Pokrita sem samo z rjuho, pod rjuho sem gola in zebe me

»Ne to, kar ste zatipali vi, ampak za tem, kar ste zatipali, je videti nekaj.« Gledam skico svoje dojke. Gledam zgoščino, narisano z modrim kulijem. Maligna neoplazma dojke, neopredeljena. Stopnja nujnosti: zelo hitro.

Od tega vstopa v preddverje Onkološkega inštituta bo vse drugače. Čas bo dobil druge dimenzije. V tretjem nadstropju megalomanske zgradbe se sliši veselo ptičje petje. Steklena fasada riše na tisoče zajčkov, ko vanjo sveti sonce. Sem številka 2909.

2909 sem v Sloveniji letos, draga teta Betty, in ti si mi rekla, da si nisi želela, da bi to izvedela. Kar naprej vihraš v mojih mislih. Veš, kako izjemne rezultate imajo in koliko možnosti imamo?

In potem pridejo neskončni dnevi dihanja, trepeta, čakanja, vsakršnih misli, ki ti ne pustijo spati, ti že veš. Vrane na balkonu razmetavajo bioodpadke, čas negotovosti se vleče kot Dalijeve ure, ta, ta, ta, taaaa. Tibetanska knjiga mrtvih, ki razlaga sanje, v katerih sanjam, da me obkrožajo vrane, kot napoved smrti ...