Ni vse v spolnosti, je pa veliko

Draga bralka,

vaš zapis je brutalno iskren in brez dlake na jeziku. Hvala, da ste me izbrali in me postavili v vlogo presojevalke o temah, ki so težje od sil gravitacije.

Kaj je ljubezen? Kaj je prevara? Ali je seks ljubezen? Zakon ljubezen? Starševstvo ljubezen? Prijateljstvo ljubezen? Hm. Ja. Agape, kot božanska ljubezen je neobjektna in aseksualna, Philia, kot prijateljska prav tako nima naboja telesne privlačnosti. Ki pa ga ima erotična ljubezen. Ali je za dober seks potrebna ljubezen? Kot pišete, ne, saj se vsakogar naveličamo in bolj ali manj le »blefiramo« odnose. Mislim, da je vaša ugotovitev delno točna, saj se primarna vez med dvema, ki živita in dihata skupaj, izgradi globlje. Četudi le »funkcionirata« navzven, ju povezujejo nevidne niti, ki jih največkrat nadgrajujejo otroci. Seveda pa ni rečeno, da je takšen par poln strasti in sreče. Torej, vezi med dvema še niso nujno ljubeče in ljubezen kot spoj dveh duš ostaja v domenah poezije. Ali pač?

Pravite, da mladi ljubezen razumejo kot izmenjavo uslug: užitek za užitek, kava za kavo, cigareto za pivo? Torej lahko rečemo, da je odnos med dvema le biokemijska izmenjava seksualne potrebe, podobno kot je sedenje v gostilni in prehranjevanje izmenjava hrane za denar. Morda je na površju videti tako, a ljudje smo ljudje ravno zaradi sposobnosti hrepenenja, čudenja in domišljije. Seveda pri zaljubljenosti okrepimo potrebo po ljubljenemu ali ljubljeni, saj nas njihov glas, vonj, stas, misli ali kreacije navdihujejo in osrečujejo. Njihova sreča je naša in obratno. Saj vse tisto, kar ustvarjajo ti, ki jih ljubimo, v naših umih ustvarja presežke in v srcih evocira notranji ogenj strasti, ki ne usahne.

Za razliko od vas sem prepričana, da se najdejo ljudje, med katerimi ogenj nikdar ne preneha goreti, in ja, njim se ni treba uriti v tehnikah prepričevanja, komunikacije in poslušanja, saj je spoj takšnih duš in umov tako naraven, kot so plimovanje in lunine mene. Tako da ni nujno, da se drug drugega naveličamo. Če je med nami ustrezen dušni pretok, spoj teles in umov ter src, ljubezen žari naprej, in se, v vsakokratnem spolnem aktu, nadgrajuje. Vprašali boste, koliko je takšnih? So, a tvegajo, ko pride čas za to.

Tako tudi rečemo, da je spolna energija sveta. Seveda lahko moraliziramo, sodimo in obsojamo vse, ki pogledajo čez rob dovoljenega. Ali pa zaključimo, da je »zvestoba pomanjkanje priložnosti« in da tisti, ki ostane zvest, nikdar ni preizkušan oziroma mu/ji ravno ne dvorijo vsi ali pač nihče (ker čepi doma ali v e-svetovih). Je morala zares iskrenost ali le krinka za jezo do lepih, privlačnih, očarljivih in zanimivih ljudi? Resnica je v tem, da vsak od nas želi ljubiti, biti ljubljen in se oplajati v sreči skupnega časa, ki ga z ljubljenimi radi preživljamo. Seveda se lahko vedemo, kot opisujete, instinktivno in opravimo svoje potrebe brez zavesti, se le praznimo in polnimo z raznolikimi partnerji, kar poimenujemo promiskuitetno vedenje. Lahko pa izmojstrimo okus in stil ter v ljudeh poiščemo tisto nekaj več, čemur rečemo karizma ali numinozno.

Torej, nekdo za nas žari, žari pa na tako poseben način, da je za nas neponovljiv in zato mu/ji sledimo, ga/jo iščemo in po njem/njej hrepenimo ... In ko v sebi prepoznamo to sposobnost poglobljenega motrenja nam ljube osebe, nanjo pričnemo vplivati. Ne počuti se več kot objekt, s katerim zadovoljimo sebične potrebe (finančne, spolne, energijske, osebnostne, duševne itd.), pač pa kot izbranec ali izbranka, v kogar vlagamo svojo energijo, čas in ljubezen. In tukaj vam podajam prvo definicijo ljubezni, ki je v razdajanju drugemu in za drugega. Seveda sem lahko uvrstimo našo željo, da tej osebi stojimo ob strani in jo spodbujamo, da uresničuje svoje sanje. Prav tako lahko definicijo nadgradimo v skrbnost – za tiste, ki jih imamo radi, tudi poskrbimo. Saj nam ni vseeno, kako se počutijo, kako sočutijo sebe v svetu in svet v sebi. In če imamo z nam dragimi globoke duševne povezave, med nami tečejo tokovi, ki so lahko jasnovidni in jasno čutni. Ko zares ljubimo, občutimo tisto opevano enost.

Tako kot se lahko na kosilo odpravimo v menzo, se lahko odločimo za vzgojo rastlin na vrtu, za njihovo skrb, ljubezen in pozornost ter počakamo, da zrastejo in šele zatem pripravimo obrok. Enako pa velja pri ljubezni. Lahko se le »naskakujemo«, lahko pa odnos razvijamo, poglabljamo, ga kultiviramo in presvetlimo. Duhovna dimenzija ljubezni in čistega stika je tisto, kar so od nekdaj utelešale svečenice, boginje ljubezni. Torej, ni vse v konkretnem spolnem aktu ali penetraciji. V tem je pravzaprav najmanj. Vse je v vsem drugem: v moči pogleda, umetnosti dotika, hranilnosti odnosa in lepoti ujemanja sinergij uma, duše, srca in duha, ki dva dvigne na frekvence bogov. Zato je ljubezen božanska.

Ne more se primerjati z zgolj zadovoljevanjem poltenih potreb, ki izgorijo hitreje od cigaretnega ogorka. In tako, kot moramo kultivirati svoj okus, da postanemo žlahtni, moramo kultivirati poželenje katerega koli tipa. Po hrani, odnosih, zadovoljevanju potreb, ugledu, užitku, moči ... In tu bazira izvorna koda vašega vprašanja: ko izgradimo lepoto odnosa do sebe in ko pričnemo spoštovati tako telo kot osebnost drugega, ga nikdar ne degradiramo le na primarni biološki nivo. Prav tako pa ne sebe. In prepričana sem, da boste iz napisanega sprejeli nov sklep: da bi zares odprli vrata ljubezni, moramo zanjo dozoreti. Običajno prek izkušenj, kot pišete sami, prevar, iskanj in hrepenenj, ki nas šele pripravijo na vstop v svetišče ljubezni, ki je popolni spoj predaje dveh duš.

In kot pravilno ugotavljate, ne zakon, ne otroci, ne lepe stene popolnih hiš in ne status ne morejo zagotoviti »blagoslova bogov«, ki bo dva vpel v nepozaben ritem ljubezni. Kot pišem v knjigi Pogovori z Erosom, za takšno ljubezen zorimo in ko dozorimo, se prek popolne predaje prečistimo in šele zažarimo v svoji popolnosti. In takrat si upamo stopati po poteh, kjer ni še niti smeri. Zato je ljubezen zadnja skrivnost boga, saj se prek medija hrepenenja zares naučimo spoštovati obče dobro, ki seže precej dlje od klasičnih etičnih razsodb. Obstaja namreč le ena etika, to je etika srca in ljubezni. Vse ostalo pa so, tako kot ste nakazali, družbeni in statusni dogovori ali pa le golo zadovoljevanje potreb, ki z neponovljivostjo dotika ali ljubečega pogleda nimajo kaj veliko skupnega. Srečno!