Na sončno soboto v kavarni pred televizijskim studiem, ko je z ekipo vročično snoval scenarij za priljubljeno nedeljsko oddajo Znan obraz ima svoj glas, me je takoj časovno omejil: »Petinštirideset minut? Nnnnn, to je pa (sledi sočna kletvica v angleškem pridevniku na f) maksimalno!«

Po horoskopu ste vodnar, menda eno od najbolj inteligentnih astroloških znamenj, in – zanimivo – v njem je rojenih ogromno moških televizijskih osebnosti.

(Pokima.) Valič (Vid, op. a.) in Poles (Peter, op. a.) sta tudi vodnarja.

Pa Jonas. Tudi vi ste, kot je pogosto v naši generaciji, doživeli ločitev staršev. Sočasno pa še selitev iz rodne Bosne in Hercegovine, vasi Doborovci v Slovenijo v Kamnik, kamor sta prišla z očetom.

Ne, fotr je v Sloveniji že od svojega sedemnajstega leta. Sem je prišel delat, medtem ko moja mama nikoli ni bila tukaj, in kmalu je spoznal drugo žensko. Z njo sta dobila še dva otroka, mojo polsestro in polbrata.

Otroci ločenih staršev imamo podobne pluse in minuse, med drugim se pojavi večja potreba po pozornosti – da si opažen in prejemaš priznanja.

Prav mogoče, da mi je tega v otroštvu primanjkovalo; morda sem zares pogrešal občutek bližine. Manjkal je nekdo, ki te podpira in verjame vate. Pa ga ni in si dejansko prepuščen samemu sebi. Od tod verjetno izvira tudi to, da iščeš potrditev drugače, drugje.

Večkrat me sprašujejo, ali nimam nič treme, ali me ni strah, ko stopim na oder. Ne, sčasoma se z ničimer več ne obremenjuješ. Niti s tem, koliko ljudi imaš pred seboj – ali sto ali deset tisoč.     

Kaj je sprožilo zanimiv preskok iz policijskega poklica, ki ste ga resno opravljali osem let – bili priča tudi najhujšim nesrečam na cesti in za štirimi stenami – v svet zabave? Ste se nekega dne poglobili vase in si priznali, za kaj ste zares rojeni?

Prav nič se nisem poglabljal vase. Preprosto rad sem se šalil in sledil temu svojemu veselju. Mogoče sem imel srečo, da so določeni ljudje na avdicijah videli, opazili v meni še kaj več. Zgodilo se je po spletu naključij. Nekateri so mi pomagali, me spodbujali, drugi pa ne in me na novi poti celo zatirali.

Ste človek, ki ga metanje polen pod noge še bolj podžge?

Kakor kdaj. Na zavrnitve se nisem kaj dosti oziral. Mislil sem si: Prav, vi pravite ne, mogoče bodo kje drugje rekli ja. Pa sem šel drugam.

Zdi se, da v medijskem poslu za vas ni meja. Po štirih viktorjih za delo na radiu ste se odločili, da boste osvojili še televizijo.

Tudi v tem primeru nisem nekam šel, ampak so me poklicali.

Brez večjih izkušenj stopiti v čevlje glavnega voditelja zabavne televizijske oddaje – to je bilo precej pogumno dejanje.

(Smeh.) Drži, a se je odlično izšlo. Oddaja Znan obraz ima svoj glas je imela visoko gledanost že v prvi sezoni (ko sva se pogovarjala, je potekala že tretja, op. a.) Kot rečeno, prejel sem klic s ponudbo. Spet sem si rekel: Ok, grem poskusit', stopil bom na oder in bom, kar sem. Kar bo – bo, sem vsaj poskusil.

Hočem biti slaven. Ste si kdaj rekli kaj takšnega?

Ne. (Po kratkem premisleku še dvakrat ponovi izrečeno.) Sem si pa rekel, da hočem nasmejati druge. To je moja neizmerna želja.

To, da znaš biti duhovit, je tudi izraz inteligence.

Se strinjam, še bolj pa gre za radovednost. Stvari te morajo zares zanimati. Treba si je priznati tudi, da kdaj česa ne veš, in ne sme te biti strah vprašati.

Mnogi ne vedo, da se – čeprav uradno niste novinar ali kaj podobnega – ves čas izobražujete, izpopolnjujete.

Res je. Vrsto let sem sodeloval s podjetjem, ki se ukvarja z izobraževanjem po vsem svetu, s svetovalci iz Nemčije. Trenutno pa se izpopolnjujem pri angleških strokovnjakih, ki so med drugim sodelovali z BBC. Brez njih bi mi zelo težko uspelo.

Pa če se vrneva na humor. Znanstveniki so dokazali, da zmožnost najti iskrico smešnega tudi v najtežjih okoliščinah olajša življenje vsakomur. Menda ste Bosanci še posebno takšni?

Ja, ne glede na to, kako ti je hudo, poskušaš pogledati na zadevo s smešne plati. Zagotovo boš laže našel rešitev. Tako se hkrati odkrižaš negativnih ljudi okoli sebe.

Kako prepoznavate čustvene vampirje, ki najprej prijazno ponudijo korenček, potem pa sledi udarec s palico in tako v nedogled, dokler te povsem ne izčrpajo?

Začutiš jih že med pogovorom. Takšna oseba te začne kar nekako dušiti. V protivampirski tehniki se izuriš z leti, ko postaneš modrejši.

Veljate za enega od najbolj zabavnih televizijskih voditeljev – pri vseh generacijah. Enega od otrok, ki vas gleda v nedeljski oddaji, v kateri tekmujejo pevke in pevci, zanima, kje dobite vse te šale.

Pogosto kar po navdihu, ko ob sobotah sedim tukaj. Berem, prebiram dokumentacijo o glasbenikih, ki jih posnemajo tekmovalci, kar mi pripravi ekipa. Prebijam se skozi šop solate informacij in iščem povezave z zanimivimi podatki, kako bi lahko kaj povedal po svoje. Kar mi pade na pamet in se mi zdi smešno, zapišem. Vse seveda ne uspe vedno tako, kot si zamislim.

Med prenosom v živo se opazi, kadar začutite, da kakšna šala ni prinesla pričakovanega odziva občinstva, ampak to vas ne spravi iz tira. Nasmehnete se in drvite naprej.

Ja kaj pa boš? Nihče ni superman. Včasih moram med pripravo osnovnega besedila za pet dobrih stavkov sedeti tudi po dve uri. Vsaka stvar tudi ni vsem smešna. Malo je popolne improvizacije, brez tega v prenosu v živo ne gre.

Nekajkrat ste občinstvu razposajeno dejali: Za pravkar izrečeno jih bom pa po oddaji slišal od šefa. Vas je res oštel?

(Širok nasmeh.) Ja. Saj sproti začutiš, da si šel mogoče malce predaleč, ampak poti nazaj ni.



Ste v otroštvu imeli kakšne vzornike?

Ne – razen dobrih nogometašev. Želel sem postati eden od njih – kot večina vrstnikov.

Vas je navduševal tudi denimo naš Cime, Sebastjan Cimirotič?

(Smeh.) Takrat še ne, pozneje v srednji šoli za policiste pa sem z veseljem hodil na tekme za Bežigrad – prav zaradi njega.

Z določeno karizmo, privlačnostjo se že rodiš. Koliko je pridobiš z nastopanjem, tudi v gledališču?

Zelo veliko, sploh z izkušnjami postaneš bolj samozavesten, prepričan vase. Zagotovo bi bil pred kamero manj sproščen, če ne bi imel za seboj tako veliko predstav in nastopov v gledališčih po vsej državi. Večkrat me sprašujejo, ali nimam nič treme, ali me ni strah, ko stopim na oder. Ne, sčasoma se z ničimer več ne obremenjuješ. Niti s tem, koliko ljudi imaš pred seboj – ali sto ali deset tisoč.

Koga pa si predstavljate, ko gledate in govorite v kamero?

Svoje tri prijatelje. Kot bi govoril le njim. Ne sprašujem se, kdo me gleda, ali ima kakšno pomembno funkcijo ali ne, ali je morda predsednik.

Ves čas ste v pogonu – poleg omenjenega večernega šova skoraj sredi noči moderirate še radijsko jutranjo oddajo, nastopate v predstavah ter priskočite na pomoč ženi, ki v Kamniku vodi restavracijo, del verige čevapdžinic. Ali z delavnostjo in vsestranskostjo rušite določene stereotipe o Bosancih? Ste bili vedno takšni?

(Nasmeh.) Od nekdaj me spremlja vodilo Ne razmišljaj kaj dosti, samo bodi priden in vse bo prišlo ob pravem času na svoje mesto. Tako kot mora biti. Za nobeno stvar nisem nikoli prosil. Vedel sem le, kaj bi rad počel, in se preprosto vrgel v to. Radiu sem rekel ja, televiziji tudi, zdaj pa še stand-upu. Nisem vedel, da se bo nabralo toliko vsega. Mislil sem, da bom nastopil enkrat ali trikrat in konec. Zdaj pa smo že pri številki petsto.

Trenutno aktualna monokomedija se imenuje Moški so z Marsa, ženske so z Venere. Od oktobra do danes ste imeli več kot 140 ponovitev. Vas je naučila kaj novega o odnosih med spoloma?

Na kratko – oboji, moški in ženske, delamo generalno napako: Drug drugemu dajemo tisto, kar bi radi dobili sami. Predstava to odlično pokaže in razloži.

Ne oče ne mama mi nikoli nista rekla, da me imata rada. Tudi jaz njima ne. Po rojstvu Tima nimam želje po pogostejšem druženju s starši, saj imam občutek, da ne znata priti iz kroga negativnosti.   

Včasih je imela beseda Bosanec negativen prizvok, v zadnjih desetih letih se to spreminja – tudi zaradi pozitivnih, dobrosrčnih, prijaznih likov na odrskih deskah, v filmih, nadaljevankah in glasbi.

Verjetno res, ampak dostikrat mi očitajo, da prevečkrat javno izpostavim svoj bosanski izvor. V osnovni šoli so me zaradi tega zafrkavali. Veliko ljudi še vedno misli, da gre za žaljivko, pa ni. Ta pomen želim spremeniti. Ali ste užaljeni, če vam rečem Slovenka? Niste. Tudi jaz nisem, če mi rečete Bosan'c, saj to sem.

Tudi vaša žena je bosanskega rodu in imata triletnega sina Tima. Pred časom ste odklonili intervju z besedami, da zaradi prezaposlenosti nimate časa – niti zanj. Je zdaj kaj drugače, koliko se lahko ukvarjate z njim?

Skoraj nič. Kako le? Do šestih popoldne bom tukaj, potem grem na predstavo v Velenje, nato imam uro pred polnočjo še nastop v Cerkljah na Gorenjskem. Jutri zjutraj vstanem, pojem zajtrk in pridem nazaj sem, kjer bom do polnoči. Ob štirih zjutraj se zbudim in grem na radio in urnik se ponovi. Ti trije meseci, ko poteka sezona oddaj, so pač takšni. Šele po koncu bom lahko spet več s svojo družino.

Načrtujete še kakšnega otroka?

Upam, da bo. Želim si.

Vas sin gleda, ko nastopate na televiziji?

Ne, je še premajhen.

Glede na to, da imate tudi zelo mlade gledalce, kako postavljate mejo, da ostanejo vaše iskrene, šaljive domislice – zadev nikakor ne zavijate v celofan – še primerne zanje?

Imam tudi neke vrste zavoro, seveda. Pred leti pa je sploh nisem imel, priznam, izustil sem zares vse, kar mi je padlo na pamet. Sem si mislil, če ti ni všeč, prestavi, se premakni – tak sem!

Ali je spremembo prineslo očetovstvo?

(Sijoč nasmeh.) Ja! Ko postaneš oče, se ti svet kar malo obrne na glavo. Prva Timova beseda je bila fak. (Zadrži sapo.) Takrat pa sem se globoko zamislil. (Smeh.) Dosledne cenzure sicer še zdaj ne maram, saj je omejujoča. Še vedno pa preizkušam, do kod lahko grem. Hodim po meji. V tem je čar.



Menda vas je, ko ste bili še v Doborovcih, namesto mame vzgajala teta?

Res je. Teta ni mogla imeti otrok. Vrnila se je domov k stari mami in moji mami. Takrat – bil sem v drugem razredu osnovne šole, star sedem let – se je mama odločila, da me bo pustila kar pri njej.

To pa težko razumem.

Tako je pač bilo. Naslednja tri leta sem živel s teto in staro mamo. Na začetku vojne pa so me poslali v Slovenijo k očetu.

Imate danes stike s starši?

Ne kaj dosti. Od sedemnajstega leta sem živel na svojem. Ni šlo drugače. Gotovo sem tudi zato prej postal samostojen in dobil tršo kožo. Ne oče ne mama mi nikoli nista rekla, da me imata rada. Tudi jaz njima ne. Po rojstvu Tima nimam želje po pogostejšem druženju s starši, saj imam občutek, da ne znata priti iz kroga negativnosti. To je ena od tistih stvari, ki te vleče proti dnu. Zakaj bi kdo drezal v stare rane, če se ne morejo zaceliti? Nima smisla.