Draga jaz,
če to bereš, pomeni, da si še tukaj.
To ni samoumevno. Niti lahko. Pomeni, da si šla čez meglo. Čez tisti stavek, ki ti je vzel zrak iz pljuč in svetlobo iz oči: »Našli smo tumor. Nad možganskim deblom.«
Nekje tam, kjer se stikajo življenje, gibanje, dih, govor. Nekje, kjer si ne želiš težav. Kjer vsaka milimetrska odločitev pomeni preživetje – ali pa ne.
Magnetna resonanca je pokazala, česar niso pokazale besede, niti tvoj obraz, ki ni izražal panike, čeprav je kričal v tebi. Spomni se, kako si takrat molčala. Kako si odkimavala, kot da ti je nekdo ponudil napačno ime. Pa ni bilo napačno. Bilo je tvoje.
Nevidna bolezen, tisti krč, ki ga nihče ne vidi. Tista utrujenost, ki ne izgine z nočjo. Tisto nihanje, ko ne veš, ali si še ista ali že nekdo drug.
In vendar si vstajala. Še naprej si kuhala kosila, peljala otroke v šolo, hodila po stopnicah z nasmehom, čeprav ti je telo kričalo: Ustavi se. Ne zmorem več. Kolikokrat si si zvečer šepnila: »Želim si, da tega ne bi nikoli izvedela.« In kolikokrat si zjutraj spet vstala. Zaradi otrok. Zaradi upanja. Zaradi tega, ker nekaj v tebi ni hotelo izginiti.
Potem pa si odšla. V hribe. K sebi.
Mangart je bil več kot cilj. Bil je klic po odgovoru. Nisi šla sama, z ramo ob rami je hodila tvoja Liza. Tvoja hči. Z odločnostjo v očeh in nežnostjo v koraku.
Nosila si nahrbtnik, napolnjen z zdravili in dvomi. V čevljih so bili tvoji strahovi, v očeh pa nekaj, kar si mislila, da si izgubila ...
