Bojimo se obrazov poželenja

Draga bralka,

verjetno je obrazov spolnosti toliko kot podob ljudi. In domišljija, ki nas prek slik in simbolov povezuje s simbolnim v nas, predstavlja vrata v podzavest in nezavedno, kar ni zanemarljivo. Človek živega duha išče in se oplaja v pisanih odtenkih življenja in vseh prigod, ki jih je deležen ali jih soustvarja. Morda »puritansko« življenje ustreza bolj umirjenemu značaju človeka? Ki je zadovoljen z danim, varnim in gotovim? Ki ni posebej kreativen, obenem pa ni niti škodljiv niti naporen? Morda moramo biti za sledenje strasti tudi drzni? In tvegati? Iskati na neznanem teritoriju? In se tako polniti z zanosom in navdušenjem, ki ju pretakamo tudi v spolnost?

Mislim, da odgovor na vaše vprašanje zahteva poglobljeno analizo. Kako se konkretno dva ljubita, je pravzaprav epilog, ne začetek. In dva, ki se podata v razmerje, razpolagata z določeno naravo, ki je onkraj jezikovnega. Gre za tisto primarno strast, ki se je kulturne inhibicije ne dotaknejo. Zato je spolnost v mnogih pogledih tabu in v še večjih draž. Ker nas določa tako inherentno in biološko, da se ji težko upremo. Če pa se odločimo za potlačitev poželenja, smo inhibirani. In zato delno patološki in v skrajnih primerih lahko odklonski in družbi nevarni. Zato družba ve, da posameznik mora razpršiti potlačene strasti in simptomatiko: zato uživamo na tekmah, v športu, adrenalinskih izzivih in posteljnih radostih. A če v sebi nimamo strasti ali domišljije, smo morda dolgočasni na vseh omenjenih področjih. Morda sodimo, smo prikrito slabonamerni? Pretočen človek, odprt in iskriv, je dober.

Ko pa v pojem strasti in poželenja vnesemo kodo ljubezni, se samo razumevanje spolnosti še bolj zaplete. O tem piše Roland Barthes v knjigi z naslovom Fragmenti ljubezenskega diskurza. Gre za zanimivo delo, ki povezuje tako osebna izkustva avtorja kot izkustva njegovega kroga prijateljev ter seveda samega časa, v katerem se vsakokratno pojmovanje ljubezni ugnezdi. Barthes je sicer prepričan, da posamezniki živimo v svetu kulturnih kodov in ne narave in da nam je tudi pojem ljubezni kulturno posredovan … Zanj je ljubezen le neke vrste posebna oblika kulturnih konvencij in ni nekaj naravnega in spontanega …

Kako pa vi razumete pojem ljubezni? Predaje? Pišete, da ste nežni, ljubeči, pozorni. Je možno, da vas je »preveč« in da ste zaradi tega razloga manj zanimivi? Namreč, pri razmerjih moramo znati obvladovati notranje tendence po »posedovanju ljubljenega bitja« in neprestano ustvarjati »notranji« prostor, kamor se lahko drugi vpiše in v katerem lahko pravzaprav zadiha in zaživi. Mar ni bistvo ljubezni v ustvarjanju žarenja za drugega in ne nazadnje, oba? In tu gre za zares subtilne ravni in dimenzije dojemanja dvojine, ki je obenem nekaj najlepšega, po drugi strani pa nekaj najbolj zastrašujočega na svetu. Saj se v drugem lahko izgubimo, kar so običajni občutki v zaljubljenosti.

Zares pa drži, da obrazov poželenja pogosto ne želimo uzreti, saj se pogosto sporečejo s kodom vsesplošne morale, ki je lahko da puritanska in zgrešena, a v nekem oziru funkcionira za celoto. In sama tematika poželenja, ki je vpeta v nezavedno, je večna. Želim vam, da se je lotite pri koreninah. Poiščite navdih in strast v vsakdanjem življenju in v »vseh barvah«, ki jih lahko uzrete. Prepričana sem, da se bo vse navedeno odslikalo v konkretnih spolnih aktih. Obenem vam svetujem, da s partnerjem poiščeta navdih strasti in življenjske energije v novih svetovih. Lahko začneta raziskovati umetnost, literaturo, estetiko in podobno. Ali pa raziščeta vse možne izzive in telesne občutke, ki jih nudi šport. Zdi se mi, da se morata prebuditi. Vsak zase. In vse ostale konkretizacije bodo sledile. Srečno!