Ko pride moj čas, ko me Bog pokliče k sebi, bom pa šla. Sem se pa nagarala, to pa ja. Pri šestih letih mi je mama ukazala, da moram čuvati še sosedinega dojenčka. Ker sem bila najstarejši otrok v družini, sem že pazila na petletnega brata in leto dni staro sestro. Že zgodaj spomladi sta mama in oče hodila na njivo in v vinograd, zato sem ostajala doma in skrbela za brata in sestro. Stara mama je umrla že pred mojim rojstvom. Z nami je živel še stari tata, ki je v vojni izgubil obe nogi, tako da sem včasih poskrbela tudi zanj. Z bratom ni bilo težav. Ves dan se je igral na »borjači«. S sestrico je bilo več dela. Ko je mama odhajala na njivo, je stalno jokala. Morala sem jo nositi, preoblačiti plenice iz blaga – ni bilo takih kot danes, ki jih vržeš kar proč. Pa hraniti sem jo morala. Večno je bila lačna, hrane pa malo. Velikokrat sem ji dala še polovico svoje kaše. Požrešna je bila še potem v starosti. Ni čudno, da sem bila vedno kot trlica, če mi je pa ona vse požrla.

Brez besed sem sprejela še sosedovo leto in pol staro punčko. Nisem si upala ugovarjati, kje pa! Oče bi me kar s šibo po tankih nožicah. Sem pa komaj čakala zimo. Čeprav je bilo hrane še manj kot poleti, saj smo živeli z bornimi ostanki pridelkov, ki jih nismo prodali, sem bila vesela, ker je mama ostajala v hiši in skrbela za otroke. A sem vseeno delala. Kljub mrazu, tankim oblačilom in majhnosti sem prinašala drva in vodo v hišo. Raje to kot tepež, ako bi se otroci poškodovali v mojem varstvu. Pred očetom je mama lahko prikrila sestrine padce, če pa se je kaj zgodilo sosedovi Ani ... Ja, šele tedaj je pela šiba. Lakota je bila spremljevalka vsake družine, zato pa vina ni nikoli zmanjkalo.

Sem se pa zelo veselila šole. Italijanske. Imeli smo dobrega učitelja, Francesca, ki nam je dovolil govoriti slovensko, tudi v šoli. Samo vojaki nas niso smeli slišati. In pri maši smo peli slovenske pesmi malo bolj po tiho. Kadar je kdo zapel glasneje, nas je župnik hitro opozoril, naj utišamo glas. Ja, so bili taki časi. Nismo bili svobodni. Pa se zdaj vsi nekaj pritožujejo, ni tega, ni onega. Svobode! Svobode ni bilo, pa smo živeli. Mogoče bolj srečni. Poslušam o tej dep... dep... Kako že? Depresija. Ja, takrat ni bilo časa za to. Je bilo treba delati.

Po trgatvi, stara sem bila šestnajst, je prišel oče domov in mi ukazal, naj si pripravim potovalko z oblekami. Da bom šla služit v Rim in kasneje, ko si dobim dobre, premožne gospodarje, v Aleksandrijo. Široko odprtih ust sem buljila v očeta. Ker je bil že večer in konec trgatve, sem vedela, da je precej spil. Pa tudi zaudarjal je po vinu. Upala sem, da samo blodi v pijanosti, zato sem se obrnila in šivala naprej. Soseda Franka me je naučila šivati in kar nekaj žensk si je pri meni naročilo kakšno krilo ali pa kak kos lepega perila ali posteljnine za balo. Rada sem šivala. Ko so se aleksandrinke vračale domov, sem jih skrivoma opazovala pri maši. Vedno so bile urejene, »uštimane«, oblečene v moderna krila, s klobuki ... In dišale so ... Tako lepo so dišale! Naj smo si vaška dekleta še tako drsala kožo z domačim milom, je za nami vedno ostajal vonj po hlevu. Kot da bi šle iz hleva naravnost v cerkev. In zdaj oče hoče, da odidem od doma. Rim je tako daleč. In Aleksandrija še bolj! Kaj bom tam? Nikogar ne poznam! Da ne bi mislila na odhod in v upanju, da je oče govoril le zaradi pijanosti, sem se posvetila šivanju obleke za županovo hčer.

Naslednji dan pri zajtrku je oče spregovoril: »Jutri te bo Martin z vozom odpeljal v Gorico na vlak. Mati si je izposodila denar za tvojo vozovnico pri teti Matildi. Je doma, na obisku. Tudi ona se jutri vrača v Aleksandrijo. Lahko bosta skupaj potovali do Trsta. Počakala bo, da se usedeš na vlak za Rim. Ko zaslužiš prvo plačo, boš poslala domov. Mati bo vrnila Matildinim otrokom. Tako sem se zmenil. Si že spakirala?«

Žlica s kašo mi je padla v skodelo. Nejeverno sem poslušala očeta in mu prvič v življenju ugovarjala: »Kako? Zakaj? Kdo bo pomagal materi? Saj vidite, koliko dela je doma, ona pa je vsako leto slabotnejša.«

»Mati bo že zmogla. Kmetija je zadolžena. Pridelek je že nekaj let slab. Italijanska banka nam je posodila denar, ki ga ne moremo vrniti, zato nam grozi propad. A hočeš, da ostanemo na cesti?« je oče povzdignil glas.

»Saj vendar delam. Vsak sold od šivanja vam dam. Nič ne vzamem zase. Še ostanke blaga, ki mi ga gospe puščajo, porabim za naša oblačila. Obleko za županovo hčer moram dokončati. Plačala je vnaprej. Solde sem vam že dala. Tudi vaše gate so zašite iz njenega blaga.«

Ne vem kako, samo ostro, pekočo bolečino sem začutila na obrazu. Moje suhljato telo je obležalo poleg mize. Vseh sedem bratov in sestra je v tišini jedlo skromen zajtrk. S kotičkom očesa sem opazovala mater pri koritu. S sklonjeno glavo je pomivala posodo.

»Vso noč imaš čas, da končaš obleko za županovo hčer. Če boš pridno pošiljala denar, ti ne bo treba več šivati mojih gat.«

Zgodaj zjutraj me je brat Martin s sposojenim vozom odpeljal v Gorico na vlak. Tete Matilde ni bilo, ker se je v zadnjem trenutku odločila še malo ostati pri svojih. Materi je v dlan potisnila nekaj bankovcev in listek z naslovom mojih novih gospodarjev. Ko sva se poslavljali, mi je zašepetala: »Saj boš kmalu nazaj. Za božič se vidiva.« Objela me je, kot da je zadnjič. In je bilo. Umrla je tisto zimo. Po božiču. Moja gospodarja sta odpotovala na počitnice k prijateljem v Indijo, zato sem morala paziti otroke. Matere nisem več videla ... Ne žive ne mrtve.

V Rimu sem ostala devet let.