak noče. Potem jo bodo zopet vtaknili v bolnišnico. Tega pa ne bi preživela. Ker jo je ljudi grozno strah. Ko ponoči ne spi, razmišlja, kaj bo, ko sosede več ne bo. Ana si želi, da bi jo kdo imel rad, tako kot ima mama rada otroka.

Ana šteje trideset let. In ona ne more leteti.