Nina Ivanič nam je zlezla pod kožo že kot najstnica v kultni oddaji Tok Tok. S filmom Outsider leta 1997 je vstopila v širši igralski prostor in ga vse od tedaj zapolnjuje s svojimi prepričljivimi liki. Ne samo temi, ki jih igra v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlena, temveč predvsem s televizijskimi. Zasebno je poročena, ima dva sinova in nenehno premišljuje o tem, kako bi bil svet lahko še boljši. Pogovarjali sva se, ko se je končeval drugi teden karantene.

Tudi če ti sekira pade v med in se znajdeš ob najbolj primernem partnerju, kar jih na svetu obstaja, bo obdobje romantične pravljice kratko. Ne, ne verjamem, da na svetu za vsakogar obstaja popolna polovica. Verjamem pa v višji namen. 

V medijih lahko o vas beremo o marsičem, o serijski menjavi partnerjev pa gotovo ne. Za sabo imate lepa leta zakona. Ste kdaj podvomili o svoji odločitvi, soprogu morda? Saj veste, tako čisto človeško, da ne bo kdo imel občutka, da obstajajo popolne zveze.

Z Matjažem sva 18. decembra lani praznovala dvajseto obletnico poroke. Veliko vsega se je nabralo. Hvala Bogu je bilo več dobrih, povezujočih dogodkov kot onih drugih. So pa seveda tudi slabi prispevali k temu, da sva po dveh desetletjih še bolj povezana. Ko gledam najin odnos, vidim valovanje, preplet vzponov in padcev. Vsak od naju se je kdaj vprašal, morda celo v čustvenem afektu, ali je to to, kaj mi je bilo tega treba. Nisva izjemi. A danes imava trden zakon zato, ker naju že od začetka združujejo vrednote, ki so obema enako pomembne. Preizkušnje so naju obdržale skupaj, nedvomno. Pri tem sta veliko vlogo odigrala tudi otroka. Ne zame ne zanj nista nikoli bila projekt, ki bi ga bilo treba izpeljati, zgagi celo, temveč predvsem učitelja. Krize, ki sva jih premagala skupaj, so naju bolj zbližale. A ne skrbite, nikakor nisva filmski par. (Smeh.)



Omenili ste vrednote, ki vama s soprogom omogočajo, da sta kljub vsemu vedno hodila skupaj v isto smer. Katere imate v mislih?

Kakovosten medsebojni odnos, družina, njena svetost, vera, vse, kar se v tem trenutku sliši banalno, a ni: iskrenost, zaupanje. Občutek, da sva si različna, da ima vsak svojo prtljago z ranljivostjo in pričakovanji, potrebami, a da greva po poti – nasprotujočim si pogledom navkljub – vseeno skupaj. Združuje naju zavedanje, da se mora vsak partner redno spraševati, kaj lahko naredi, ne samo da bo dobro njemu samemu, temveč tudi in predvsem za drugega. Vedno ne gre zlahka, a nikoli nisva živela z občutkom, da nama kar koli samo po sebi pripada. To so v mojih očeh osnovne vrednote, humanistične celo. Če dober zakon zate ni vrednota, potem ni mogoč. 

Seveda ne smem pozabiti na spoštovanje, občutek, da ti zveza veliko več da, kot vzame, ter da v njej rasteš ravno zaradi frustracij. Če samo pomislim na to, kolikokrat sem se morala obrusiti s prilagajanjem, kolikokrat sem se ugriznila v jezik ... Na obletnico poroke sem se spomnila na najin poročni dan. Utrnila se mi je asociacija, da sva bila takrat, ko sva hodila po tistih blejskih stopnicah, kot dva dragocena, a neobrušena kamna. Odnos pa, le v njem lahko v resnici rastemo, je iz naju ustvaril prilegajočo se dvojino, v kateri ostaja le mehkoba.

Zdi se mi prav, da se v nekem trenutku starši nehamo prilagajati svojim otrokom. Ne čutim nobene stiske ob misli, kaj bo, ko ne bomo več živeli pod isto streho. Sindrom praznega gnezda me niti malo ne obremenjuje. 

Kaj vam je bilo najtežje? Čemu ste se z največjo težavo odrekli za to, kar med vrsticami velikokrat omenite, »višje dobro«?

Še vedno nisem z vsem, kar me pesti, povsem opravila. Še vedno se nisem prav z vsem, kar sem, povsem sprijaznila. Še vedno mi ni čisto lahko spustiti, ne biti glavna, imeti prve in zadnje besede, takšne reči. Če partner mojega stališča ne more ali noče razumeti, mi ni vseeno. Kako to, da ne zmore razumeti moje resnice, se sprašujem. Še vedno zelo rada ukazujem, a si moram ob tem priznati tudi, da sem vlogo vodje v družini sprejela sama. A vse bolj opažam, da mi postaja čedalje bolj naporna. Biti »glavni« pomeni, da ti odločaš, delegiraš, se vedeš, kot da si v nekem podjetju, si odgovoren za dinamiko družine. Še vedno se tu in tam »mučim« s tem, kako narediti korak nazaj, spustiti, sprejeti, da bo na koncu pač drugače, kot sem si jaz predstavljala, in da bo tudi tako vse v redu. Saj je tudi moje stališče le eno od mogočih! 

Nekoč mi je osebni zdravnik, ki je obenem psihiater, rekel, da sem perfekcionistka. »Jaz?! Jaz, ki sem vse odraščanje od mame poslušala, da sem površna, da ne maram pospravljati? Ko smo doma imeli veliko pomladansko čiščenje, sem čez pol ure izginila, vse sem delala na hitro. Jaz?« sem se uprla. Ja, mi je rekel, morda je videti v zunanjem svetu, da ste površni, a po svoji notranji strukturi nenehno težite k temu, kako bi moralo biti, da bi bilo dobro. Prav je imel. Seveda sem v mislih, ko je rekel, da težim k temu, kako bi bilo moralo biti, da bi bilo dobro, dodala: Ja, ampak jasno, po moje. (Smeh.) Mož bi dodal, da ne znam pri stvari, ki me obremenjuje, biti kratka in jedrnata. Preprosto ne znam bistva povedati v dveh stavkih. Kot da imam občutek, da vsa reč potrebuje predzgodbo, uvod, zaplet, epilog, celotno dramaturško sliko. (Smeh.)



Vajina sinova sta že skoraj odrasla. Luka jih ima 19, Miha jih je nedavno dopolnil 15, ste mi povedali pred intervjujem. Kasneje pa, da tudi otroke razumete kot vrednoto. Kako gledate nanju? Sprašujem zato, ker mnogo parov ostane skupaj zaradi otrok, tako pravijo, pa bi bilo bolje, da ne bi. Česa sta vas naučila?

Do sinov čutim veliko odgovornosti, zato so tudi moje zahteve pri vzgoji jasne. Vedno sem bila vztrajna in dosledna. Veliko bolj kot moj mož. Prej sem namignila, da ne znam spustiti, a sem imela v mislih tudi zahteve, ki ju pomagajo oblikovati v odrasla in odgovorna človeka. A ko govorim o čustvenem spuščanju, no, s tem nimam težav, to počnem z največjim veseljem. Starejšemu sinu že nekaj časa govorim, da je čas, da gre v svet. Nisem tiste vrste zaščitniška mama, ki je pretirano navezana na svoje otroke. Sploh ne. Prej je mož tisti, ki ju razvaja, jaz sem bolj stroga in dosledna. Če bi bilo mogoče, bi najstarejšega že zdaj poslala v svojo garsonjero, da živi svoje življenje, da ubere pot, ki ustreza njegovemu bioritmu in potrebam. (Smeh.) 

Zdi se mi prav, da se v nekem trenutku starši nehamo prilagajati svojim otrokom. Ne čutim nobene stiske ob misli, kaj bo, ko ne bomo več živeli pod isto streho. Sindrom praznega gnezda me niti malo ne obremenjuje. Prav je, da se otroci osamosvojijo, začutijo, kaj je resnično življenje. Dokler so doma, so zaviti v vato, vse bolj razvajeni. Tako ne morejo zares odrasti. Upam, da sem ju naučila, da je včasih treba stisniti zobe, se potruditi, prestati marsikatero neprijetnost, a tudi, da te življenje na koncu vedno nagradi. Vredno se je potruditi zanj. Nedavno sem gledala dokumentarni film, v katerem so pokazali, kako lisica svoj zarod, ko je čas, izbeza iz brloga. Na začetku je prijazno opogumljajoča. Če je ne upoštevajo, postaja čedalje bolj ostra. Do trenutka, ko ji gredo že tako na živce, da zarenči nanje. (Smeh.)

Vsako leto višja gospodarska rast je nesmiselna ravno tako, kot je nesmiselno misliti, da bi moral človek vsako leto več pojesti. To ne gre. Kriza bo minila, finančni trgi si bodo opomogli. Morda bo celo bolje, kot je bilo doslej! 

Bolj vas poslušam, bolj mi je jasno, da niste ne naivni ne osladni. Kako bi potem komentirali misel, da ima vsak na svetu svojo polovico, dušo dvojčico, če hočete, ter da je samo vprašanje časa, kdaj ena najde drugo?

Mislim, da je vsak človek edinstven, da smo si po nekem božjem načrtu določeni ljudje usojeni. Včasih naletiš na odličnega partnerja, za katerega si lahko samo hvaležen. A tudi če imaš to srečo, bodo med vama ostale razlike, ki jih je treba brusiti, da bi lahko živela skupaj. Tudi če ti sekira pade v med in se znajdeš ob najbolj primernem partnerju, kar jih na svetu obstaja, bo obdobje romantične pravljice kratko. Ko iz nas govori zaljubljenost, nismo vpeti v resnično življenje. Ne, ne verjamem, da na svetu za vsakogar obstaja popolna polovica. Verjamem pa v višji namen. Velikokrat pomislim na ženske, ki živijo v nezadovoljujočih zakonih, ki, še več, v zakonih trpijo zaradi različnih oblik nasilja. Njihove preizkušnje so izjemno težke. Zakaj so v takšnih odnosih, tega, se mi zdi, z golim človeškim dojemanjem ne moremo razumeti. Gre za usodo, višjo silo? Zakaj morajo ljudje trpeti? Ne vem. Vem le to, da je človek odnosno bitje, ki samega sebe uzre zgolj skozi drugega.

Kako zelo težko je včasih ločiti med tem, kako vidimo sebe in kako vidimo druge, je očitno tudi po vlogah, ki jih igrate. Ko ste kot Mojca v Reki ljubezni prepričljivo igrali hudobnico, vas je marsikdo povsem izenačil z likom. Zdaj bo, upam, drugače, saj ste kot Dragica v Najinih mostovih ena sama ljubezen. Ali se še vedno kdaj zgodi, da niste Nina, temveč Mojca?

Televizija je hecna reč. Čeprav ljudje vedo, da gledajo izmišljeno zgodbo, jih ta včasih tako odnese, da se začnejo enačiti z liki v njej. In potem slišim komentarje, kot recimo: »No, saj ji sploh ni bilo treba igrati. To je naredila s tako lahkoto, verjetno je sama taka ...« V petih letih, odkar snemam serije, sem se že na marsikaj navadila. Tudi na to, da imajo nekateri ljudje resnične težave z ločevanjem fikcije od stvarnosti. Velikokrat slišim pripombe: »Joj, kako greš pa ti moji mami na živce, videti te ne more! Moj mož bi te utopil v žlici vode! Poznam te, a odkar sem te gledala v vlogi Mojce, mi greš strašno na jetra!« Te pripombe so pogosto pospremljene s šaljivim tonom, zato se včasih tudi sama odzovem tako in odvrnem, tudi malce cinično kdaj, priznam: »Sporoči, prosim, mami, možu, da je film samo film, da v njem vloge samo igramo, in da sem sicer najbolj prijazna punca na svetu.« (Smeh.) Ljudje velikokrat še vedno ne razumejo, da lahko odigram zlobno, prijazno, pijano, ponižno žensko, kakršno koli, saj je to, da sem igralka, moj poklic.

Prepričana sem, da bi, če ne bi bili v karanteni, že tuhtala, kam bomo šli konec tedna, kaj moram kupiti v trgovini, kaj vse še moram postoriti. Tega ni več. V teh omejitvah se v resnici osvobajam in ugotavljam, da z mene nepotrebno vsak dan odpada. 

V času, ko je vsa Slovenija v karanteni, se vse bolj soočamo tudi s tem, da bo za mnoge imela številne negativne posledice. Varno zavetje doma ni nekaj samoumevnega. Kaj menite vi, kako nas bo dolgotrajna karantena oblikovala?

Veliko poslušam o tem, da bo povzročila gospodarsko škodo. Ampak iskreno, o tem sploh ne premišljujem, zdi se mi povsem nepomembno. Vsako leto višja gospodarska rast je nesmiselna ravno tako, kot je nesmiselno misliti, da bi moral človek vsako leto več pojesti. To ne gre. Kriza bo minila, finančni trgi si bodo opomogli. Morda bo celo bolje, kot je bilo doslej! Pogosto pa razmišljam o naših odnosih. Kaj pomeni to, da imamo zdaj na voljo 24 ur na dan, da smo drug z drugim? Kaj to pomeni, če je vsa družina v istem prostoru, kaj karantena pomeni za pare, za ljudi, ki živijo sami? Ljudje smo na preizkušnji. Divji tempo nam je do zdaj omogočal, da smo bežali drug od drugega, vsak na svoj konec. Zdaj pa smo primorani biti skupaj. 

Kaj to pomeni za družine, v katerih vlada nasilje? Si bodo škodili? Bodo postali bolj strpni drug do drugega? Želim si, da bi ta kriza spremenila svet na bolje. Da, močno bo preizkušala naše odnose, a verjamem, da bomo na koncu od nje odnesli več dobrega kot slabega, saj ljudje, ko nanje preži zunanji sovražnik, vseeno znamo stopiti skupaj. Mislim, da se bomo sčasoma vsi ponovno naučili, kako najti radost v bližini. Dosedanje hlastanje po materialnem bogastvu, nenehno kopičenje, to se mora nehati. Upam, da se kmalu ne bomo več ukvarjali samo z gospodarsko, temveč predvsem z duhovno, čustveno in kulturno rastjo. 

Ravno včeraj sem sestri zaupala, da čutim ob vladnih ukrepih dvojnost; čeprav sem v svojem vsakdanu bolj omejena, kot sem bila prej, se hkrati počutim bolj svobodno. Včeraj je bil čudovit dan. Prepričana sem, da bi, če ne bi bili v karanteni, že tuhtala, kam bomo šli konec tedna, kaj moram kupiti v trgovini, kaj vse še moram postoriti. Tega ni več. V teh omejitvah se v resnici osvobajam in ugotavljam, da z mene nepotrebno vsak dan odpada. Vem, da kriza, v kateri smo, s sabo nosi tudi napetost, prepire, grobost, a vseeno čutim, da je to začetna faza preobrazbe. Navadili se bomo živeti drug z drugim, spremenili svoj odnos do narave. Prepričana sem, da nam bo na koncu koronavirus več dal kot odvzel. 

Soprogu Matjažu sem nedavno rekla, da imamo srečo, saj smo že od nekdaj navajeni biti skupaj. Tudi prej smo vsak dan skupaj kuhali, sedeli za isto mizo. Ker so bili naši odnosi tudi poprej kakovostni, nam je zdaj dobro. Ustreza nam, da nam ni treba nikamor, da smo lahko drug z drugim. Le mislim si lahko, kako težko mora zdaj biti tistim, ki so do tega trenutka bežali v službe, gostilne, zdaj pa se morajo soočati sami s sabo. A ta trenutek »streznitve« je bil neizbežen. Če prah pometaš pod preprogo, ni dom nikoli čist.